Otrok Jesenic se želi odkupiti navijačem Olimpije

Ljubitelje hokejske Olimpije je pred tednom dni pozitivno presenetila novica, da se v zmajevo gnezdo seli eden najobetavnejših slovenskih branilcev Bine Mašič. Da se je vodstvo kluba na Celovški 25 odločilo za odlično kadrovsko potezo, je 21-letnik dokazal že ob debiju v zelenem dresu na Dunaju, ko je brez skupnega treninga prispeval dve asistenci.

Hokejski navdušenci v slovenski prestolnici Bineta Mašiča ne pomnijo v lepem spominu. Ob zaključku sezone 2020/21, takrat zaradi pandemije koronavirusa sicer pred praznimi tribunami Tivolija, je v dresu večnih rivalov z Jesenic v finalu državnega prvenstva na odločilni peti tekmi v 10. minuti podaljška dosegel zlati gol in železarjem prinesel 13. zvezdico v samostojni Sloveniji, zadnje za moštvo iz Zgornjesavske doline.

Za Mašiča, ki je prve hokejske korake sicer naredil na Bledu in za katerega je bil to sanjski zaključek prve sezone v članski konkurenci, so se takrat zanimala številna moštva, med njimi tudi Olimpija, ki se je poleti pripravljala na vrnitev v ligo ICE. A komaj polnoletni Radovljičan je po petih letih na Jesenicah izbral Finsko, kjer je zaigral za mladinske vrste moštva Vaasan Sport. Tudi tam je navdušil in si hitro prislužil klic članske ekipe Sporta. V njej po dveh letih in pol v tekoči sezoni zaradi velikega števila branilcev ni dobil toliko priložnosti, kot bi si želel, zato se je z delodajalci dogovoril za prekinitev pogodbe. Po pogovoru z vodilnimi možmi Olimpije je dogovor z Ljubljančani sledil zelo hitro in zmaji so v napetem boju za končnico ‘dobili’ novoletno darilo.

Ofenzivni branilec namreč velja za enega najbolj talentiranih predstavnikov nove generacije slovenskih hokejistov, ki vse močneje nase opozarja tudi v reprezentanci. Mašič je prvo priložnost na velikem tekmovanju dobil lani spomladi v Rigi, ko je bil ob izpadu risov iz elitne divizije med najvidnejšimi posamezniki v izbrani vrsti. Da ima v sebi nekaj več, je dokazal že ob debiju v zeleno-belem dresu, ko je na tekmi na Dunaju brez enega skupnega treninga ob pomembni zmagi prispeval dve asistenci. Ta konec tedna se bo prvič predstavil pred domačim občinstvo: danes pod Rožnik prihaja Beljak, v nedeljo pa še Bolzano. Če bo Mašič nadaljeval s podobnim tempom, bodo navijači hitro pozabili na tisti zadetek iz 10. maja 2021.

Bine, dobrodošli v Ljubljani! En teden mineva, odkar ste z Olimpijo podpisali dolgoročno pogodbo. Ste se že udomačili v mestu in v ekipi?

Ekipo sem skoraj celo poznal že od prej, razen tujcev in trenerja. Veliko lažje se je vklopiti, če poznaš fante. Z nekaterimi smo dobri kolegi, že od malih nog smo igrali skupaj. Zato je bilo precej enostavno. Halo poznam, led mi je poznan.

Kaj pa pomeni dolgoročna pogodba, če ni skrivnost?

To sezono do konca, potem pa še za naslednji dve. Zaenkrat je to vse, kar lahko povem.

Ni skrivnost, da vas je Olimpija v svojih vrstah želela že spomladi 2021, pred njeno vrnitvijo v ligo ICE. Takrat ste se pri 18 letih namesto za Ljubljano odločili za selitev na Finsko. Zakaj?

To je čisto drugo poglavje hokeja. Rekel sem si, da če dobim priložnost, jo bom izkoristil. Imel sem res dobro prvo profesionalno sezono, zato sem dobil kar nekaj ponudb. Ena izmed njih je bila tudi Olimpijina. A sem se odločil za Finsko. Vsi vemo, da je to dežela hokeja, da je tam to šport številka ena. Šel sem pogledat in poskusit, kako so stvari tam. Rekel sem si, da se lahko nazaj vedno vrnem.

Kakšna je bila ta izkušnja v dveh sezonah in pol?

Prva sezona je bila res odlična, igral sem v prvi mladinski ligi. Kljub nekaj poškodbam je bilo uspešno, sredi sezone so me poklicali v člansko ekipo in sem se kar izkazal. Dobil sem pogodbo za dve leti. Ob selitvi na Finsko sem se iz članskega hokeja na Jesenicah vrnil v mladinsko kategorijo in številni so rekli, da je to korak nazaj. Ampak to je bila prava odločitev. Na tej ravni je bilo veliko igralcev, ki so zelo sposobni in so na visokem nivoju. Igrati proti vrstnikom, ki so najboljši na svetu, je pravilna odločitev.

Finski hokej je, kot nam je v intervjuju na začetku sezone razkril trener Olimpije Upi Karhula, specifičen. Ni pomemben posameznik, ampak ekipa. Ste tudi vi to začutili?

Ekipno delo na Finskem res cenijo. Veliko se trenira tudi izven ledu, veliko je videosestankov. Da se ve, kakšen je sistem. Da smo na isti strani, nato pa skušamo na ledu to pokazati. 20-25 igralcev in strokovni štab. Vsi vlečejo v eno smer, na tak način pride do rezultatov. Veliko se drsa, sistematično se igra. Vsak v vsakem trenutku ve, kje mora biti na ledu.

Vam je s tega vidika pri Olimpiji lažje, ker je trener Finec?

Zagotovo. Ima finske osnove. Veliko drsamo, skušamo imeti posest ploščka. Ne silimo k nekim potezam, ko igralci niso odprti. To mi je všeč.

Omenjali ste poškodbe. Ena izmed njih vas je ob koncu sezone 2021/22 oddaljila od nastopa na domačem svetovnem prvenstvu divizije I v Tivoliju.

Z ramo sem imel težave že v preteklosti, potem pa sem si jo na reprezentančnem zboru po prihodu s Finske še dodatno ’uničil’. Operacija je bila obvezna. Operiran sem bil v začetku maja, ko je bilo v Ljubljani SP. Na led sem se tekmovalno vrnil šele po novem letu, približno po sedmih mesecih. Veliko garanja in drsanja brez palice v času rehabilitacije. Težko je bilo. Za telo in glavo, saj gledaš soigralce, kako igrajo. Ti pa hočeš, a ne smeš. Ko sem dal to čez, je bilo vse v redu, nato mi je uspela še dobra sezona.

Je poškodba z ramo zdaj povsem pozabljena ali se kdaj pojavi kakšen neprijeten gib?

Redko. Občasno se zgodi kakšen gib, ki ni pričakovan. Če je splet okoliščin takšen, da mi kdo prileti vanjo. Gibljivost je dobra, čeprav nekaj stopinj manj kot pri drugi, zdravi rami.

Kako se je potem zaključila finska zgodba pred prihodom k Olimpiji?

V ekipi je bila res velika konkurenca. Bilo je 10 branilcev, igrali pa smo s šestimi. Vmes smo imeli nekaj težav s poškodbami, zato smo podpisali nove igralce in jih podaljšali do konca sezone. Ko so se poškodovani vrnili, nas je bilo res preveč. V takšnih primerih so v boljšem položaju tisti, ki imajo višje in donosnejše pogodbe, in starejši. Oni so igrali več, sam pa nisem dobil toliko priložnosti. Izrazil sem željo, da bi odšel nekam, kjer bi več igral. Zato je Olimpija odlična opcija. In smo prekinili pogodbo.

Ko zdaj potegnete črto pod finsko izkušnjo. Bi se odločili enako?

Ja, zagotovo bi se odločil enako. Nimaš vsako sezono priložnosti za odhod v tujino. Finska je dobra država glede hokeja. V vsakem trenutku skušaš narediti najbolje zase, tako da nimam nobenih obžalovanj.

Kaj bi svetovali mladim hokejistom, ki so v podobni situaciji?

Če greš v tujino, moraš biti boljši kot domačini, da dobiš priložnost in se dokažeš. Če si na isti ravni, bi sam raje ostal doma. In igral med mladinci, člani … Čim več tekem. V teh letih je pomembno, da čim več igraš na ledu. Ni pomembno, v kateri kategoriji. Da igraš in se razvijaš. Jaz sem na Finskem začel še med mladinci, tam je tudi urnik bolj prijazen. Tekme smo imeli po navadi v petkih in sobotah, tako da smo imeli od ponedeljka do četrtka čas za dva treninga na ledu in dodaten dan v fitnesu. Vse, kar rabiš v mladih letih, da prideš že kot ’izdelan’ igralec med člane. Tam pa ni toliko prostora in časa za izboljšave, ampak je bolj pomemben rezultat.

V Tivoliju ste nazadnje v klubskem dresu igrali spomladi 2021, ko ste še kot član Jesenic z golom v podaljšku odločili peto tekmo in finale državnega prvenstva. Kako se spominjate tistih tekem, ko je vedno zmagala gostujoča ekipa in ključnega gola?

Spomini na to halo so res odlični. V finalno serijo smo šli kot veliki ’underdogi’, tako da nismo čutili veliko pritiska. Vedeli pa smo, da lahko premagamo Olimpijo, saj nam je to uspelo že na poletni ligi. Šli smo na glavo, dali vse od sebe in si rekli, da nimamo kaj izgubiti. Serija je bila takšna, da so vedno zmagali gostje – oni dvakrat v Podmežakli, mi trikrat v Ljubljani.

Na zadnji tekmi smo izgubljali z 0:2, nič nam ni preostalo. Taktika ni bila pomembna. Ampak srce. Dali smo vse od sebe, z nekaj sreče smo prišli do 2:2. V podaljšku se lahko obrne v katerokoli smer, na srečo se je v našo. Tisti gol pa si bom zapomnil za vedno.

Prihajate iz Radovljice, ste hokejski otrok Jesenic. Kakšni so ob podpisu za Olimpijo odzivi v družini, med prijatelji?

Seveda … (smeh). Dobil sem nekaj sporočil, ampak se na to ne oziram preveč. Rad bi samo igral hokej na čim višjem nivoju. Takšne stvari mi gredo skozi eno uho noter, skozi drugega ven. Na to se ne oziram. Igram za Olimpijo, na Jesenicah sem igral med mladinci. Situacija je posebna. Bomo videli, kako bo na derbiju.

Olimpija in Jesenice se bosta v drugem delu državnega prvenstva pomerila 30. januarja v Tivoliju. Železarji so po porazu proti Celju v tem tednu sicer šele na tretjem mestu lestvice, ki ne zagotavlja mesta v finalu, kamor se uvrstita prvi dve ekipi po drugem delu. Trenutno sta to Olimpija in Celje.

Koliko pa spremljate dogajanje v Podmežakli, kjer stanje znova ni rožnato?

Zagotovo ni dobro slišati takšnih zadev. Za slovenski hokej si želimo najboljše. Rabimo tako Jesenice kot Olimpijo. To sta dve svetinji našega hokeja. Upam, da se bodo Jeseničani pobrali in šli še stopničko višje. Poznam organizacijo, vem, kako je. Včasih zna biti težko. Včasih tudi publika pričakuje preveč glede na proračun. Treba je dati priložnost mladim, zato ne more biti rezultat vrhunski iz danes na jutri. Da mladi dobijo priložnost, je odlično. To je odskočna deska za naprej.

Bine Mašič Jesenice — Odločilni trenutek finala DP 2020/21. Foto: Aleš Fevžer

Vaš začetek v zelenem dresu je zelo obetaven, že na prvi tekmi z Dunajem ste prispevali dve asistenci. Kaj pričakujete od nadaljevanja sezone, Olimpija je v boju za končnico?

Pričakujem veliko dobrih tekem. Vemo, kaj je cilj: uvrstitev v končnico. Tako ali drugače. Če bomo med prvo šesterico, toliko bolje. Če ne bomo, si bomo to skušali priboriti skozi dodatne tekme. Ampak do tja je še 13 tekem, na vsaki so točke pomembne. Skušali jih bomo osvojiti čim več. Vsak lahko premaga vsakogar. Nimamo nobenega strahu, moramo samo tako naprej. Zadnji dve tekmi smo odigrali dobro, v Brunicu sicer malce slabše.

Z osebnega vidika si želim igrati čim več, da pridem spet v normalen ritem. In seveda pomagati ekipi do zmag.

Ob tej vaši želji po igranju vam natrpan urnik te dni verjetno ustreza. Že danes v Tivoli prihaja Beljak, v nedeljo Bolzano …

Ko sem podpisal z Olimpijo, sem želel igrati čim prej. V soboto sem igral brez treninga, ampak to ni bila ovira. Želel sem se vrniti v pogon. Veliko tekem mi trenutno pride prav.

Če se naveževa na reprezentanco – spomladi ste nastopili na prvenstvu elite, kjer se Sloveniji ni izšlo, vi pa ste bili eden od najboljših članov ekipe. Pri 21 letih.

To je privilegij. Da sploh lahko igraš tam. Vesel sem, da sem dobil priložnost, ki sem jo dobro izkoristil. Osebno je bil turnir dober po tisti kaotični sezoni. Res sem vesel, da sem dobro odigral prvenstvo. Pričakovanja so velika, skušal bom dokazati, da ni šlo samo za en turnir, ampak da sem sposoben ves čas igrati na takšni ravni.

So ta pričakovanja kdaj tudi dodaten pritisk – ali pa z druge strani dodatna motivacija?

Pritisk je prisoten, ampak je tudi dodatna motivacija in dokaz, da nekaj počneš prav. Če ne bi bil na tej ravni, me verjetno nihče ne bi poznal. Motiviran sem, da to pokažem. Ampak ne preveč, v smislu, da bi me to pritiskalo dol. Treba je dati vse skupaj na stran in gledati na svoje tekme, svojo igro. Da se na to sploh ne oziraš.

Kaj pa sprememba na klopi risov – v luči pomlajevanja je Matjaža Kopitarja nasledil Edo Terglav? Kako ste se ujeli z njim na novembrskem prijateljskem turnirju na Madžarskem?

Imamo drugačen sistem igre, veliko je bilo mladih, kar je logično ob prihodu nove generacije. Starejša nima več veliko pred sabo, zato moramo novi igralci stopiti na sceno. Odigrali smo tri dobre tekme, bili od vseh boljši. Rezultat je bil bolj tako-tako, ampak ni bil v ospredju. Pomembna je bila igra, sistem, da smo postavili temelje, kaj zahteva trener od nas in kako bomo igrali pod njegovim imenom. Imeli smo se odlično, tudi vzdušje v garderobi je bilo dobro. Edov sistem nam je pisan na kožo, bomo pa videli, kako naprej.

Glavna reprezentančna cilja bosta SP divizije I konec aprila v Bolzanu in avgustovske kvalifikacije za olimpijske igre na Danskem. Selektor Terglav je omenil, da raje da priložnost mladim in ostane v isti skupini, kot da bi še naprej klical starejše hokejiste in lovil elito.

Cilj je zmagati na vsaki tekmi in turnirju, ki ga igraš. Ne glede na vse je cilj, da skušamo osvojiti turnir v Bolzanu. Vsaj moj pogled je tak. Skušali bomo dati vse za to. Nima pa smisla iti z glavo skozi zid in klicati igralcev, ki tega nočejo. Oziroma ne vem, kakšne so njihove želje. To se bodo že dogovorili. Moramo najti kombinacijo izkušenj in mladosti. To lahko prinese rezultate. Ne moremo pa menjati vseh ali pa nikogar. Nič še ne vem glede te ekipe. Pred nami je seveda najprej zaključek klubske sezone. To je še daleč.

Še dlje pa so olimpijske kvalifikacije. Čakajo nas težke tekme, to vemo. Če se uvrstimo na olimpijske igre, bodo pa tam še težje tekme. To je lahko sam plus za nas, za celo ekipo. Da naprej rastemo.

No, ampak letvica je zaradi Sočija 2014 in Pjongčanga 2018 postavljena zelo visoko. Za laične navijače bo neuvrstitev na igre 2026 v Cortini in Milanu razumljena kot razočaranje.

Ampak treba je gledati tako: če se menja generacija, rezultatov ne more biti čez noč. Vsi smo mladi in tega sposobni. Ja, letvica je visoko postavljena. Ampak to je privilegij. Želimo biti boljši vsak dan. Pričakovanja so eno, realnost je drugo. Dali bomo vse od sebe, bomo videli, kam lahko sežemo. Zagotovo pa skušamo biti boljši, kdo ve, morda pa bomo kdaj boljši celo od generacije pred nami.

Dinamičen, zrel za svoja leta, ofenziven, odličen pregled nad igro. Tako vas opisujemo mediji. Kako bi se opisali sami kot hokejista? In kaj vas zanima izven ledu?

Kako bi se opisal? Igralec, ki res uživa v igri. Goli, dinamičnost, pregled na igro … vse to pride potem. Izvira iz tega, da imaš rad hokej in vsak dan to počneš res z veseljem. Če tega ni, tudi počutje ni v redu. To je temelj, na katerem je treba graditi. Zraven pa pride veliko treninga, tudi izven ledu: fitnes in kardio. K temu stremim tudi pri hrani, dieti. Da okrepim in popravim vse, kar moram. Vsak tip igralca je drugačen. Eni so bolj ofenzivni, drugi bolj obrambni. Težko pričakujem, da bom ’razbijal’ in delal red v obrambi, če pa vem, kje so moje moči.

Izven ledu me zanimajo skoraj vsi športi: tenis, nogomet, košarka … Vse razen smučanja in plavanja. Predvsem so mi všeč športi z žogo. Ekipni ali individualni … vseeno. Da se čim več gibam.