Po nekoliko slabši lanski sezoni je Katja Fain na letošnjem evropskem prvenstvu v kratkih bazenih spet dokazala, da spada med najboljše slovenske plavalke ta hip. 22-letno Mariborčanko je po številu finalnih nastopov v romunskem Otopeniju v slovenski zasedbi premagala zgolj Neža Klančar.
Prvo ime slovenskega plavanja v zadnjih letih je kljub mladosti Mariborčanka Katja Fain. Lani je imela sicer nekoliko slabšo sezono, vtis pa je letos med drugim popravila na nedavno končanem evropskem prvenstvu v kratkih bazenih, na katerem je štirikrat (enkrat s štafeto) nastopila v finalu. Ob dveh državnih rekordih je najvišjo uvrstitev dosegla na 400 metrov prosto, ko je zasedla šesto mesto.
Udeleženka olimpijskih iger v Tokiu 2021 si v tej sezoni seveda najbolj želi izpolnitev olimpijske norme, s katero bi prihodnje poletje lahko nastopila v Parizu. V francosko prestolnico se bo poleg krajših disciplin poskušala prebiti tudi v daljinskem plavanju.
Njena kariera je zaznamovana z družinsko vpletenostjo v plavanje. Oče Aleksander Fain in mama Metka Sparavec Malenko sta bila vrhunska plavalca, prav mama pa je še danes Katjina trenerka. Kakšno sodelovanje sta vzpostavili slovenska športnica leta 1999 in njena hčerka? Ali se njun odnos loči na trenerka-tekmovalka in mama-hčerka? In kakšno vlogo ima za Katjo Sara Isaković, zadnja slovenska dobitnica olimpijske kolajne (srebro v Pekingu 2008)?
Katja, za vami so nastopi na EP. Ste zadovoljni s prikazanim v Romuniji?
Ja, sem zadovoljna. Na prvenstvo sem šla z željo, da se uvrstim v finale. To mi je uspelo v dveh disciplinah – 200 metrov delfin in 400 metrov prosto. Želela sem se čim bolj približati osebnim rekordom, stopnjevati dosežke in tehnično izvedbo iz nastopa v nastop. Vse to mi je uspelo, tako da sem s celotnim prvenstvom zadovoljna.
Kakšni so cilji v nadaljevanju sezone?
Glavni cilj je uvrstitev na olimpijske igre v Parizu in seveda nastop tam. Prva stopnička bo na svetovnem prvenstvu v Dohi. Tam me čaka prva in edina kvalifikacijska tekma na 10-kilometrski razdalji. Nato pa je v nadaljevanju sezone še želja izpolniti olimpijsko normo v bazenskih disciplinah.
Zakaj nastopate tudi v daljinskem plavanju – vam predstavlja poseben izziv?
Sem vse bolj raznolika plavalka, skozi leta sem dokazala, da lahko poleg prostega plavanja nastopam tudi na 200 delfin, 400 mešano … Lani sem se na državnem prvenstvu preizkusila tudi v daljinskem plavanju, ko sem za skoraj 30 sekund izboljšala državni rekord. Zato sem nastopila še na evropskem prvenstvu na petkilometrski razdalji in na evropskem pokalu na desetikilometrski razdalji, kjer sem zasedla drugo mesto. S trenerko sva rekli, da bova poizkusili še to in izšlo se je. Tudi na teh razdaljah lahko posegam po zelo dobrih rezultatih. Zakaj pa ne? Sposobna sem, borila se bom za to mesto na olimpijskih igrah.
Kakšen odnos imate z mamo in sočasno trenerko Metko? Se obe vlogi mešata?
Seveda se meša (smeh). Ni tako preprosto, da bi to strogo ločevali, saj sva skupaj tako na treningih kot doma. Zelo dobro me pozna, najbolje od vseh. Pridejo tudi kakšni konflikti, ampak zaenkrat vse skupaj dobro peljeva. In vse je v najlepšem redu.
Čutite kdaj pritisk njenih rezultatov?
Ne čutim pritiska, vidim pa to kot navdih. Mama je bila najboljša slovenska plavalka, tista prva, ki je dosegla slovenski finale in prvo kolajno za Slovenijo. To so vzpodbude, s katerimi stremim s svojimi cilji.
Verjetno je bila prav družinska povezanost s plavanjem ključna, da ste se tudi vi odločili za plavanje?
Ja, starši so me vpisali tudi v nekatere druge športe – atletiko, karate, tenis. Nato pa sta me vpisala v plavalno šolo, zato da se naučim plavati. Nista hotela, da bi se s tem tekmovalno ukvarjala. Ampak to je prevladalo in tukaj sem ostala.
Po malce slabšem obdobju za slovensko plavanje se z mlado zasedbo spet pomika po letvici športov navzgor pri nas.
Vmes smo imeli pomanjkanje generacij, to je opazno. Bilo so starejši plavalci, nato pa smo bile že na vrsti mi. Na prvi članski tekmi sem nastopila že leta 2017 na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih (pri 16 letih, op. p.), tako da je bilo to v Otepeniju že četrto EP zame. Takrat sem se na 800 metrov prosto že na prvem startu takoj uvrstila v finale. Letos sem trend nadaljevala: cilj je vedno izboljšati rezultate in se približati osebnim rekordom. Na začetku seveda stopnjevati uvrstitve, ko pa si v vrhu, pa je od tekme do tekme odvisno, kakšen je končni rezultat.
Kot ste že dejali v enem pogovoru, si pomagate tudi s knjigami Sare Isaković. Koliko vam to pomaga, koliko je Sara v stiku z vami?
S Saro sva v stiku, veliko se pogovarjava, pomaga mi in svetuje. Ona res najbolje razume, kaj gre plavalcu po glavi in s čim se ukvarja. Super, je da pomaga. Že vsa predavanja in knjige so polne gradiv, kako se spopasti z vsem na naši poti.
Torej se vam zdi psihološka priprava za tekme pa tudi treninge pomembna?
Ja, zelo pomembna je. Do neke mere gre samo s fizičnim delom, ko pa rasteš in se razvijaš, pa je treba stopnjevati dosežke tudi na psihološkem nivoju.
Pogoji za slovenske plavalce niso ravno najboljši. Kako ste vi zadovoljni z njimi, koliko treningov sploh opravite doma?
Težko je plavati v Sloveniji, saj nas je zelo malo, v reprezentanci pa plavamo še zelo različne discipline. Na treningu nimam sparing partnerjev (primerljivih partnerjev za trening, op. p.). Žal v Mariboru ni nobene punce niti nobenega fanta, ki bi lahko plaval z mano. Ko sem bila mlajša, sem imela te primerjave s fanti. Težko je trenirati sama, ampak se trudim po najboljših močeh. So soplavalke, ki trenirajo druge discipline, v mojih pa niso tako hitre.
V Sloveniji prav tako nimamo možnosti za višinske priprave. Vrhunskim športnikom res zelo pomaga, saj so treningi na drugem nivoju. To bi nam zelo pomagalo. Pa tudi sicer bi lahko bili pogoji boljši.
Koliko bo stvari izboljšal kmalu izgrajeni bazenski kompleks v Ljubljani – Ilirija?
Meni ne preveč. Nastanjena sem v Mariboru, ko grem na priprave, pa grem po navadi v tujino.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!