Kolumna o atletiki, njeni priljubljenosti, evropskemu prvenstvu v Rimu, pogledih, ogledih, ljubezni in vlogi, ki bi jo kraljica športa lahko dobila nazaj.

Prvič po 14 letih sem z velikega atletskega tekmovanja poročal lani. S svetovnega prvenstva v Budimpešti. Takrat kot nogometni novinar, ki je izkoristil ponujeno priložnost, za deset dni vskočil v čevlje atletskega poročevalca in v njih užival.

Zdaj sem se – potem ko sem pred dvema mesecema, ob izbruhu slovenske nogometne evforije po 20 letih spremljanja dogajanja od blizu čez noč, ne po svoji volji, odletel iz nogometa -, na evropsko atletsko prvenstvo v atletiko v Rimu vrnil v istih čevljih, a z drugačnimi, še bolj odprtimi očmi.

In, čeprav je bilo prvenstvo v vseh pogledih precej manj spektakularno od lanskoletnega (skrivnost se skriva v imenu tekmovanja, državi prirediteljici in tudi v tem, da so pred nami olimpijske igre), spet zelo užival.

Zakaj? Dogajanje na atletskih stadionih in tudi izven njih je vseskozi zelo pestro in barvito. Videl sem kup spektakularnih dosežkov, napetih razpletov, padcev, smeha, solz, drame in tudi dolgočasnosti (kriva si ti, Femke Bol!). Vsega, kar si lahko človek, ki ima rad šport, zaželi.

Pogosto na več mestih hkrati. Ne pozabimo, da atletika na velikih tekmah lahko ponudi skoraj 50 dogodkov na in tudi izven stadiona. Pred katerim se vam morda zgodi, da se na prehodu za pešce zaletite v svetovnega rekorderja. Stik navijačev z najboljšimi atleti je namreč precej bolj pristen kot tisti z nogometaši. Jasno, nogomet je pač nadšport. Pa če si to priznamo ali ne.

Lionela Messija in Cristiana Ronalda nikoli ne bo presegel nihče od drugih športnikov, toda tudi atletika ima v rokah kup zanimivih likov. Zgodbe Miltiadisa Tentoglouja, Jaroslave Mahučik in Gianmarca Tamberija so le tri, o katerih ste lahko med prvenstvom brali. Napisali bi jih lahko še desetkrat toliko. Tudi iz ozadja. Res zanimive zgodbe v atletiki prihajajo z vseh strani. Enkrat na evropskem prvenstvu tudi s Kube, drugič za njo poskrbi žena, ki bi “morala” biti hči.

Obstaja tudi kup drugih adutov, ki jih atletika drži v rokah. Denimo spektakularne dosežke na meji mogočega. Skušajte sto metrov teči v 15 sekundah in se spomnite na to, da jih najboljši na svetu pretečejo pod desetimi. Ob tem se lahko vprašate, kako, za vraga, lahko evropski prvak v teku na 1500 metrov iz Rima Jakob Ingebrigsten sto metrov 15-krat preteče v 14 sekundah v enem kosu. Prehodite pot od ene do druge ovire na 400 metrov. Letos najhitrejši na svetu Alison dos Santos za to pot porabi le 12 korakov. Pa do afriških tekačev in tekačic nismo niti prišli …

Nadaljujmo pri statistiki, ki je eden temeljev športnega biznisa, kar so Američani ugotovili že pred časom. Je treba poudarjati, da je atletika ne bazen, ampak morje številk?

Množičnosti ji tako ali tako nihče ne more očitati. Kapo dol smučarjem skakalcem in skakalkam, plezalkam in kolesarjem, ampak na lanskoletnem svetovnem prvenstvu je nastopilo več kot dva tisoč atletov in atletinj iz več kot 200 držav, ki so izpolnili izjemno zahtevne norme. Ne, dr. Andrej Stare, nihče od njih ni bil turist. Še vsaj tisočkrat toliko jih je namreč ostalo pred vrati.

S to trditvijo bom v času, ko človeku kmalu ne boš mogel več reči človek, ker se bo morda identificiral kot retrovizor, stopil na tanek led, ampak priznajmo si tudi to – atletika ponuja kup mladih, postavnih žensk in moških v kratkih dresih. S tem pa na tisoče atraktivnih pogledov.

Atrakcija, dinamičnost in tudi raznolikost so danes, ko se pozornost občinstva meri v sekundah, še kako pomembni. Razcvet tehnologije pa je omogočil, da se jih lahko na moderen in spektakularen način servira na vse možne naprave in platforme. Svetovna atletika je v tem koraku v zadnjem času naredila veliko korakov naprej. Upajmo, da kakšnega kmalu naredi tudi slovenska.

Ko smo že pri slovenski atletiki, naj par besed položimo še na njeno dušo. Preštevilni njeni akterji so namreč prepogosto občutljivi na vsako besedo.

Polemike in kritike, dokler so seveda dostojne in dostojanstvene, so sestavni del športnega biznisa. Če jih ne bi bilo, bi imeli najbolje plačani na svetu na svojih bančnih računih vsaj kakšno ničlo manj.

Pogosto pa so kritike tudi priznanje za vrhunskost. “Če te vsi hvalijo, potem nekaj delaš narobe in si v najboljšem primeru povprečen,” je nekoč izrekel Zlatko Zahović. To so besede človeka, ki je v športu doživel vse. Na ekstremni ravni. Na drugem koncu sveta podobno ravno te dni doživlja Luka Dončić. Najboljši košarkar na svetu.

Atleti in atletinje toliko kot najboljši nogometaši in košarkarji, vsaj v času naših življenj, zagotovo nikoli ne bodo pospravili v žep, a bi morali zaslužiti veliko več, kot jim to pripada danes. Presenečeni bi bili, kako smešne številke pripadajo nekaterim najboljšim. Sploh v slovenski atletiki. Pa čeprav govorimo o ljudeh, ki premikajo meje človeškega telesa.

Da je atletika kljub vsemu precej bolj priljubljena, kot si nekateri upajo priznati, kaže več tisoč akreditiranih novinarjev in fotografov na velikih tekmovanjih, nov lep dokaz pa smo na naši spletni strani spet dobili te dni. V zadnjem tednu, do včeraj zvečer, so vsebine s ključno besedo “atletsko EP 2024” na njej dosegle več kot 360 tisoč ogledov. V času, ko to prebirate, še nekaj tisoč več.

Jaz sem se v atletiko v zadnjem letu spet zaljubil. Upam pa, da bodo kmalu podobno začutili še mnogi. Pa tudi to, da bodo oči odprli uredniki in drugi akterji na medijskem polju. Pred vsemi nami namreč stoji kraljica športa.

Je pa res, da nismo več leta 1996. Brigita Bukovec se je že zdavnaj upokojila.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.