Z Milenkom Ačimovićem, enim od petih slovenskih nogometašev, ki so zabili gol na svetovnih prvenstvih, smo se pogovarjali o njegovih spominih na mundial, turnirju v Katarju, Lionelu Messiju, Cristianu Ronaldu, mladi slovenski reprezentanci, na klopi katere sedi, in tudi Olimpiji.

Finale spremljamo v živo:

Argentina slavi naslov svetovnih prvakov in kralja Messija

Katar 2022

18. Dec 2022 2

Katar 2022

18. Dec 2022 2

Prvi je bil leta 2002 v Južni Koreji Sebastjan Cimirotić, za zadetek proti Španiji je prulskemu driblerju podal prav Milenko Ačimović, ki je deset dni pozneje na tekmi proti Paragvaju dosegel drugi gol Slovenije na nogometnih svetovnih prvenstvih. Na semaforju je bil izpisan sodniški dodatek prvega polčasa zadnje tekme skupinskega dela proti Paragvaju, ko je preigraval na desni strani kazenskega prostora, potem pa povsem iz kota s strelom med nogama enega najbolj legendarnih vratarjev v zgodovini nogometa Joseja Luisa Chilaverta zadel in Slovenijo popeljal v vodstvo z 1:0.

“Minilo je že več kot 20 let. Res neverjetno, kako hitro teče čas. Kot bi tlesknil s prsti je šlo mimo,” se tekme v Južni Koreji, ki jo je Slovenija potem izgubila z 1:3, spominja legendarni nekdanji dolgoletni slovenski reprezentant.

“Seveda je gol, po katerem me vsi poznajo, predvsem tisti proti Ukrajini s sredine igrišča, a je tudi ta eden mojih najljubših. Sploh ob trenutkih, kot so zdaj, se velikokrat spomnim nanj,” pravi drugi Slovenec, ki je dosegel gol na največjem nogometnem tekmovanju na svetu. Za njim so se zvrstili še trije. Leta 2010 so v Južnoafriški republiki po vrsti zadeli Robert Koren, Valter Birsa in Zlatan Ljubijankić.

Z danes 45-letnim Ljubljančanom, ki zdaj na nogomet gleda skozi trenerske oči, smo se seveda pogovarjali tudi o letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju, ki bo z današnjo finalno tekmo med Francijo in Argentino dočakalo vrhunec. Ni skrivnost, za koga bo na zadnji tekmi letošnjega mundiala stiskal pesti.

“Za Lionela Messija in Argentino,” je povedal nekdanji nogometaš z izkušnjami iz Lige prvakov in angleške Premier lige, ki je zadnji dve leti selektor mlade slovenske reprezentance. Pogovarjali smo se tudi o njej in nekaj besed namenili tudi Olimpiji, pri kateri ima status legende. Za njo je igral in bil nekaj časa v Stožicah športni direktor. Se bo tja še kdaj vrnil?

V teh dneh so vam ob spremljanju svetovnega prvenstva v Katarju misli zagotovo kdaj ušle tudi v leto 2002.
Seveda. Zdaj na dan prihajajo stari spomini. Tako je v času velikih tekmovanj vedno, na to nas spomnijo ljudje okoli nas, tudi mediji. Lahko rečem, da sem letos prvič občutil tudi ponos, da sem na tem tekmovanju tudi zadel. Vedno me je grizlo, ker nisem dal gola v angleški Premier ligi, ki je najboljša na svetu. Zdaj počasi ugotavljam, da je ta gol iz Južne Koreje še pomembnejši.

Zadeli ste na spektakularen način. Po strelu iz mrtvega kota ste žogo poslali med nogama legendarnega Joseja Luisa Chilaverta. Kako ste se takšnega strela domislili?
To so neke nogometne stvari, ki jih je težko pojasniti, zakaj si se zanje odločil. Poskusiš petkrat, dvakrat zadeneš. Meni je takrat k sreči uspelo. Videl sem, da ni nikogar v sredini, žoga in igrišče sta bila mokra, zato sem ugotovil, da je to edini način za gol. Vedel sem, da sta samo dve možnosti. Da se žoga odbije nazaj v kazenski prostor ali pa konča v golu. Ne more drugam, 50-50. Kot v kazinu. Vratar se ne more odzvati. Na mojo srečo je šla žoga v gol.

Gol ste proslavili s slačenjem dresa, pod katerim ste imeli majico s fotografijo vaše takratne novorojenke, ki ima danes 20 let.
Klara se je rodila mesec pred tem. Rekel sem si, da bom na svetovnem prvenstvu zabil gol za njo in mi je uspelo. Po golu sem bil res vesel. Tiste minute se sploh ne spomnim. Šele po tekmi sem se zavedel, da sem zadel na svetovnem prvenstvu. So pa spomini na te dni res lepi. To je bil velik uspeh, neka nagrada za vse, kar smo naredili. Zdaj, ko vidi, kakšna je evforija v nekaterih državah, ki nastopajo v Katarju, me sin dostikrat sprašuje, ali je bilo tako pri nas. Ne more mi verjeti, ni mu jasno, da je takrat res vsa Slovenija živela za nas.

Na tistem prvenstvu je prišlo tudi do odmevnega spora med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem. Kako ste ga občutili na svoji koži?
Težko kaj povem o tem. Bilo je, kar je bilo. O tem sporu nikoli nisem želel preveč govoriti. Lahko rečem le, da smo se iz tega vsi skupaj marsikaj naučili.

Kaj se vam je s tistega prvenstva najbolj vtisnilo v spomin?
Vse. Priprave, kvalifikacije, odhod na turnir, prihod domov. Ko si na svetovnem prvenstvu, si res zelo zadovoljen, da si tam. Ne predstavljaš le svoje reprezentance, ampak celotno državo. Želiš jo predstaviti v najlepši luči. To je velik spektakel, kar občutiš na vsakemu koraku. Ko si tam, si zaželiš, da bi to v prihodnosti ponavljal in se vrnil nazaj. To je za Slovenijo velik podvig. Vsakemu privoščim, da to doživi. Težko je tja priti, a ko ti uspe, izpolniš sanje. O tem sanja vsak nogometaš.

Kaj ste opazili ob spremljanju letošnjega svetovnega prvenstva?

Dober nogomet in kar nekaj velikih presenečenj. Še en dokaz, da danes res ni nepremagljivih. Kdo bi si mislil, da bo Savdska Arabija premagala Argentino? Po drugi strani manjka posameznikov, ki bi zares izstopali. Messi ima neverjeten turnir, odličen je tudi Kylian Mbappe, potem pa jih počasi že zmanjka. Ne vem, ali je to dobro. Messi je star 35 let. Kdo ga bo nasledil? Zdi se mi, da ni več pravih številk 10, 8 … Nogomet se spreminja. V ospredju je fizična pripravljenost, ki je res neverjetna. Nogomet gre očitno v to smer.

Reprezentance. Dotakniva se najprej tistih, ki sta nam najbližje. Začniva pri Srbiji, ki jo dobro poznate, tam ste tudi igrali nogomet. Zakaj so Srbi spet razočarali?
Zgodilo se jim je, da so na prvenstvo prišli s številnimi poškodbami. Aleksandar Mitrović in Dušan Vlahović sta imela težave, bila sta poškodovana. Poškodbe so krojile njihovo igro. V kvalifikacijah so bili tako dominantni, da si nihče ni upal napovedati tega, kar se je zgodilo. Niso mogli premagati Kameruna in Švice.

Hrvaška je na drugi strani rezultatsko navdušila in se še drugič v nizu uvrstila v polfinale.

Težko povem, zakaj jim uspeva, ampak dejstvo je, da jim. Zdi se, kot da imajo več življenj. Meni je to, da so na svetovnih prvenstvih petkrat zapored napredovali po podaljških ali enajstmetrovkah, nepojmljivo. To je skoraj nemogoče. Neverjetno. Poklopilo se jim je marsikaj, a so pokazali tudi kakovost. V prvi vrsti je to seveda Luka Modrić, ki je velik vodja in odličen nogometaš, kot se ne rodi vsak dan. Če imaš ob sebi takega kapetana, te lahko povleče. On in Messi sta v tem pogledu največja.

Potem so tu še mladi, ki jih Hrvati iz leta v leto producirajo. Letos je nase opozoril sijajni Joško Gvardiol. So imeli pa tudi nekaj sreče. Če tolikokrat napreduješ na tak način, jo seveda imaš. Morajo se poklopiti malenkosti. Nenazadnje so bili Hrvati v predtekmovanju povsem blizu tega, da ne bi napredovali. Če bi Romelu Lukaku izkoristil eno od številnih priložnosti, ki jih je v zadnjih minutah imel, bi izgubili proti Belgiji in izpadli …

Ko sva že pri Hrvatih, omeniva še Matea Kovačića, s katerim vas veže zanimiva vez. Odraščal je na Dunaju, ko ste vi blesteli v tamkajšnji Austrii, in vas spremljal. Bili ste celo njegov vzor.

On in njegova družina so me pogosto spremljali s tribun. Gledali so vse moje tekme, bil sem mu všeč. On je bil takrat še zelo mlad. Potem ko je bil pri milanskem Interju z Dejanom Stankovićem, sva se spet videla in ostali smo v stikih. Z družino smo odšli k njemu na obisk, ko je igral za Real. Uredil je, da je Mateo lahko obiskal trening in spoznal številne zvezdnike Reala.

V zadnjih letih nisva več v stikih, to se s številnimi obveznostmi porazgubi, a lahko rečem, da je super fant. Je isti Mateo, kot je bil. Tudi Dejan ga je že pri Interju zelo hvalil. Jasno, je tudi sijajen nogometaš, ki pa je v javnosti podcenjen. Čeprav ima veliko nogometnega znanja, dela predvsem za druge in ekipo. Vsaki ekipi daje veliko. To dobro vedo tudi njegovi soigralci.

Kdo vas je v Katarju najbolj presenetil?
Negativno Nemci. Od njih sem pričakoval veliko več. Glede na to, kako Joshua Kimmich, Thomas Müller, Leroy Sane, Serge Gnabry, Manuel Neuer in drugi dominirajo pri Bayernu, ki predstavlja jedro nemške reprezentance, v kateri je potem še nekaj drugih sijajnih nogometaš, sem od njih pričakoval veliko več. Res si nisem mislil, da bodo še drugič zapored izpadli po skupinskem delu tekmovanja.

Po drugi strani je ob Hrvaški zelo presenetil tudi Maroko. Seveda že s tem, ko je kot prva afriška reprezentanca prišel v polfinale, še bolj pa v njem, ko je dal vedeti, da je v Katar res prišel po naslov. Neverjetno, kako pogumno so Maročani napadli Francoze. Z vsemi možnimi sredstvi. Ni jim manjkalo veliko, da bi jim uspelo.

Spregovoriva malo še o dveh velikanih, ki se poslavljata od največjega odra. Začniva pri Cristianu Ronaldu, za katerim je katastrofalen turnir.
Na žalost je življenje takšno. Prideš v leta, ko ne gre več. To doleti vsakega nogometaša. Veliko je odvisno tudi od njega in javnosti, kako se bo ta zgodba zaključila. Fantje so 20 let mlajši, hitrejši … Kakovost zaključkov Ronaldo zagotovo še ima, ampak leta so enostavno naredila svoje. Žalostno je, na kakšen način je zapustil letošnje svetovno prvenstvo. Vsi vemo, da je dal nogometu ogromno. Naredil je skorajda vse. Mislim, da je lahko zadovoljen tudi on. Ni postal svetovni prvak, je bil pa zato s Portugalsko najboljši na evropskem prvenstvu, kar je neverjeten uspeh.

Z Lionelom Messijem je zgodba drugačna. Le še en korak ga loči, da prvič postane svetovni prvak.

Vsak ljubitelj nogometa si verjetno želi, da bi mu uspelo. Messi je res neverjeten nogometaš. Imeli smo srečo, da smo lahko živeli v njegovem času in obdobju, v katerem je blestel. Na igrišča je spravil toliko otrok in nas vse skupaj osrečeval. Ob njegovem nogometu smo lahko uživali oziroma, kot vidimo letos, uživamo še naprej. Podaje, preigravanja … Neverjetno, kaj mu uspeva pri 35 letih. Včasih je bil še boljši. To je nogometaš, ki ga na igriščih ne bo nikoli več. Zelo ga bomo pogrešali.

Svita se mi, na čigavo stran se nagibate ob večni dilemi Ronaldo ali Messi ….
Vedno mi je bil najbolj všeč, vedno sem ga oboževal. Verjetno zato, ker je po naravi bolj len. Tak sem bil namreč tudi sam. (smeh, op.p.). Nogometni svet ga dojema kot čistega talenta, medtem ko je na drugi strani sploh za mlade zelo pomembno tudi sporočilo, ki ga daje Ronaldo. Da je za uspeh zelo pomemben trud. Da se, če verjameš vase in se dovolj trudiš, lahko doseže skorajda vse. Sta pa oba fantastična nogometaša. V svojem času daleč od vseh preostalih. Zelo pomembna sta tudi drug za drugega. Vseskozi sta tekmovala med sabo. Če je en dal tri gole, jih je drugi na naslednji štiri. In obratno.

Je Messi v vaših očeh morda celo najboljši nogometaš vseh časov?
Da. On in starejši Ronaldo. V zadnjih desetih letih, ko je več časa za poležavanje na kavču in gledanje televizije, sem ga gledal precej več kot Brazilca, morda bi zato dal glas kar njemu. Je res poseben nogometaš.

V finalu boste torej navijali za Argentino?
Seveda. Mislim, da bo tako kar z večino. Predvsem zaradi Messija. Bo pa težko. Francija ima neverjetno število sijajnih nogometašev. Že to, da je pred štirimi leti do naslova in ima zdaj možnost, da ta podvig ponovi, čeprav na obeh prvenstvih ni mogla računati na svojega najboljšega nogometaša Karima Benzemaja, o njeni kakovosti pove vse.

Preskočiva še na vašo zdajšnjo vlogo. Pred dvema letoma ste skočili v trenerske vode in postali selektor mlade slovenske reprezentance. Kako gledate na obdobje, ki ste ga preživeli v njej?
Zadovoljen sem, čeprav bi bilo lahko bolje. Začetek je bil res zahteven. Ne vem, ali bi bilo lahko težje. Nemčija, Rusija, Španija, Italija, Češka … Na domačem evropskem prvenstvu smo imeli res zahtevne nasprotnike. Škoda za ne najboljši žreb. Sledile so kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki smo jih končali na tretjem mestu za Anglijo in Češko.

Zdaj, ko sem videl, kako so se Čehi prek Islandije brez težav uvrstili na zaključni turnir, mi je malo žal, da nam ni uspelo. Škoda za točke, ki smo jih zapravili v Albaniji in na Kosovem, kjer smo imeli številne priložnosti, a nam ni uspelo zadeti. To so tekme, ki so nas stale končnega cilja. Evropsko prvenstvo je bil naš cilj.

Kako se počutite v vlogi selektorja?
Super je. Trenerska vloga je povsem drugačna od tiste, ki sem je bil vajen kot nogometaš. Na stvari gledaš z drugega zornega kota. Vidiš tudi napake, ki si jih prej počel in obratno. Najpomembnejše pa je, da uživam. Sploh v vlogi selektorja. Res se veselim vsake akcije, ki jo s fanti imam.

Zadnji kvalifikacijski cikel ste zaključili z odmevno zmago nad Anglijo v gosteh. Kaj vam je prinesla?
Veliko dobrega, fantje so bili zelo veseli, dobili so prepotrebne izkušnje, a jaz sem bil po tekmi zelo žalosten. Malodane jokal sem. To je bil namreč tudi dan, ko smo se poslovili. V mladi reprezentanci je pač tako, da po koncu cikla ekipa razpade. Odšlo je 16, 17 fantov, s katerimi sem bil leto in pol. So pa fantje na takšni tekmi veliko pridobili. Igrali so proti ekipi, vredni 220 milijonov evrov. Pred deset tisoč gledalci. Takšnih mednarodnih tekem mnogi med njimi pred tem niso izkusili. S takšnimi tekmami odraščajo, postanejo bolj sigurni. S prenašanjem izkušenj jim skušam pomagati tudi jaz. Sam sem to kot nogometaš večkrat doživel.

Kako ste zadovoljni z nogometaši, ki so v reprezentanco prišli na novo?
Zelo. Fantje igrajo v svojih klubih, povečini v slovenski ligi. Kažejo se v dobri luči. Po prvih akcijah sem zadovoljen. Všeč mi je, ker so zavzeti in kažejo spoštovanje do dresa Slovenije. Vidi se, da jim igranje za reprezentanco veliko pomeni. Res super so. Ti in prejšnji, ki sem jih imel. V dveh letih z nikomer od njih nisem imel prav nobene težave. Zelo so prizadevni, ambiciozni. Želijo se učiti.

Tri prijateljske tekme smo že odigrali. Fantje so se pokazali v dobri luči. Proti Bolgarom smo igrali dobro in dominirali, a nam ni uspelo zadeti. Zato me veseli, bom njega izpostavil, da je Žan Vipotnik začel zabijati pri Mariboru. To je zame super. Fantje morajo predvsem verjeti vase in v iste stvari. Le tako nam lahko uspe. Želimo si, da bi bili na naslednjem evropskem prvenstvu zraven. Februarskega žreba se zelo veselim. Čakajo nas še štiri prijateljske tekme, potem pa bo šlo zares.

Se z mladimi v Sloveniji dela dobro?
Zdi se mi, da so stvari v zadnjem času postavljene na visoko raven. Tako reprezentanca do 17 kot 19 let sta se prebili v elitni krog kvalifikacij. Mlada reprezentanca je stabilna. Bili smo tretji. Zdi se mi, da so slovenske mlajše selekcije v zadnjem letu oziroma dveh naredile veliko dobrega.

Obeta se nov pravilnik Nogometne zveze Slovenije, ob katerem bi morali v slovenski ligi več priložnosti za igro dobivati domači nogometaši. Zagotovo dobrodošla sprememba za vas?
Da, to je super. Ne glede na to, kakšna bo politika klubov, ali bo športni direktor tujec ali pa Slovenec, bo moral pomisliti na mlade slovenske nogometaše. Največ bodo s tem pravilnikom dobili oni, potem pa še slovenske reprezentance. Dobili bodo priložnost, več bodo igrali. Seveda pa ne bo dovolj samo, če bodo igrali. Priložnost si bodo morali tudi zaslužiti. Morajo se zavedati, da nič ne bo padlo z neba. Pravilnik je tu, da jim pomaga, ampak vse je na koncu na njih. Ali bodo to priložnost izkoristili ali ne.

Velike spremembe, ki jih pripravlja NZS

Že s prihodnjo sezono se v Prva liga Telemach obetajo korenite spremembe. Vsak prvoligaš bo moral namreč vsako tekmo začeti z vsaj enim nogometašem s pravico nastopa za slovensko reprezentanco do 21 let, prav tako pa bo moral imeti na vsaki tekmi v kadru vsaj osem doma vzgojenih nogometašev, med katere spadajo tisti igralci, ki so med 15. in 21. letom starosti vsaj tri leta preživeli pri enem od slovenskih klubov. V drugi ligi bodo te številke še višje. Drugoligaši bodo morali tekme začenjati z dvema nogometašema s pravico igranja za reprezentanco do 21 let in z desetimi doma vzgojenimi nogometaši.

Po tujini v iskanju morebitnih slovenskih reprezentantov med nogometaši s slovenskimi koreninami brskate?
Da, v strokovnem štabu imam človeka, ki to spremlja. Kar nekaj je fantov, ki so na radarju. Gre tudi za 14, 15 let stare nogometaše, ki se bodo morali še dokazati. Izpostavljal ne bi nikogar, a imamo nekaj v tujini rojenih nogometašev s slovenskimi koreninami, ki bi ob pravem razvoju lahko prišli še kako prav.

Žreb kvalifikacijskih skupin za naslednje evropsko prvenstvo vas čaka prihodnje leto, medtem ko so člani nasprotnike že dobili. Za Slovenijo je bil zelo ugoden. Se bomo končno, po 14 letih čakanja uvrstili na veliko tekmovanje?
Zagotovo smo tega sposobni. Na zadnjih tekmah smo pokazali pravi obraz. Fantje so videti dobro. To, da so obstali v B Ligi narodov, je lep uspeh. Ugoden ali neugoden žreb, to danes v nogometu ne pomeni več veliko. Videli smo tudi na tem svetovnem prvenstvu. Vsi grejo na glavo. Veseli me, da se tega vse bolj zavedamo tudi sami. Zdi se mi, da nikogar več ne podcenjujemo. Tako učimo tudi otroke.

Res dolgo nas že ni bilo na velikem tekmovanju. Zakaj, ne vem. Verjamem pa, da se bomo, ko nam prvič uspe, uvrstili še večkrat. Da luknja ne bo več tako velika in bomo v desetih letih zraven trikrat, na primer. Upam na tak scenarij. Res si želim, da fantom to uspe in tudi oni nekoč preživljajo trenutke, ki jih v zadnjih tednih spremljamo na televizijskih zaslonih.

Zdi se, da bi utegnili biti naslednji v vrsti selektorjev kmalu tudi vi. Direktor reprezentant Miran Pavlin je na to v intervjuju z nami namignil že pred časom.
O tem sploh ne razmišljam. Osredotočen sem samo na svoje delo, v katerem uživam. Na to generacijo, ki sem jo zdaj dobil v roke. Nestrpno pričakujem februarski žreb, drugo me trenutno ne zanima.

Z Matjažem Kekom, selektorjem članske reprezentance, veliko komunicirata?
Da, večkrat se slišiva. Nazadnje pred zadnjo reprezentančno akcijo, ko smo oboji igrali prijateljske tekme. A reprezentanca je vedno prioriteta. Vsak nogometaš, ki igra pod mojim vodstvom, se želi prebiti v njo. Sodelujemo zgledno.

Kakšen je njegov učinek v vlogi selektorja?

Ačimović je selektor mlade slovenske reprezentance, kar je njegova prva trenerska služba, postal novembra 2020, ko je nasledil odstavljenega Primoža Gliho. Do zdaj je na 19 tekmah dosegel šest zmag, osem remijev in pet porazov.

Na domačem evropskem prvenstvu leta 2021 je v skupini skupaj z Italijo, Španijo in Češko osvojil točko, kar seveda ni bilo dovolj za napredovanje iz predtekmovanja.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2023 je v skupini G skupaj z Anglijo, Češko, Kosovim, Albanijo in Andoro zasedel tretje mesto in osvojil 16 točk. Prvo mesto je prinašalo neposredno uvrstitev na turnir, ki bo v Romuniji, drugo pa dodatne kvalifikacije.

Končajva z Olimpijo, pri kateri ste bili kot nogometaš in pozneje športni direktor. Ste presenečeni nad sijajnimi rezultati, ki jih pod vodstvom Alberta Riere dosega?
Spremljam jo, tako kot preostale slovenske klube. Tam igra nogomet tudi moj sin, zato seveda gledam tekme. Ne samo članov. Glede na to, kaj je Olimpija pokazala v prvem delu sezone, so njeni navijači res lahko zadovoljni. Igra zelo dober nogomet. Na dosti tekmah zlahka zmaguje. Gledam, navijam, spremljam. Vedno sem okoli.

Bo Olimpija ob koncu sezone prvak?
Ima kar lepo prednost in tudi dosti izkušenj, da jo obdrži. Zdi se mi, da se fantje tega, da še ni konec, dobro zavedajo. V zadnjem času je bilo nekaj turbulenc, pa se je takoj prižgal alarm. Nogometaši Olimpije dobro vedo, da še ni konec in jih čaka še kar nekaj dela na poti do naslov. Če bo tako ostalo do konca sezone, bi znali biti prvaki.

So vas v Olimpijo, odkar ste od tam odšli, še kdaj vabili?
Ne, da bi jaz vedel. Sem pa vedno ostal njen navijač.

Se boste v Stožice še kdaj vrnili?
Ne vem. Težko povem že to, kaj bo jutri, kaj šele dlje. Trenutno se vidim samo v mladi reprezentanci.