Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Metaforično bi dejal, da nisem igralec, ki bi nastopil v eni seriji in bi me tisti lik zaznamoval za vse nadaljnje vloge," desetletje po koncu tekmovalne kariere, kar sovpada tudi s selitvijo v London, pripoveduje nekdanji veslaški šampion Luka Špik.
Ta teden je postalo jasno, da se po postu v Riu in Tokiu slovensko veslanje vrača v olimpijsko areno. Pridobljeno kvoto bo v Parizu zapolnil enojec, bodisi v moški bodisi v ženski konkurenci. Nazadnje je imelo slovensko veslanje svojo posadko na OI pred dvanajstimi leti, ko sta Luka Špik in Iztok Čop v Londonu v svojem zadnjem skupnem nastopu prišla do olimpijskega brona. “Čestitke! Vesel sem, da se slovenski čoln vrača na igre,” pravi Špik.
Naključje je želelo, da je mlajši del najbolj uspešnega slovenskega čolna vseh časov sidro odvrgel prav v Londonu. V britansko prestolnico se je Luka preselil pred desetletjem, potem ko je končal izjemno uspešno kariero, v kateri je osvojil komplet olimpijskih kolajn ter bil trikrat tudi svetovni prvak.
Zdaj se je v kraljevini dodobra ustalil. Kruh si služi kot trener v športni telovadnici, konkretno v centru One More Rep CrossFit. “V redu sem,” pravi in v svojem slogu dodaja: “Pred desetletji bi si 45-letna ženska že nadela naglavno ruto, okolica pa bi jo dojemala za ženičko. Zdaj sem jaz star 45 let, pa imam občutek, da me v življenju čaka še marsikaj. Svet se spreminja.”
Ko smo vas prosili za intervju, se pozitiven odziv ni zdel samoumeven.
Nisem človek, ki bi že vnaprej zavračal intervjuje, po drugi strani pa zanesljivo sam ne silim v ospredje. Me pa zanima, zakaj ste bili v dvomih.
Že med vašo veslaško kariero smo dobili občutek, da v javnih nastopih ne uživate, da jih dojemate kot sestavni del kariere, neke vrste nujno zlo.
Če bi užival, bi bil morda igralec, radijski voditelj … A kot kaže, vendarle nisem zgrešil poklica.
Kaj pa koristnost medijske pojavnosti v novem poklicu?
Verjetno je vsaka marketinška izpostavljenost dobrodošla. Ljudje so danes pripravljeni za prepoznavnost storiti marsikaj. Možnosti izpostavljanja se s tehnologijo povečujejo. Izpostavljaš se, kolikor se pač želiš. Zase menim, da tega izrazito res ne potrebujem. Ko sem bil še aktivni veslač, sem vedel, da moram, tudi zaradi pokroviteljev in zahtev ali vsaj usmeritev določene organizacije, javno nastopati. Kot nekdanji športnik čutim, da imam privilegij samostojnega odločanja. Medijska pozornost? Naj se vsak odloča zase.
A vaša referenca je predvsem znanje, bolj kot bogata športna preteklost?
Verjetno obstaja veliko nekdanjih športnikov, ki želijo, da jih kariera definira tudi v nadaljnjem življenju. Jaz sem šel naprej. Metaforično bi dejal, da nisem igralec, ki bi nastopil v eni seriji in bi me tisti lik zaznamoval za vse nadaljnje vloge. Po drugi strani pa se ne želim omejevati, saj verjamem, da lahko pri vsakem delu črpaš iz različnih izkušenj. Tudi v več kot dvajsetih letih veslaške kariere sem si pridobil veliko znanja. Učil sem se, tudi za novo življenje in nove poklice. Tekmoval sem na najvišji ravni in bil olimpijski prvak. Ta tej poti sem se naučil spopadanja s številnimi pritiski. Teh stvari nisem zavrgel. Ne pristajam pa na to, da bi me vodila neka vnaprej določena pričakovanja. Sem, kar sem. Če koga to moti, mi ni mar za to.
Vas ne zanima, kako vas vidi okolica?
V življenju si vsi jemljemo pravico do mnenja. Po drugi strani pa ne znamo prisluhniti tistemu, ki res ima težave. Začenši s površinsko frazo, ko nekoga vprašaš, kako se počuti. Si predstavljate, da vam nekdo na to vprašanje odgovori, da je povsem na dnu. Ne, ker pač pričakujemo odgovor, da je vse v redu. Če ni, se ne znamo odzvati. Zakaj torej potem to sprašujemo? Z vprašanjem bi morali izraziti tudi ambicijo pomoči.
Torej, Luka Špik, kako ste?
Dobro sem. Dobro. Ne bom negodoval. V svetu je že toliko slabih stvari.
Desetletje živite v Londonu. Če predvidevamo vaš odgovor, bi dejali, da ne bi živeli tam, če se ne bi dobro počutili.
Res je. Kot kaže, sem le dovolj dolgo nastopal v medijih, da ste me spoznali. Tukaj mi nič ne manjka. Ustvaril sem si življenje, ki mi pač ustreza. Tudi to, da sem trener v ‘gymu’.
Znano je, da vam svoboda veliko pomeni. Kaj pa delovnik?
Ta je zelo raznolik. Odvisno od strank in razreda, s katerim se tisti dan ukvarjam v telovadnici. Danes sem začel delati ob sedmih. Jutri bom malce pozneje. Urnik se zelo spreminja. Veliko je dinamike. Prilagajam se predvsem strankam. Tudi za dopust se odločam takrat, ko je na oddihu največ strank. Podobno kot med veslaško kariero, le da mi je takrat dopust narekovala sezona.
Zakaj prav London?
Zakaj odločitev za hišnega ljubljenčka? Zakaj odločitev za določeno znamko avtomobila? Zakaj kosilo v tisti restavraciji? Življenje prinaša niz odločitev. V določenem trenutku in v določenem življenjskem obdobju sem se znašel tukaj. In ostal.
Kaj vas je v mestu najbolj pritegnilo?
Nisem tujec, ki bi v Anglijo prišel z mislijo na bajne prihodke, pa bi nato denar pošiljal domačim. Vseeno je dejstvo, da si je tukaj lažje zagotoviti finančno stabilnost. Osebno pa me bolj pritegne ponudba. Že zgolj na ravni umetnosti. Res je, vprašanje je, v kolikšni meri človek to izkorišča. Kot bi sedel v avtomobilu, ki omogoča hitrost do 300 km/h, voziš pa 130 km/h. Poleg ponudbe bi kot prednosti izpostavil tudi dober mestni utrip, možnost druženja … Družba je bolj odprta, bolj liberalna.
Vlečete vzporednice s Slovenijo?
V London sem prišel z mislijo, da smo Slovenci liberalen narod. Zdaj spoznavam, da smo v resnici liberalni v svojem konservatizmu. To verjetno izhaja tudi iz majhnosti. Večje države in večja mesta prinašajo tudi večjo raznolikost. Posledično je v Londonu marsikaj sprejemljivo, kar v manjših okoljih ni.
Se radi vračate domov?
Prav pred kratkim sem bil znova v Ljubljani. Pa sem se zalotil pri razmišljanju o tem, da gre za mesto, ki pa vseeno prinaša tudi občutek mirnosti. Menim, da je kakovost življenja v Sloveniji še vedno boljša kot marsikje drugje.
V katerem jeziku po desetletju zdomstva sanjate?
Odvisno od situacije. V angleškem in slovenskem. V vsakdanjem življenju sicer prevladuje angleščina. Ne trudim se biti jezikovno popoln. To je lahko prednost, saj nimam zavor pri komunikaciji. Po drugi strani pa delam tudi napake. Sem redno v stiku s Slovenci, tudi v Londonu imam slovenskega prijatelja, tako da še vedno nisem lesen.
V čoln še kdaj sedete?
Oh, že dolgo nisem veslal. Niti se ne spominjam. Verjetno pred leti na Bledu. Znova sva pri velikosti Londona. Če bi želel na vodo, bi me čakala kar dolga pot, da bi prišel do pravega prostora za veslanje. Poleg tega bi moral biti član kluba. Podobno težavo imajo tukaj tudi kolesarji. Mnogi se s kolesom odpravijo kar na vlak in začnejo kolesariti zunaj mestnega jedra. Gre torej za odločitev, kolikor si pripravljen storiti in vložiti v neko aktivnost.
Nekoč ste vse vlagali v športno kariero. Kako danes gledate na tekmovalne trenutke, ko je tudi ob medijskem podpihovanju vse skupaj delovalo, kot bi šlo za življenje ali smrt?
Morda resnica niti ni bila prav daleč. Športnik na najvišji ravni res živi za tekmovanja. Ko na vse skupaj gledam z neke distance, bi dejal, da je največja težava vrhunskega športnika miselnost, v kateri prevladuje strah pred neuspehom. Vsi se borimo za zmage, a ob tem razmišljamo o tem, da nam lahko spodleti. Kot bi se bali nečesa, česar še nikoli nismo izkusili. Psihološke obremenitve bi bile zagotovo manjše, če bi na vse skupaj gledali bolj lahkotno. Tudi na olimpijske igre. Ampak v resnici ima športnik občutek, da je v tistem trenutku to najbolj pomembna stvar v življenju. Kot novinar ste se prav gotovo že pogovarjali s športnikom, ki mu je uspelo, in tistim, ki ni izpolnil pričakovanj.
Tudi z vami smo se pogovarjali tako v Pekingu, kjer ste ostali pod odrom za zmagovalce, kot v Londonu, kjer sta s Čopom prišla do tretje skupne kolajne.
Da, lep primer. Občutki so drugačni. In kaj povedati po neuspehu? Da bi lahko svoje delo opravil bolje? To spoznanje športniku v tistem trenutku ne pomaga. Tekma je končana. Pravega popravnega izpita ni.
V kolikšni meri je bila vaša športna miselnost prenosljiva na nova življenjska področja? Konkretno, bili ste olimpijski prvak. Imate zaradi tega visoke standarde tudi na drugih ravneh?
Odvisno od posameznika in njegovega razmišljanja. Kaj pomeni uspeh? Ob tem vprašanju bi verjetno dobili celo paleto različnih odgovorov. Mnogi športniki želijo biti po uspešnih tekmovalnih karierah uspešni trenerji. Tudi znanstvenik stremi k uspehu na svojem področju. Za umetnika je uspeh lepa slika. Pridemo pa tukaj hitro do vprašanja, kdo postavlja merila za uspeh. Želiš zadovoljiti sebe ali pa okolico?
V športu je merilo rezultat.
Morda res. A se je treba vprašati, zakaj se je nekdo znašel v športu. Mene so vanj usmerili starši. Sledil sem tej poti. Na njej sem našel stvari, ki me zadovoljujejo, mi ustrezajo … Zdaj sem trener za telesno pripravo. Nisem se preselil prav daleč. Po drugi strani pa sem v novem krogu ljudi. Ne trdim, da ne bi bil nikoli veslaški trener. Se pa sprašujem, ali bi bil res pripravljen znova hoditi po veslaških treningih in tekmovanjih. To knjigo sem že prebral. Rad imam nove vsebine. Verjamem, da sem jih našel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje