Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalZa Anttijem Karhulo, finskim hokejskim strokovnjakom na klopi Olimpije, je dober uvod v novo sezono lige ICE. Ljubljančani so na osmih tekmah zbrali štiri zmage in prav toliko porazov, s čimer so se zasidrali na sredini lestvice. Zakaj 47-letnik iz mesta Oulu v osrčju Finske nanjo nikoli več ne pogleda, kako se je znašel v Ljubljani in kako to da že skoraj šest let ne pije alkohola, nam je razkril v Sportklubovem nedeljskem intervjuju.
Ko je Antti ‘Upi’ Karhula konec januarja na klopi HK SŽ Olimpija zamenjal Mitjo Šivica, v očeh tivolskih navijačev ni zbudil preveč upanja. Zmaji so bili namreč daleč od uvrstitve v končnico lige ICE, vzdušje v garderobi na Celovški cesti 25 pa je bilo slabo. Nekdanji trener madžarskega rivala Fehervarja je sprva želel svojim hokejistom le vrniti nasmeške na obraze, kmalu zatem pa je z vodstvom kluba zavihal rokave in se posvetil prihajajoči sezoni.
Vanjo je s precej spremenjeno Olimpijo vstopil bolje od pričakovanj. Zeleno-beli so na osmih tekmah zbrali polovičen izkupiček in se pred današnjim gostovanjem v Szekesfehervar, kjer se madžarska zgodba pred leti za Karhulo ni končala po njegovih željah, nahajajo na sredini lestvice regionalnega tekmovanja. Čeprav se je naš pogovor vrtel predvsem o hokejski igri, ki jo želi gledati pod Rožnikom, pa nam je razkril tudi marsikatero skrivnost iz zasebnega življenja.
Kaj 47-letni ločenec, ki v Ljubljani od družinskih članov najbolj pogreša nečaka in nečakinjo, najraje počne v prostem času in zakaj ga nihče ne kliče po imenu v rojstnem listu? Koliko časa že, netipično za Finca, ni spil niti kapljice alkohola? Kakšen je finski in njegov lastni pogled na hokej? Ob koncu pa smo se dotaknili tudi nogometa, kjer njegovo domovino čez teden dni čaka izjemno pomemben obračun v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2024.
Da najprej pojasniva nejasnost glede vašega imena. Uradno ste Antti, vsi pa vas kličejo Upi. Od kje izvira ta vzdevek?
Vse skupaj izvira kar nekaj let nazaj, ko sem bil star okrog 15 let. Obstaja knjiga, v kateri je bil fant s podobnim imenom, kot je Upi, imel pa je dolge lase. Ker sem imel tudi sam dolge lase, so me prijatelji začeli klicati tako, ime pa se je sčasoma malce spremenilo, a obdržalo. Vse od takrat sem Upi za vse, razen za mojo mamo. Če me pokličete po rojstnem imenu, vas mogoče sploh ne bom slišal. Povsem sem se navadil.
V nekaterih delih Slovenije v narečju upi lahko razumemo kot ’ti upaš’. Očitno ste ob svojem prihodu konec januarja pomenili upanje za navijače hokejske Olimpije.
A, v redu. Nisem vedel. Všeč mi je, dobro je. Upam, da sem novo upanje zanje (smeh).
Če se vrneva v prejšnjo zimo. Po odhodu Mitje Šivica je Olimpija, vsaj z našega vidika, zelo hitro našla rešitev na trenerskem mestu. Se je tudi vam zdelo tako?
Ja, vse se je odvilo hitro. V ponedeljek mi je agent poslal sporočilo, če želim iti v Ljubljano. Rekel sem ja, zakaj pa ne. V torek zvečer sem imel prvi videoklic z Miho (Butaro, predsednikom kluba, op. p.) in Anžetom (Ulčarjem, direktorjem kluba, op. p.). Imel sem dober občutek, zdelo pa se mi je, da sta ga imela tudi onadva. V sredo smo se še enkrat slišali, trideset minut potem pa mi je agent pisal, da je dogovor sklenjen. Začel je iskati letalske karte, v četrtek zjutraj pa sem že poletel proti Sloveniji.
Kaj je bil odločilni razlog, da ste se odločili sprejeti ponudbo? Koliko ste vedeli o klubu in mestu?
O Ljubljani nisem vedel veliko, o Olimpiji pa nekaj malega. Hannu Järvenpää, nekdanji sodelavec v Fehervarju, je velikokrat govoril z lepimi besedami o vsem. Tukaj mu je bilo zelo všeč. Ko se je Olimpija pred dvema sezonama vrnila v ligo ICE, sem si pogledal nekaj tekem. Ne preveč. A po pogovoru z Butaro in Ulčarjem je bila odločitev zelo enostavna.
Torej sta se s Hannujem pogovarjala, ko je prišla ponudba?
Ne, ne, v minulih letih, ko sva sodelovala pri Fehervarju. Vedno je razlagal zgodbe iz Ljubljane in Beljaka. Ko sem prišel sem, sem mu že prvi dan poslal fotografijo loga kluba in ga vprašal, kako je on kaj (smeh). Verjetno je bil prvi, ki je izvedel, da sem tukaj.
In kaj je dejal?
Ne spomnim se točno, a bil je srečen. Nekaj v smislu, da je to super mesto za trenerja, da naj uživam. Verjetno je uporabil kakšno neumno šalo, kot jo vedno (smeh).
O mestu pa torej niste vedeli veliko.
Ne, če sem iskren, res ne. Po prvem stiku s klubom sem šel na Google preverit fotografije in nekaj osnovnih podatkov, torej koliko ljudi živi tukaj. Vedel sem, kje je Slovenija. Nisem pa vedel preveč. Iz Szekesfehervarja smo nekajkrat potovali čez vašo državo. Enkrat smo se nekje na poti ustavili za kosilo. Hrana je bila božanska, še vedno pa ne vem, kje je to bilo. Praktično nisem vedel ničesar, zato je vse skupaj zelo prijetno presenečenje zame. V primerjavi s Slovaško in Madžarsko, kjer sem delal kot trener v preteklosti, mi je veliko bolj všeč.
Kaj vam je najbolj všeč?
Prihajam s Finske, tako da mi je najbolj všeč vreme. Doma je trenutno približno pet stopinj Celzija, tam ne bi sedeli takole zunaj samo v majicah in kratkih hlačah. Rad sem obkrožen z dobrimi ljudmi in tukaj to res ni težko. Vsi so iskreni, ni težko biti v njihovi družbi. Ob koncu dneva s hokejisti preživimo kar nekaj ur na dan, po šest ali sedem dni v tednu, zato je treba imeti prave ljudi okrog sebe. Pomembno je biti sproščen, s fanti se rad šalim. A ko je čas za delo, trdo delamo. Zdi pa se mi, da imamo dobro atmosfero. Upam, da če bi vprašali fante, bi rekli enako.
Koliko že znate govoriti slovensko?
Kamorkoli grem, se želim naučiti izraza dobro jutro in hvala. Vse želim zjutraj pozdraviti v njihovem jeziku, treba pa se je znati tudi zahvaliti ljudem. To se vedno naučim najprej. Je pa v Sloveniji zelo enostavno, ne rabim govoriti slovensko, saj vsi znajo angleško. Na Madžarskem in Slovaškem je bilo precej drugače. V restavracijah sem moral znati naročiti hrano v njihovem jeziku. Tukaj je res enostavno.
Ko govorite o hrani, ne omenjate alkohola. Baje ga že nekaj časa ne pijete več. Kako to?
Že pet let in pol je, odkar sem ga nazadnje pil. Enostavno sem dojel, da mi ni več všeč. Dobro mi je brez njega. Nekaj prijateljev me je spraševalo o tem in vedno sem jim dejal, če so že kdaj slišali koga reči, da so zaradi alkohola naredili napako in so zato nehali piti. Seveda so. Rekli so, da imam prav. Ne moti me, če fantje kdaj pa kdaj spijejo kakšno pivo po tekmi, tudi v gosteh. Moja osebna odločitev je, da ne pijem. Glede hrane pa nimam najljubšega obroka, a mi je na splošno v Sloveniji zelo všeč.
Kako težko je bilo januarja, ko ste prišli v ekipo, ki ni imela več realnih možnosti za končnico?
Nikakor ni bilo enostavno. Sam o končnici sploh nisem razmišljal. Že po nekaj dneh sem videl, da je vzdušje slabo, nizka je bila tudi samozavest, saj so veliko izgubljali. Moj glavni cilj je bil, da na obraze igralcev vrnem nasmeške, da so se radi vrnili na led. Skušal sem jih obravnavati pošteno od prvega dne. Ne vem, če smo ob zaključku sezone igrali kaj bolje kot prej, toda radi so prišli nazaj v dvorano. In to si štejem za velik uspeh.
Vaš zgodnji prihod je bil tudi za vas prednost. Spoznali ste ljudi v klubu, tudi njegovo strukturo in način delovanja.
Zagotovo. Zelo pomembno je bilo, da sem spoznal igralce in njihove karakterje že konec januarja. Če bi prišel po koncu sezone, bi vse skupaj začel spoznavati šele konec julija. Tako pa je bilo vse lažje. Tudi hokejisti in vodstvo kluba so spoznali mene. To je dvosmerna pot, zato je bilo vsem enostavneje.
Verjetno je bilo tudi lažje sprejemati odločitve, katere hokejiste obdržati in katerih ne?
Ja, drugače bi moral gledati veliko posnetkov. Že tako sem jih moral, ko smo iskali tuje okrepitve. Imel sem nekaj prednosti. Moja trenerska filozofija je takšna, da je značaj igralca zelo pomemben. Zato jih je bilo spoznati v živo že prej res super.
Koliko ste imeli pri odločitvah o prihodih in odhodih proste roke? Sodelovala sta z Anžetom Ulčarjem, direktorjem kluba.
Moje mnenje je bilo pomembno, saj sem na koncu jaz tisti, ki trenira ekipo. Anže ni podpisal nikogar na svojo željo, tudi jaz nisem podpisal nikogar na svojo željo. Sodelovala sva zelo dobro, enostavno je bilo. Glede vseh igralcev sva se strinjala: koga pripeljati in koga spustiti iz kluba. Vedno je šlo za dogovor.
Iz ekipe je odšlo tudi nekaj prej standardnih slovenskih igralcev.
Drži. Po koncu lanske sezone smo morali ’stresti drevo’. Nekateri so se obdržali, drugi so odpadli. Čutili smo, da moramo tudi v slovenskem delu nekaj spremeniti. Nismo želeli zamenjati vseh, zadržali smo jedro moštva. Nato smo iskali mlade in perspektivne obraze, ki so morda bolj lačni dokazovanja. Enako je bilo s tujci, tudi med njimi smo naredili pravo čistko.
Prav tuji hokejisti so tisti, ki v primerjavi z lansko sezono delajo razliko.
Strinjam se, obenem pa so res značajsko prijetni. Ključni so tudi v naši igri. Njihov največji izziv je bil, da še nikoli niso igrali v tej ligi, zato bi morda lahko potrebovali nekaj časa, da se navadijo stila igre. Ni pomembno, ali prihajajo iz močnejše ali šibkejše lige, saj ima vsaka svoj način.
Med tednom je klub zapustil Will Cullen. Na lastno ali vašo željo?
Nekako je bila njegova želja. Nikogar ne moremo prisiliti, da ostane tukaj. Obenem imamo vrednote, v katere verjamemo. Recimo tako: nihče ni večji od moštva. Spoštujem odločitev kluba, ki se mi zdi prava.
Novinca sta Ville Leskinen in Jure Povše, kako ste zadovoljni z njunim debijem v četrtek proti Salzburgu?
Mislim, da sta dobro opravila svoje delo. Morata pa dobiti več časa na ledu, nekaj tekem. Sem pa prepričan, da oba našo ekipo delata močnejša. Če se bomo izognili poškodbam, imamo v moštvu toliko igralcev, da se morajo boriti za svoje mesto. To mi je kot trenerju zelo všeč, pozitiven problem. Morajo biti na najvišjem nivoju, da bodo dobili priložnost.
Olimpija je v nenavadni situaciji. Na prvih osmih tekmah je štirikrat zmagala v gosteh, štirikrat pa doma. Kje je glavni razlog?
Uf … Ne vem. Morda v gosteh igramo preprosteje, doma pa si želimo pokazati preveč. Najti moramo boljše ravnotežje za domače obračune. Ni treba, da vse pokažemo že v prvih minutah. Bolj se moramo zavedati, da tekma traja 60 minut. Da izkoristimo svoje priložnosti. Razumem, da v Tivoliju želimo takoj zadeti, a morda si tega želimo preveč. Moramo biti bolj potrpežljivi.
Ste imeli kaj čas za turistične dejavnosti, odkar ste v Sloveniji?
Bil sem na Bledu, to je res čudovit kraj. Na slovenski obali še nisem bil, a zagotovo bom šel. Kot trener ob enem prostem dnevu ne moreš povsem izklopiti hokeja. Moraš načrtovati naslednji dan. Zato potrebujem dva prosta dneva, da bi lahko res imel enega povsem zase. A bom šel na slovensko obalo. Nisem pa še bil pravi turist, da bi obiskoval muzeje in kipe. Vse skupaj načrtujem s kolesom, tako kot doma. To je odličen način, da raziščeš mesto.
Danes vas čaka gostujoča tekma v Fehervarju, kjer ste tri leta (2019-2021) delovali kot pomočnik trenerja in glavni trener. A ob koncu se niste razšli v najlepših odnosih.
Ja, klub je želel, da podpišem dveletno pogodbo, sam pa sem si želel enoletne. Po koncu sezone, ko smo izgubili madžarski pokal, v katerem sicer zdaj niso zmagali že tri leta, so raztrgali mojo pogodbo in me nagnali. Ni se končalo preveč lepo ali človeško.
Pričakujete kaj posebnega, kako boste vi reagirali danes?
Igralci tam so mi všeč, tudi navijači so bili vedno zelo dobri do mene. Morda se ne bom rokoval z vsemi predstavniki kluba. Trenutni trener je delal z mano, on je super človek. Za mano so prijetna leta tam, užival sem, toda … Stvari se zgodijo, vedno pa si želim biti obravnavan kot človek.
Torej se v tekmo podajate drugače kot po navadi?
Seveda, še malce bolj si bom želel zmage, sploh ker bo prvič, da grem spet tja. Fantom bom povedal, kako pomembno je to zame.
Pred začetkom sezone ste predstavnikom medijev dejali, naj vam ne govorimo, kje je Olimpija na lestvici v kateremkoli trenutku. Zakaj?
Pred nekaj leti sem opazil, da sem sam o lestvici razmišljal preveč. Niti ne o lastni ekipi, ampak bolj, kje so naši največji tekmeci. Če izgubijo to ali ono tekmo, bomo morda peti … Ampak to ni pod mojo kontrolo, še na svojo ekipo komaj vplivam. Nisem želel, da bi me lestvica nadzirala ali omejevala. Od takrat lestvice ne spremljam več. Zame je vsaka tekma enako pomembna. In trenutno ne vem, kje je Olimpija.
Trenutno je osma.
A, v redu. Vedel sem, da moramo biti nekje v sredini, točke vendarle seštevam. Ampak to mi res ne pomeni veliko. Našega dela ne ocenjujem s položajem na lestvici, ampak kako igramo. Na koncu vedno dobiš, kar si zaslužiš. Nočem, da je na eni tekmi več pritiska kot na drugi.
Na koncu so rezultati in lestvica vseeno pomembni. Sploh v Ljubljani, kjer je občinstvo zelo zahtevno in tudi razvajeno. Ob uspehih vas bodo prišli podpret v dvorano, ob porazih ne.
Ne, meni je v redu, če ljudje gledajo na lestvico. Zaradi mene lahko vsak dan. Mi pa si želimo zmagati na vsaki tekmi. V profesionalnem športu je tako. V četrtek je bil Salzburg izjemno močan, a ker smo na koncu prišli blizu vsaj točke, je bil poraz boleč. Zato sem slabo spal. Kot trener moraš ne glede na rezultat videti širšo sliko.
Torej kot trener razmišljate o hokeju tudi v prostem času?
Igralci dogodke s tekme pozabijo hitreje kot trener. Tisti večer, ko je tekma na sporedu, tudi ko pridem domov, razmišljam o njej. Naslednji dan pa ne več. Trenersko delo ni fizično, ampak mentalno. Po težkih tekmah si utrujen, možgani delajo. Včasih je težko. Po zmagah pa velikokrat spim kot dojenček (smeh).
Pa bi rekli, da težko potegnete črto med hokejem in prostim časom?
Ja, sploh ker ob sebi nimam družine. Vem, da veliko trenerjev pravi, da je ta zelo pomembna. Ko prideš domov, se ukvarjaš z otroki in pozabiš na hokej. Ker pa sem sam, je to težje. Gledam serije, poslušam avdio knjige, toda ni isto … Zares hokej odmislim samo v fitnesu. Za dve uri na dan.
Kako bi se predstavili nekomu, ki o vas ve samo to, da ste trener HK SŽ Olimpija?
Ah, to je težko vprašanje. Rekel bi, da sem precej normalen človek. Skušam biti iskren, skušam biti dober človek. Rad vidim, da sem sproščen. Če sem dober kot trener, super. A bolj pomembno je, kakšen sem kot človek. Kako se obnašam do drugih in podobno. Podobno smo se šalili, ko smo začeli sestavljati ekipo. Želeli smo si fantov z dobrimi karakterji, če pa znajo igrati hokej, pa še toliko bolje. Takšna je moja miselnost, morda tudi življenjska. Pa tudi v hokeju.
Če se vrneva k navijačem, bi verjetno tudi vi raje videli bolj polne tribune?
Seveda, oni so tisti, ki bi še bolj spodbudili fante. To se je poznalo po prvem golu proti Salzburgu. Zavedam se, kako posel poteka, toda v mestu s približno 300.000 prebivalci verjetno ne bi smel biti problem v dvorano pripeljati dva ali tri tisoč navijačev. Verjetno ste Slovenci podobni Fincem. Mi pravimo, da finski navijači niso privrženci športa, ampak privrženci uspehov.
O tem se lahko strinjamo.
Verjetno je miselnost zelo podobna. Ne samo v hokeju, ampak v vseh športih.
O Fincih velja stereotip, da so zaprti in hladni. Vi vsekakor ne delujete tako.
Tudi jaz imam drugačen del sebe. Ko sem bil mlajši, sem bil okrog fantov v ekipi bolj ekstrovertiran. Tudi zdaj sem, a potrebujem čas zase. Takrat ugasnem telefon, vsaj na tiho ga dam.
Uživam v tišini. Ni mi problem, da grem sam v fitnes. Trenutno potrebujem to ravnotežje. Da dobim energijo, s katero nato nastopam pred 25 hokejisti. Štiri ali pet ur sem tam za njih. Zato potrebujem nekaj zasebnega časa.
Lahko povem šalo o tem, kakšni so Finci. Med koronavirusom smo vsi videli nalepke, da je treba držati razdaljo dveh metrov. Finci pa smo se šalili: “Ne, ne, to je preblizu.” Takšni smo, radi smo na distanci.
Omenjali ste svojo trenersko filozofijo. Je to tipičen finski način, kako voditi ekipo?
Ja, lahko rečem, da je. Vsi finski trenerji imamo približno enak način. Seveda ima v podrobnostih vsak svoj pristop, ampak osnove so enake. Sam imam za razliko od večine več želje po napadalnem stilu igre. Nekje okrog leta 2010 je takratni finski selektor sklical sestanek z vsemi trenerji prve in druge lige in vseh mladinskih reprezentanc. Bilo nas je več kot sto, pogovarjali smo se, kaj je osnovna ideja finskega hokeja in kako ga izboljšati. Začeli smo sodelovati, delili smo si informacije. Samo na tak način lahko uspemo. In takrat je bil trenutek, ko je hokej na Finskem začel rasti. In raste še danes.
Kaj je glavna prednost takšnega načina?
Finski hokej deluje samo, če vsa peterica deluje kot ekipa. Vsi se zavedajo, kaj morajo početi na določenem delu igrišča. Niso pomembni posamezniki, ampak moštvo. To se pozna sploh v reprezentanci, to je glavna moč Finske.
Kako drugače je ta stil implicirati na moštva iz različnih držav in lig?
Potrebnega je nekaj časa. Hokejisti Olimpije so zelo hitro dojeli ta sistem. Boljši smo, kot sem mislil, da bomo ta čas. V Fehervarju sem se v tretjem letu počutil, kot da glede napadalnega dela sploh ne potrebujejo več trenerja. Vse so imeli v glavah. Nekaj časa več traja s Kanadčani, saj je mentaliteta drugačna. A tudi Severni Američani so mi povedali, da so si na začetku mislili svoje, nato pa so tak način vzljubili. Želim si, da so fantje v igri svobodni. Nimam učbenika, kako igrati. Bolj gre za miselnost, ki je omejena z nekaj pravili. V igri pa naj fantje igrajo, kot želijo.
Ne bojim se, če nekdo naredi napako. Nisem jezen, ko kdo jo. Pomembneje je, da če nekdo stori nekaj narobe, smo tukaj drugi, ki mu pomagamo. Naslednjič bo nekdo drug storil napako in bo potreboval to pomoč. To miselnost jim skušam vcepiti. Edini način, da se igralci izboljšajo posamično pa je, da premikajo svoje meje in cono udobja.
Ob takšnem stilu vodenja so poleg fizičnih treningov zelo pomembni tudi ekipni sestanki, kajne?
Če smo na ledu eno uro, je 50 minut od tega namenjenih načinu, ki ga želimo igrati. Morda se fantje tega ne zavedajo, ampak to se kaže z različnimi vajami in pristopi. In to je zelo finski način vodenja. Začnemo ena na ena, dva na dva, dva na ena … Nato pa vse do pet na pet.
Spremljate nogomet in koliko?
Nogometa ne spremljam zares, morda le ligo prvakov. Seveda gledam tekme na svetovnem ali evropskem prvenstvu. Drugače pa ne preveč. Vem, da se bliža tekma med Slovenijo in Finsko v Stožicah, pomembna bo za obe ekipi. To bom verjetno pogledal. Ampak nisem prevelik navijač nogometa. Bolj se držim hokeja. Včasih si pogledam tudi druge športe, toda le največja tekmovanja, za katere se zanimam.
Za konec lahko navijače Olimpije povabite v Tivoli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje