Do začetka letošnjega športnega vrhunca, svetovnega prvenstva v nogometu, je ostalo le še šest dni. V netradicionalnem terminu bo najboljših 32 reprezentanc pozdravil Katar, ki bo postal prva država na Bližnjem vzhodu z gostiteljstvom mundiala. Obenem pa bodo Arabci šele drugi po Japonski in Južni Koreji (2002), ki bodo največ, kar ponuja najbolj priljubljeni šport na zemeljski obli, gostili v Aziji. Sprehodili smo se skozi zgodovino in preverili, kolikokrat je katera od celin prirejala SP ter katera na premierno priložnost še čaka.

Prizorišča nogometnega SP: Katarska vreča brez dna

Nogomet

12. Nov 2022

Nogomet

12. Nov 2022

Zgodovina nogometnih SP: Od A do Ž, od leta 1930 do 2018

Nogomet

11. Nov 2022

Nogomet

11. Nov 2022

Kot verjetno že veste, se bo največji športni dogodek na svetu začel to nedeljo (20. novembra), 22. svetovni prvak po vrsti pa bo znan teden dni pred božičem (18. decembra). Na dan, ko morajo selektorji vseh 32 reprezentanc tudi dokončno oddati seznam igralcev, na katere bodo računali na težko pričakovanem svetovnem prvenstvu (večina jih je to sicer storila že prej), se v kratkem sprehodu skozi zgodovino spominjamo tistih prvenstev, ki so bila zaradi prvega gostovanja na določeni celini nekaj posebnega. Katar bo sicer postal prva arabska država in prva država na Bližnjem vzhodu, ki mu bo pripadla čast, da gosti najboljše reprezentance sveta.

Vse skupaj se je leta 1930 začelo v Urugvaju, čez štiri leta pa je prvič priložnost za gostiteljstvo dobila Evropa – mundial je potekal v Italiji. Amerika (Severna, Srednja in Južna) ter stara celina sta od leta 1958 pa vse do 2002 držali primat, po nepisanem pravilu pa sta se pri tem izmenjevali.

Zato ni prav nič presenetljiv podatek, da so tudi krovne nogometne zveze teh delov sveta največkrat gostile prvenstvo. Evropski nogometni zvezi (Uefi) je ta čast pripadla največkrat, kar enajstkrat, s petimi sledi Južnoameriška zveza (Conmebol). Še tri ima ob sebi napisana Zveza Severne in Srednje Amerike ter Karibov (Concacaf).

Gostiteljstva SP po celinskih zvezah:

Uefa – Evropa: 11 (1934, 1938, 1954, 1958, 1966, 1974, 1982, 1990, 1998, 2006, 2018)

Conmebol – Južna Amerika: 5 (1930, 1950, 1962, 1978, 2014)

Concacaf – Severna in Srednja Amerika ter Karibi: 3 (1970, 1986, 1994)

Afc – Azija: 2 (2002, 2022)

Caf – Afrika: 1 (2010)

Ofc – Oceanija: 0

Še nekoliko bolj podroben pregled razkriva, da je do zdaj le pet držav svetovno prvenstvo gostilo dvakrat. Italija, Francija, Nemčija, Brazilija in Mehika. Zadnja bo s skupno kandidaturo ZDA in Kanade čez štiri leta postala prva država, v kateri bo mundial gostoval trikrat.

Vsi gostitelji SP:

Italija (1934, 1990), Francija (1938, 1998), Mehika (1970, 1986), (Zahodna) Nemčija (1974, 2006), Brazilija (1950, 2014)

Urugvaj (1930), Švica (1954), Švedska (1958), Čile (1962), Anglija (1966), Argentina (1978), Španija (1982), ZDA (1994), Japonska in Južna Koreja (2002), Južnoafriška republika (2010), Rusija (2018), Katar (2022)

Zemljevid dozdajšnjih gostiteljev. Dvakratni so označeni z modro, enkratni z rdečo:

V nadaljevanju se bomo torej osredotočili le na tiste, ki so predstavljale mejnik za tamkajšnjo celino in krovno zvezo.

Urugvaj 1930: Stoletnica, noro povpraševanje in državni praznik

Prvenstvo pred 92 leti ni bilo posebno zgolj za urugvajski in južnoameriški nogomet, pač pa nasploh za ta šport. To je bilo namreč sploh prvo svetovno prvenstvo v nogometu, ki je bil takrat razumljen še kot amaterski šport.

Želje takratnega predsednika Fife Julesa Rimeta (po katerem se danes imenuje pokal za svetovnega prvaka) po samostojnem svetovnem prvenstvu so se uresničile, potem ko je Mednarodni olimpijski komite (MOK) sprejel odločitev, da nogometa na olimpijskih igrah 1932 ne bo. Razlog? Zaradi pomanjkanja zanimanja za ta šport v ZDA, kjer so igre pot petimi krogi – v Los Angelesu – potekale.

Nogomet je šel svojo pot. Za gostiteljstvo prvega prvenstva se je prijavilo pet držav: Italija, Švedska, Nizozemska, Španija in Urugvaj. Čast je pripadla zadnjemu z obrazložitvijo, da bo prvi mundial potekal ob stoletnici samostojnosti te južnoameriške države.

Na prvenstvu, ki je potekalo na treh stadionih v Montevideu, je sodelovalo zgolj 13 držav in le štiri od teh (Francija, Belgija, Romunija in Jugoslavija) so prihajale iz Evrope. Pot čez lužo je ekipam vzela tudi po petnajst dni zgolj za potovanje. Tam ni bilo niti afriških niti azijskih držav.

Čeprav je šlo za prvo svetovno prvenstvo, pa je bilo zanimanje in povpraševanje navijačev za ogled tekem v živo izjemno veliko. Tako se je na stadionu Centenario, ki je še danes tempelj urugvajskega nogometa, v polfinalu zbralo med 73 in 80 tisoč navijačev, v velikem finalu pa je dogajanje v živo pospremilo 68 tisoč duš.

In imeli so so kaj videti. Domačini so na najlepši mogoči način obeležili pomemben mejnik v nogometu in po zmagah nad Perujem (1:0), Romunijo (4:0) in Jugoslavijo (6:1) na zadnji stopnički odpihnili še sosedo Argentino (4:2). Veliko in v pravem pomenu južnoameriško slavje se je začelo, dan pozneje pa je bil zaradi veselja in navdušenja imenovan kar za državni praznik.

Italija 1934: Prvič in zadnjič brez prvaka, promocija fašizma uspela

Le štiri leta po premieri se je svetovno prvenstvo prvič preselilo še na staro celino. Gostiteljstvo je pripadlo Italiji, v kateri je takrat že deloval fašistični režim pod vodstvom Benita Mussolinija. Zaradi nestrinjanja s tem političnim režimom se na SP niso podali Urugvajci, branilci naslova iz leta 1930. Vsaj uradno so to navedli kot razlog, v resnici pa so se le želeli maščevati evropskim reprezentancam, ker so številne izpustile tekmovanje pri njih. Tako je še pred začetkom postalo jasno, da bo na svetovni tron stopila nova država.

Število članic v Fifi se je v štirih letih močno povečalo (na 50) in zato so bile za mundial na Apeninskem polotoku potrebne kvalifikacije. Vanje se je podalo 32 reprezentanc, le polovica pa si je zagotovila nastop. Edinkrat do zdaj so morali v kvalifikacije tudi domačini – Italijani, prvič in zadnjič v zgodovini pa je na SP (pri naših zahodnih sosedih ga je gostilo osem mest, tudi bližnji Trst) manjkal aktualni prvak.

Od 16 uvrščenih ekip jih je bilo kar 12 evropskih, znova pa je manjkala Anglija, po mnenju strokovnjakov takrat sicer najboljša ekipa na svetu. Za povabilo so se preprosto zahvalili. Tekmovanje v Italiji je bilo zgodovinsko tudi za Afriko, prvič je namreč nastopil afriški predstavnik – Egipt.

Italijani so se na domačih tleh sicer srečevali s hudimi pritiski in grožnjami Mussolinija, da enostavno morajo zmagati, drugače bi jim trda predla. Močno okrepljeni, v njihove vrste so prišli štirje Argentinci in en Brazilec (vsi z italijansko krvjo), je vrsti Vittoria Pozza vendarle uspelo izpolniti željo in sanje duceja. V tekmovanju, ki je od samega začetka potekalo na izpadanje, so najprej visoko ugnali ZDA (7:1). Več težav so imeli v četrtfinalu s Španijo (1:1), zaradi česar so morali obračun ponoviti. Z golom legendarnega Giuseppeja Meazze so drugi obračun vendarle dobili (1:0).

V polfinalu so z istim izidom izločili še Avstrijo (odločil je Enrique Guaita), nato pa v finalu po preobratu ugnali še Češkoslovaško (2:1). Z golom v 95. minuti je za drugo zaporedno slavje gostitelja poskrbel Angelo Schiavio in Italiji prinesel prvega od danes skupno štirih naslovov. Obenem Mussoliniju ni dal priložnosti, da bi pokazal, če je pri grožnjah mislil resno.

Še dolgo v prihodnosti je ob zmagi domačinke ostala senca dvoma, saj so bili številni prepričani, da je Italija slavila ob številnih podkupovanjih in korupciji, da bi lahko Mussolini utrdil fašistični režim. Tako naj bi osebno izbiral sodnike za italijanske tekme, njegova vlada pa naj bi se vmešavala v organizacijo Fifinih dogodkov. Toda dokaze je bilo težko zbrati in zvezdica drugega SP v zgodovini je ostala zapisana pri Italiji.

Japonska in Južna Koreja 2002: Brazilski 3xR in Šmarna gora

Po 16 priredbah v Evropi ter Severni, Srednji in Južni Ameriki so se pri Fifi odločili, da je čas, da nogomet postane globalen šport. S temi besedami je predsednik krovne mednarodne zveze Sepp Blatter podkrepil odločitev, da organizacija SP pripade Japonski in Južni Koreji.

Prvenstvo v deželi vzhajajočega sonca in deželi jutranje spokojnosti je bilo zgodovinsko v mnogih pogledih. Sploh prvič je potekalo na največji celini na svetu – Aziji, prvič sta mundial naenkrat gostili dve državi. Poseben mejnik pa je predstavljalo tudi za slovenske ljubitelja nogometa – na največjem športnem dogodku na svetu je prvič nastopila tudi Slovenija.

32 reprezentanc so na Daljnem vzhodu pričakali vrhunski stadioni za tisti čas. Zanimanje lokalnih prebivalcev je kljub drugačni kulturi doseglo vrhunec, vsi pa so na veliko omenjali tudi njihovo gostoljubnost do obiskovalcev. Mundial je potekal na kar 20 stadionih, navijači pa so imeli kaj videti. Branilka naslova izpred štirih let Francija je po dveh porazih in remiju izpadla že po skupinskem delu, blesteli pa so Brazilci.

Napadalna naveza Ronaldo-Ronaldinho-Rivaldo je selecao s tremi zmagami uspešno popeljala čez skupinski del, v izločilnih bojih pa so po vrsti padle: Belgija, v nepozabnem derbiju Anglija, Turčija in v finalu še Nemčija. Ronaldo je za rekordni peti in še vedno zadnji brazilski naslov dosegel kar osem golov.

Čudovito pravljico je na domačem prvenstvu spisala tudi Južna Koreja. V skupini D je ugnala Poljsko in Portugalsko ter remizirala z ZDA, kar ji je pred izločilnimi boji prineslo prvo mesto. V njih je najprej z zlatim golom Jung-hwan Ahna ugnala Italijo, v četrtfinalu je bila po enajstmetrovkah boljša še od Španije. Uvrstitev med štiri na svetu je še vedno največji uspeh te reprezentance, a na domačem prvenstvu je le malo zmanjkalo do kolajne. V polfinalu je bila boljša Nemčija (1:0), v tekmi za tretje mesto pa še Turčija (3:2).

Posebno zgodbo pa je spisala tudi reprezentanca Slovenije. Krstni nastop na svetovnem prvenstvu bi kljub trem porazom (Španija 1:3, Južnoafriška republika 0:1 in Paragvaj 1:3) in nič točkam navijačem iz dežele s sončne strani Alp ostal v lepem spominu, če se ne bi zgodil znameniti prepir med prvim zvezdnikom ekipe Zlatkom Zahovićem in selektorjem Srečkom Katancem. Afera Šmarna gora je pomenila začetek konca prve zlate generacije slovenskega reprezentančnega nogometa.

Južnoafriška republika 2010: Nadležen zvok, eni prvič, drugi zadnjič

Novo, še nepopisano poglavje nogometnih zgodovinskih knjig pa je spisalo tudi prvenstvo v Južnoafriški republiki 2010. 80 let po premierni izvedbi mundiala je na vrsto za premierno organizacijo prišla še Afrika in njena krovna zveza – CAF.

Dogajanje na jugu črne celine je potekalo predvsem v želji, da bi se razlike med revnejšimi in bogatejšimi deli Južnoafriške republike čim bolj zmanjšale. Ocenjevati, ali je to državi s tremi prestolnicami tudi uspelo, je zelo nehvaležno, dejstvo pa je, da lahko prej rečemo ne kot ja.

A nogometnih navijačev iz tujine to ni zanimalo. Ob ritmih znamenitih Wake Wake (v izvedbi Shakire) in Waving Flag (v izvedbi K’naana) so se zgrinjali na deset stadionov, od katerih je bil največji in najbolj bleščeč Soccer City v Johannesburgu, ki je lahko sprejel skoraj 85 tisoč gledalcev. Za posebno vzdušje pa so poskrbeli še posebni glasbeni instrumenti – vuvuzele, ki sicer izhajajo iz Južne Amerike, na jugu Afrike pa so dobile svetovni pomen.

“Brenčanje”, ki je bil razlog, da so televizijski gledalci pri prenosih tekem pogosto zniževali glasnost, je bilo že po nekaj dneh označeno za zelo nadležno. Zvok ni bil niti po okusu večine nogometašev, takratni vezist Španije Xabi Alonso je pri tem direktno povedal: “To mi res ni všeč. Vuvuzele enostavno ne doprinesejo ničesar k vzdušju na stadionu, imajo le zoprn zvok. Morali bi jih prepovedati.”

Toda očitno so glasbila, ki po takratnih raziskavah lahko celo poškodujejo sluh ljudi, najmanj motila prav špansko reprezentanco. Ta je po evropskem naslovu 2008 prišla v Južnoafriško republiko kot velika favoritka za naslov, na koncu pa je svojo vlogo tudi upravičila. Ni šlo vse gladko – v uvodni tekmi skupinskega dela je četa Vicenteja Del Bosqueja izgubila proti Švici, nato pa premagala Honduras in Čile ter v izločilne boje vendarle napredovala kot nosilka.

Tam je furia roja zabeležila štiri zaporedne zmage z 1:0. Proti sosedi Portugalski in Urugvaju je junak postal David Villa, v polfinalu proti Nemčiji je edini gol dosegel Carles Puyol. Na zadnji stopnički pa golov proti Nizozemski v rednem delu tekme ni bilo, zato so o zmagovalcu odločali podaljški. Ko so misli igralcev in navijačev že uhajale k enajstmetrovkam, pa je v 116. minuti z roba kazenskega prostora zadel Andres Iniesta, Špance spravil v delirij in reprezentanci z Iberskega polotoka prinesel prvo (in za zdaj edino) svetovno zvezdico.

Tako kot ob prvem gostovanju SP v Aziji (2002) pa je bila ob premiernem obisku Afrike zraven tudi Slovenija. Reprezentanca pod vodstvom Matjaža Keka je prekinila osemletno sušo in si po nepozabnih dodatnih kvalifikacijah proti Rusiji zagotovila tretji nastop na velikem tekmovanju. In tam ni zgolj sodelovala, pač pa je tudi tekmovala.

Po zaslugi kapetana Roberta Korena, ki je z golom potonil Alžirijo, se je lahko naša domovina veselila prve zmage in prvih treh točk na svetovnih prvenstvih. Blizu je bila tudi zmaga proti ZDA, ko sta Valter Birsa in Zlatan Ljubijankić že do polčasa zadela za 2:0, končalo pa se je z 2:2. Najbolj tragičen pa je bil poraz v zadnjem krogu proti velesili Angliji (za minimalni poraz je poskrbel Jermain Defoe). Štiri točke bi bile dovolj za napredovanje, če ne bi na drugi tekmi zadnjega kroga Landon Donovan v 91. minuti zadel za zmago Združenih držav nad Alžirijo in Slovencev pahnil na tretje mesto v skupini.

Spomini na mundial pred 12 leti so kljub temu nepozabni, sploh ker reprezentanca (znova pod vodstvom Keka) in navijači že vse od takrat čakajo na novo uvrstitev na veliko tekmovanje. Če bi ekipi uspelo priti na SP 2026 (še prej jo čakajo kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2024 v Nemčiji), bi bili priča novemu mejniku. Prvenstvo čez štiri leta bodo namreč prvič v zgodovini gostile tri države – Mehika, ZDA in Kanada.

Ob koncu lahko ugotovimo, da je pet celin od sedmih že gostilo svetovno prvenstvo v nogometu. Največkrat (11) je ta čast pripadla Evropi, sledita Južna (5) in Severna/Srednja Amerika (3). Po zaslugi Katarja, kjer se bo vse skupaj začelo že v nedeljo, bo Azija poskočila na številko dve, pri enici pa še vedno ostaja Afrika. Na svojo priložnost še vedno čaka Avstralija, nogometa pa zagotovo še nekaj časa ne bomo spremljali na neposeljeni Antarktiki.