Dosežki slovenskega športa prva, ureditev pa tretja liga

Foto: Guliverimage

Glede na to, da smo Slovenci na predhodnem referendumu izglasovali mesto še trem dodatnim ministrstvom, je marsikateri športni delavec privzdignil obrvi in si rekel, da bi se spodobilo ob dvajsetih vendarle dodati še eno, namenjeno športu. O tem je na prireditvi Športnik leta spregovoril tudi dolgoletni košarkar Peter Vilfan.

Njegovemu mnenju se pridružujejo tudi ostali strokovni delavci ter nekdanji športniki. “Za to sem se zavzemal že takrat, ko sem še deloval v politiki. Nič nimam proti ostalim ministrstvom, rad imam kulturo, ampak treba se je zavedati, da s tretjino proračuna iz navedenega ministrstva lahko pokrijemo čisto vse potrebe ministrstva za šport, ki bi bilo neverjetno učinkovito. Rešilo bi vse tegobe slovenskega športa za nazaj, sedaj in za naprej. Če tega vodilni v državi ne razumejo, potem smo v resnih težavah,” meni Vilfan. Pristavil je: “Spoštujem vsakega predsednika vlade in če za izpeljavo ciljev trenutni voditelj meni, da potrebujemo izglasovana tri ministrstva, potem lahko prikimam. Ampak menim pa, da bi se lahko našel prostor še za eno.”

Peter Vilfan na podelitvi Športnik leta; FOTO: Aleš Fevžer

“Vsi vedo, nihče ne naredi nič”

Nekdanji košarkar Olimpije, Jugoplastike in Partizana je dejal, da ministrstvo prvenstveno ne bi bilo namenjeno profesionalnemu športu, ampak bolj razvoju mladih: “V praksi bi ta organ skrbel za razvoj osnovnošolcev in srednješolcev, na fakultetah, pa tudi športa starejših. Analize so potrdile: športen narod je zdrav narod. In zdrava nacija ne jamra, ampak dela. Stroški zdravstvene blagajne so enormni. Ti stroški bi bili zaradi športnega udejstvovanja lahko konkretno nižji. Šport lahko multiplikativno reši precej tegob. Vsi to vedo, nihče pa ne naredi nič.”

Slovenija je navkljub svoji majhnosti svetovna športna velesila. “Predstavljajte si, kaj bi šele bilo, če bi imeli posebno ministrstvo za šport in potrebno finančno podporo,” pravi bivši košarkar jugoslovanske izbrane vrste in pikro dodaja: “Vsi smo veseli, srečni, zadovoljni in ponosni. Vsi govorijo, kako je šport najboljši promotor te naše majhne dežele, ampak pri nekih sprejemih in fotografiranju se pa potem vse zaključi.”

Donedavni podpredsednik Olimpijskega komiteja (v nadaljevanju: OKS), Janez Sodržnik, se ne bi mogel bolj strinjati: “To sem zapisal v svoj program, če bi bil izvoljen za predsednika. Trdim, da je ministrstvo nujno. Kot šport se v Sloveniji igramo 3. ligo! Mi nimamo niti državnega sekretarja, kar je sramota! Za začetek bi potrebovali torej sekretarja, nekoga iz športnih vrst, ki bi zastopal interese športnikov in ne politikov. V naslednji fazi si ta država lahko privošči, predvsem pa zasluži tudi ministrstvo,” benti Sodržnik.

Malo za šalo in močno zares

Samo na tak način bi po njegovem mnenju kot enakopravni del družbe sedeli za isto mizo in dosegli zastavljene cilje. Njegov program za predsednika OKS je nosil naslov “Zmaga za vse”.

Šport kot lepilo

Skladen razvoj v športu lahko po mnenju Sodržnika dosežemo z jasnim načrtom, usmerjenim v prihodnost. “Moramo doseči družben dogovor, da je šport prvič lepilo, ki povezuje Slovence, drugič služi kot reklama na mednarodni ravni ter tretjič skrbi za zdravje naroda.

Ljubljančan meni, da je poslanstvo krovne organizacije nagovarjanje slovenske družbe: “OKS mora skrbeti za oba stebra – vrhunski šport in šport kot rekreacijo. Pogosto malo za šalo in zelo zares rečem: ‘še noben vrhunski športnik ni zrasel na drevesu‘. Vsak je začel pri nekem lokalnem vaškem klubu. Če ne bomo skrbeli za to, da bodo klubi delovali in se bo več denarja v šport stekalo na bazični ravni ter imeli navsezadnje dobre profesionalne trenerje, potem niti vrhunskega športa ne moremo pričakovati na nivoju.”

Zdaj že bivši predsednik OKS, Bogdan Gabrovec, se je spomnil na leto 2014, ko je v svoj program zapisal, da si želi samostojnega ministrstva. “Zaradi prevelikega števila vlad v tem obdobju se nam zadeva ni izšla, poleg tega v športni politiki žal nismo bili dovolj enotni, da trobimo v isti rog in država si potem pač vzame pravico, da gre po liniji najmanjšega odpora,” je dejal 69-letni Gabrovec.

Zlato obdobje pred prelomom tisočletja

V trenutnem ministrstvu (op.a.: za izobraževanje, znanost in šport) je bila “fiskultura” šele trinajsti direktorat, že sama številka je po mnenju Gabrovca negativno simbolična. “Po novi ureditvi bomo vsaj na četrtem mestu. V primeru uresničitve ideje o sekretariatu za šport, za kar je dala obljubo letos izvoljena vlada, potem bomo imeli podobno raven kot leta 1998, ko je pod ministrovanjem gospoda Slavka Gabra državni sekretar postal dr. Jakob Bednarik. Takrat so se za slovenski šport zgodili največji pozitivni premiki. Dobili smo prvi zakon o športu, nacionalni program, sporazum o zaposlovanju športnikov,” razlaga predsednik v odhajanju in dodaja: “Takrat so se predvsem enormno povečala sredstva za šport.”

Sredstva za šport so se takrat z 10 milijonov povečala na, takrat nepredstavljivih, 25 milijonov evrov. Predvsem na račun sekretariata, meni Gabrovec.

“Vlada ima v tej zgodbi vedno priložnost, da pravila prikroji. Če bo šport pod novim vodstvom OKS postal bolj enoten, kot je bil do sedaj, si lahko v končni fazi lahko priborimo tudi tako potrebno ministrstvo,” zaključuje nekdanji judoist.

Svoj lonček zgodbi je dodal tudi prvi dobitnik kolajne na olimpijskih igrah za samostojno Slovenijo, Iztok Čop. Omenil je, da je ministrstvo nesmiselno, če je potem samo sebi namen: “Lahko govorimo o ministrstvu, a toliko, kolikor država trenutno sredstev namenja športu, bi bilo to ministrstvo dokaj siromašno ter nepomembno. Velik korak naprej bi pomenil že sekretariat, predvsem pa večji proračun.”

Čop trdi, da bi si Slovenija nujno zaslužila človeka na sejah vlade, ki bi argumentiral predloge v korist športa, ker je tu pretrgana nit med oblastjo in zelo pomembno temo za praktično vse državljane.

Češnja na torti

“Vrhunski šport se začne graditi pri temeljih. Trenerji delajo z otroki v sklopu prostočasnih popoldanskih dejavnosti, ki so zelo zdrava naložba za v prihodnost. Tukaj moramo vzpostaviti sistem plačevanja kadrov, ne pa da se klubi sami mučijo z zagotavljanjem sredstev,” pravi nekdanji veslač. Če bi bili trenerji v klubih plačani in bi programi lepo tekli, potem bi lahko energijo lažje usmerili v talente, ki obetajo vrhunskost, je prepričan Čop.

“Vrhunski športniki so samo češnja na torti zdravega naroda. Cilj nam mora predstavljati to, da otroke usmerimo v športnem duhu, privzgojimo naklonjenost do športa in iz te mase bi vzgajali vrhunske tekmovalce. Po domače rečeno, nam mora država pri tem držati ‘štango’, mi v športu pa se moramo medsebojno dogovoriti, česa si sploh želimo,” zaključuje Gorenjec, ki je ravno letos dopolnil Abrahama.