Nasvidenje, elita! Za koliko časa?

Foto: Profimedia

Za slovensko hokejsko reprezentanco je neuspešen vrhunec sezone. Po jubilejnem desetem nastopu med elito svetovnega hokeja risi ostajajo pri le dveh obstankih, a zadnji takšen uspeh (2005) je pred kratkim že dopolnil polnoletnost. Ker je izbrana vrsta v Rigi kar štiri od sedmih tekem izgubila zgolj za en gol, razen Švice pa je nobeden od tekmecev ni zares nadigral, je vrnitev v divizijo nižje še toliko bolj boleča. V komentarju se sprašujemo, zakaj risom kljub lepi priložnosti ni uspelo niti tokrat in kako bo v prihodnosti, ko reprezentanco čaka neizbežna pomladitev.

Pisal se je 6. maj 2022, ko je Slovenija s prepričljivo zmago nad Madžarsko (5:1) v Tivoliju že po treh tekmah potrdila vrnitev med hokejsko elito. Risi so še petič v drugem razredu svetovnega hokeja izkoristili prednost domačega ledu in poskrbeli za nov vrhunec generacije, ki je na vrnitev med najboljše zaradi takšnih in drugačnih razlogov čakala kar šest let.

Ni veliko manjkalo, pravzaprav zgolj podpora madžarske vlade, pa bi Slovenci skupaj z vzhodnimi sosedi najboljše ekipe sveta pozdravili le nekaj kilometrov severovzhodneje, natančneje v Stožicah. Toda iz smelih načrtov Hokejske zveze Slovenije (HZS) in Madžarske hokejske zveze na koncu vendarle ni bilo nič, organizacija prvenstva pa je pripadla Finski in Latviji. Nikoli ne bomo izvedeli, a vprašamo se vendarle lahko – bi se na domačem ledu razpletlo kako drugače?

Misija Riga, kot so nastop na letošnjem SP poimenovali pri HZS, se je začela zelo zgodaj. Uradne priprave je selektor Matjaž Kopitar predvsem zaradi zgodnjega slovesa Olimpije iz lige ICE začel že v začetku aprila, kar nekaj hokejistov je formo na Bledu pililo že dva tedna prej. Rekordno dolge priprave s kar desetimi prijateljskimi tekmami, v kar je krovna zveza pri nas vložila skoraj pol milijona evrov, so obetale veliko. Da je bil način z veliko menjavami okolja in prostimi konci tedna učinkovit, je pokazala zadnja pripravljalna tekma, ki so jo risi na Danskem dobili. Po neposrečenem startu proti Švici pa so dober načrt priprav potrdile tudi ostale tekme prvenstva v Latviji.

Slovenci so namreč (vsaj) eno tretjino uspešno parirali Kanadi in Češki, favoriziranima ekipama, proti katerima je bilo težko pričakovati kakšno točko. Zelo izenačeni pa so bili tudi na preostalih ključnih tekmah z Norvežani, Latvijci, Slovaki in Kazahstanci. A vse štiri reprezentance so v prelomnih trenutkih tekme pokazale več zbranosti in znanja ter Slovencem preprečile zbiranje točk z minimalnimi zmagami že po rednem delu tekem. Zakaj?

Morda odločilni trenutek celotnega turnirja za Slovenijo. Slovaški vratar Stanislav Skorvanek je nekaj sekund pred koncem takole odbil plošček stran od gola in risom preprečil osvojitev vsaj točke. Foto: IIHF

Dejstvo je, da je v hokejskih krogih pred odhodom na Baltik vladalo prepričanje, da ima slovenska izbrana vrsta v napadu dovolj potenciala, kar je zatrjeval tudi selektor Kopitar. “Tri napadalno usmerjene peterke in ena obrambno naravnana,” je večkrat dejal. Več skrbi je povzročal pogled na branilske položaje, sploh po prihodu v Latvijo, ko je začasno s seznama zaradi poškodbe odpadel Matic Podlipnik.

A na ledu se je izkazalo ravno drugače. Slovenija je, kljub nekaterim napakam v obrambi, ki pa se pripetijo tudi najboljšim, pred svojim golom na prvenstvu igrala dobro. Skupno je prejela 27 golov, a to je kar devet manj kot na enakem številu tekem ob zadnjem nastopu med elito (2017). Bolj v oči bode slaba učinkovitost v napadu, kjer je dosegla samo devet zadetkov (od tega tri proti Kazahstanu), kar znaša le 1,28 gola na tekmo. Premalo za resno kosanje z najboljšimi. Za primerjavo – 2017 je dosegla 13 golov, čeprav je na šestih od sedmih tekem izgubila z vsaj tremi goli razlike.

Višja pričakovanja smo zagotovo imeli od prvega – nemškega napada (Urbas-Jeglič-Verlič), ki se je skupaj podpisal pod osem točk. Z zelo slabo namerjenimi strelskimi napravami je v Latvijo prišel tudi Robert Sabolič, ki je sicer ustvarjal priložnosti, a kaj ko so ga uspešno ustavljali tekmeci vratarjev ali pa okvir gola. Na tem mestu se lahko znova vprašamo, kaj bi bilo, če bi bilo. Koliko golov več bi Slovenija dosegla, če bi bil zraven Anže Kopitar? Ta je odločitev o nenastopu strokovnemu štabu, ki ga vodi njegov oče Matjaž, in javnosti obrazložil s sanacijo mikropoškodb. Drži, pri 35 letih telo po naporni sezoni lige NHL zagotovo potrebuje počitek, toda le dober teden dni daljša sezona Hrušičana bi lahko za slovenski hokej pomenila zelo veliko. Toda tudi tu odgovora ne bomo dobili nikoli.

slovenska hokejska reprezentanca Matjaž Kopitar — Foto: Profimedia

Ko smo ravno omenili selektorja Kopitarja. Za 57-letnika je bil to četrti poskus med elitno druščino (2011, 2013, 2015, 2023), tudi v četrto pa mu z reprezentanco ni uspelo obstati v njej. Možakarju, ki je Slovenijo prvič popeljal na olimpijske igre (2014), nastopi med najboljšimi očitno niso pisani na kožo. Rise je namreč vodil na 27 tekmah v elitni diviziji, zbral pa je zgolj dve zmagi. Zagotovo podatek, ki v premislek sili tako vodstvo Hokejske zveze kot njega samega o morebitnem skupnem nadaljevanju. Kopitarju se namreč pogodba izteče po letošnji sezoni.

Sprememba na klopi, da ali ne, jasno je, da se veliko sprememb obeta v igralskem kadru. Slovenija je bila s povprečno starostjo skoraj 30 let celo najstarejša med vsemi šestnajstimi ekipami na prvenstvu. Dolgo že poslušamo, da je čas za menjavo generacije, a zdaj se zdi to neizbežno. Nosilci igre pri 35 letih (leto gor ali dol) po napornih klubskih sezonah težko zdržijo še zaključni reprezentančni ritem, sploh med elito.

Prav zato je super, da sta že v Rigi v ospredje stopila predstavnika mladega vala. Jan Drozg pri 24 letih počasi prevzema vajeti v napadu, še štiri leta mlajši pa je Bine Mašič, že v Latviji eden od nosilcev igre v obrambi. Kakovost torej je, vprašanje pa, če jo je dovolj. Za zlato generacijo žal hočeš nočeš zeva kar velika luknja kot posledica izpada najvišje ravni klubskega hokeja v minulih letih. Zato bo že vrnitev med elito v bližnji prihodnosti velik uspeh. Pa tudi če risi potem spet – tako kot v zadnjih sedmih poskusih – iz nje ekspresno izpadejo.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Generalni sekretar Dejan Kontrec je za Val 202 potrdil, da Slovenija ne bo kandidirala za gostiteljstvo svetovnega prvenstva divizije I leta 2024. V njem bodo risi igrali z Madžari, Italijani, Južnimi Korejci, Japonci in Romuni. Favorit za organizacijo je italijanski Bolzano.