Čustven konec kalvarije, ki je trajala dolgih 486 dni

Luka Janežič. Po prvem nastopu po letu, 3 mesecih in 29 dneh so ga premagala čustva. FOTO: Peter Kastelic.

Eden najboljših slovenskih atletov Luka Janežič je po skorajda letu in pol spet na tekmovališčih. Slovenski rekorder v teku na 400 metrov je srečen, da se je po poškodbi, ki je ogrožala njegovo kariero, sploh vrnil. Ob tem je prepričan, da bo prišel nazaj na staro raven.

Natanko 486 dni je minilo od 5. marca 2022, ko si je na balkanskem prvenstvu v Istanbulu raztrgal Ahilovo tetivo, do 4. julija letos, ko je na mitingu v Novem mestu prvič po hudi poškodbi nastopil na tekmi.

Čeprav je nastopil že na številnih tekmovanjih, tudi na dveh olimpijskih igrah, je bil zanj ta tek zelo pomemben. Ko je prišel v cilj, je zato padel na kolena in poskrbel za nekaj fotografij, iz katerih so izžarevala čustva.

“To so trenutki, ki so nabiti s čustvi. Spomniš se vse rehabilitacije, treningov, terapij … Zavedaš se, da je to poškodba, po kateri se lahko zgodi tudi konec kariere. Ahilova tetiva je za atlete ena hujših poškodb, jaz sem imel raztrgano. Ko vidiš, da ti je uspelo, je zato res čustveno. Da, tudi solze so silile v oči,” je priznal Luka Janežič, ki je na omenjenem mitingu zmagal, kar pa seveda ni bila največja zmaga tistega dne.

“Zmaga je bila predvsem to, da sem se po taki poškodbi sploh vrnil. Zelo sem bil vesel, ker sem prišel do ravni, ko se spet lahko prijavim na tekmo in tečem. To je bil tudi glavni cilj te sezone, ki sem ga zdaj izpolnil. Na cilju je bilo zato kar čustveno,” je povedal slovenski rekorder v teku na 400 metrov, ki je leta 2017 stadionski krog pretekel v odličnem času 44,84.

Zdaj toliko bolj ceni, kaj je prej naredil

Leto pred poškodbo je na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je navdušil v polfinalom, tekel 45,36. Zdaj je od teh rezultatov seveda precej oddaljen. Ob prvem nastopu po poškodbi je tekel 47,77, ob drugem na državnem prvenstvu v Velenju pa že precej hitreje, 47,37.

“Pred prvimi tekmami rezultatsko nisem imel nobenih ciljev. Želel sem le teči brez bolečin. Ko prideš v cilj in pogledaš v semafor, je pa zanimivo, hecno. Nazadnje sem 47 sekund tekel leta 2014, mislim da. Zato je malce smešno, a sem ob tem toliko bolj ponosen na rezultate, ki sem jih dosegal prej. Ko sem tekel 44, 45 sekund na skoraj vsaki tekmi. Šele zdaj se zavedam, kako hitro je to,” je 27-letni atlet v težkih časih ugotovil.

Pariz 2024? Težko bo, a je optimist

Z rezultati v tej sezoni se zato ne obremenjuje preveč. “To je proces brez prehitevanja. Nerealno bi bilo pričakovati, da bom že zdaj tako dober, kot sem bil. Napredoval bom iz tekme v tekmo. Nenazadnje sem zdaj v razmaku treh dni rezultat izboljšal za skoraj pol sekunde. Pričakujem, da bom počasi izboljševal rezultate in sezono končal z nekim spodobnim časom, ki bi ga imel kot izhodišče za naslednjo sezono, v kateri želim spet biti tam, kjer sem bil,” je povedal o tem večkratni udeleženec največjih tekmovanj, ki je tekel tudi na dveh olimpijskih igrah. Želi si, da bi naslednje leto v Parizu na največjem športnem tekmovanju na svetu nastopil še tretjič.

“Bo težko, ampak sem optimističen. Optimizem mi vliva dejstvo, da sem se po taki poškodbi sploh uspel vrniti. Če mi je uspelo to, mi lahko tudi to, da se vrnem na staro raven. Če ne bi imel tega cilja, olimpijskih iger, bi se težko sploh vrnil. Potrebuješ cilj, ki mu slediš. Za to bom delal in garal. Tudi zaradi tega se spogledujem s kakšnim nastopom v tujini, da bi nabiral točke za Pariz. Prej, ko sem imel normo ali veliko število točk, ker sem vedno nastopal na visoki ravni, s tem ni bilo težav. Zdaj točk ni. Začenjam z ničle, ampak mislim, da mi lahko uspe,” je optimist.

Ob koncu sezone že upa na spodoben rezultat

Kako hiter misli, da bo v tej sezoni, in koliko namerava nastopati? “Zdaj, ko sem začel tekmovati, želim nastopati še naprej. Žal v naslednjem obdobju v Sloveniji ne bo nekih tekem, zato bom morda skočil že na kak miting v tujini. Z menedžerjem sva v navezi. Se pa zavedam, da je s tem rezultatom nesmiselno riniti na neke močne mitinge, saj nisem konkurenčen. Septembra želim v Sloveniji tekmovati, kjerkoli bo mogoče. Zdaj bi morda nastopil na kakem mitingu v bližini. V Trstu, Gradcu … Morda na kak močnejši miting lahko računam septembra, če se bom počutil dovolj sposobnega. Bomo videli. Bom pa sezono podaljšal vse do konca septembra. Dokler bodo tekme, bom tekel,” je dejal in dodal, da časa za dopust letos ne bo. “Ne. Samo treningi in tekme, ga je bilo lani dovolj,” je povedal.

Hvaležen, da so mu vsi stali ob strani

Za konec smo še malce poklepetali o poškodbi in tem, kaj je v zadnjem letu in štirih mesecih prestal. Kako je bilo s podporo?

“Ljudje te vedno podpirajo, ti govorijo, da se boš vrnil, a več kot lepe besede ti težko namenijo. Tudi vse sponzorje sem obdržal. Tako na Atletski zvezi Slovenije kot tudi osebni sponzorji so mi stali ob strani, zaradi česar sem jim zelo hvaležen. Brez tega bi bilo praktično nemogoče, ampak na koncu moraš skozi vso kalvarijo sam. Samo ti veš, kaj vse moraš narediti za vrnitev. Nihče ne more tega opraviti namesto tebe,” je ugotovil in pristavil, da o koncu kariere v tem času ni razmišljal.

“Ne, nisem si dopustil, da bi razmišljal o tem, a sem imel po drugi strani v ozadju vedno v mislih, da se lahko razplete tudi v to smer. Delali smo vse na tem, da se bom vrnil, sem se pa zavedal, da je lahko tudi konec,” je priznal.

“Smo bili pa zelo pazljivi. Nič nismo prehitevali z rehabilitacijo, tako da verjetno tudi zaradi tega zdaj pred novo poškodbo nimam prav nobenega strahu, kar se mi zdi zelo pomembno. Čutim, da sem sposoben teči na polno,” je ob tem dodal trikratni slovenski atlet leta, ki bi kot tak seveda zelo prav prišel na evropskem pokalu na Poljskem, kjer je Slovenija za vsega pol točke ostala brez uvrstitve v prvo evropsko atletsko ligo.

Nihče ni pritiskal nanj, strahu ni

V Katovicah so najboljši slovenski atleti in atletinje nastopali le dva tedna pred njegovo vrnitvijo na atletske steze, a pravi, da so bili na Atletski zvezi Slovenije glede tega do njega zelo korektni. Na to, da se čim prej vrne, niso niti najmanj pritiskali.

“Ne. Pogovarjali smo se o tem, kdaj se bom vrnil, ali bom do takrat že nared, ampak ni bilo nobenih pritiskov. Nihče mi ni rekel, naj se poskusim vrniti do takrat. Sam sem bil tako ali tako povsem prepričan, da ne bom hitel. Če sem bil odsoten leto in štiri mesece, potem je vseeno, ali bom še mesec dlje. Preveč truda sem vložil v vrnitev, da bi potem vse skupaj z eno napačno potezo porušil,” je priznal eden najboljših slovenskih atletov zadnjega desetletja, ki je pred časom dejal, da je bilo po hudi poškodbi celo tako hudo, da se je moral na novo učiti hoditi.

Zdaj lahko veselo ugotovi, da je prvi korak uspešno prestal. Naj bo podobno tudi z naslednjimi. Držimo pesti!