Konec Jumbo-Visme, kot smo jo poznali

Roglič Vingegaard Kuss
Foto: Guliverimage

V zadnjih dneh v svetovni kolesarski javnosti ne mine dan, ko se ne bi omenjala ekipa Jumbo-Visme. Po eni strani zaradi izjemnih rezultatov – pred dobrim tednom je z zmago Seppa Kussa na Vuelti postalo prvo moštvo v kolesarski zgodovini, ki je osvojilo vse tri tritedenske dirke v eni sezoni -, po drugi strani pa zaradi svežih informacij, da naj bi Nizozemci razmišljali o združitvi s konkurenčnim Soudal Quick-Stepom. Kaj vse skupaj pomeni za prihodnost ’čebel’, predvsem Primoža Rogliča?

Jumbo-Visma je v nedeljo, 17. septembra, slavila zgodovinski uspeh. Kot prvo moštvo v modernem kolesarstvu je osvojilo vse tri grandtoure v eni sezoni. Da je bilo slavje še večje, pa jim je to uspelo s tremi različnimi kolesarji – Primož Roglič je osvojil Giro, Jonas Vingegaard je bil najboljši na Touru, trilogijo pa je na Vuelti dopolnil Sepp Kuss. Dosežek, ki ga v najboljših letih ni uspelo doseči niti prevladujočemu britanskemu Skyju.

Sedem zmag na zadnjih trinajstih tritedenskih preizkušnjah pa ni prišlo samih od sebe, marveč gre za plod načrtnega in sistemskega dela. Toda neverjetni rezultati so se vendarle še pred nekaj leti zdeli nekaj povsem nerealnega.

Ekipa Jumbo-Visme s svojimi začetki sega v leto 1984. Takratni svetovni prvak Nizozemec Jan Raas se je z vodjo moštva TI-Raleigh Petrom Postom sprl, posledično pa na svoje odpeljal še šest kolesarjev v novoustanovljeno moštvo Kwantuma. Ta je do leta 1996 vztrajala pod različnimi imeni, ko je v ekipo kot glavni in imenski sponzor vstopil Rabobank.

Raas je na mestu glavnega menedžerja deloval do leta 2003, nakar so ga v ekipi odstavili, kar je za nizozemske ljubitelje kolesarstva pomenilo veliko negativno presenečenje. Vzporedno s tem pa se je začelo tudi najslabše obdobje te ekipe, ki ga prinesla dopinška afera. Vrhunec je dosegla na dirki po Franciji 2007, kjer je Danec Michael Rasmussen nosil rumeno majico vodilnega, nato pa je bil pred 17. etapo zaradi dopinškega prekrška odmaknjen iz ekipe in z dirke. Dopinška afera je trajala vsaj pet let, po poročilu o podpiranju sistemskega dopinga cele ekipe pa je leta 2012, ki ga je z javnostjo delil nizozemski časopis de Volkskrant, vse to trajalo še veliko dlje – vse od leta 1996 do vsaj leta 2007.

Rabobank se je takoj po objavi poročila umaknil z mesta sponzorja, zaradi pomembnosti kolesarstva kot enega najbolj priljubljenih športov na Nizozemskem pa je ob povsem novih ljudeh omogočil delovanje moštva do prihoda novega sponzorja.

Michael Rasmussen
Michael Rasmussen leta 2007 na Touru. Foto: Profimedia

Nov začetek z nekdanjim skakalcem

Leta 2013 se je moštvo, ki je obdržalo licenco v svetovni seriji, imenovalo Blanco, s čimer so želeli poudariti iskanje sponzorja. Našli so ga junija isto leto, ko so se preimenovali v Belkin, direktor praktično povsem nove ekipe pa je postal današnji generalni menedžer Richard Plugge. Belkin je ostal zraven le leto in pol, takrat pa je postalo jasno, da se bo zasedba po novem imenovala LottoNL-Jumbo – sponzorja sta postala nizozemska loterija in nizozemska veriga živilskih trgovin.

Vse od danes so takrat že rumeno-črni ime spremenili le še enkrat, ko so jim je leta 2019 pridružil norveški računalniški gigant Visma. Vzpon nekoč najslabše ekipe v svetovni seriji, ki se je na začetku borila le za preživetje, pa se je začel že prej, s prihodom Primoža Rogliča (2016).

Nekdanji skakalec je vzorčen primer delovanja, ki ga Nizozemci gojijo še danes. V zadnjem času so si privoščili zelo malo dragih in zvezdniških nakupov, pač pa so iskali mlade in nepoznane talente ter jih v svojih vrstah razvili do potankosti. Poleg Rogliča enako velja za Wouta van Aerta, Jonasa Vingegaarda, Seppa Kussa … Prvi takšen pa je bil Dylan Groenewegen, ki je skupaj z Rogličem ’oral ledino’ uspehov.

Primož Roglič
Roglič leta 2016 ob prvi etapni zmagi na Giru. Foto: Profimedia

Učenec premagal učitelja

Ti so bili v začetkih še dokaj redki, postopoma pa je Jumbo-Visma postajala vse boljša in boljša. Nizozemci so se učili tudi iz lastnih napak, način dirkanja pa so izpopolnili tako na enodnevnih kot večetapnih dirkah. Pot jim je z visokimi ambicijami pokazal predvsem zasavski orel, ki pa se je ob močni konkurenci znotraj moštva znašel v nelagodni situaciji.

Na glavni dirki v kolesarskem svetu, Touru de France, mu v treh poskusih ni uspelo zmagati, že v prvem pravem pa je na vrh posegel njegov ’učenec’ Jonas Vingegaard. Ob težko premagljivem tekmecu znotraj ekipe so se že lani začele pojavljati govorice, da se za usluge aktualnega olimpijskega prvaka resno zanimajo tudi v konkurenčnih moštvih.

Foto: Guliverimage

Zaenkrat so vse le ugibanja

Špekulacije so po lanski operaciji rame in odličnem začetku letošnje sezone nekoliko zamrle, ponovno pa so oživele med letošnjo Vuelto, ko se Roglič tudi po taktičnih zamislih moštva ni smel spopasti za četrto skupno zmago v Španiji. Čeprav je tudi v nedeljo v Mariboru potrdil nezadovoljstvo, češ da bi ’bolj užival še kakšno stopničko višje’, pa morebitna selitev k tekmecem še vedno ostaja – špekulacija.

V enaki kategoriji ostaja tudi morebitna združitev moštva Jumbo-Visme s Soudal Quick-Stepom. Da gre za resnične namere Nizozemcev in Belgijcev, bi lahko nakazovala poteza rumeno-črnih, ki kljub neponovljivi sezoni še vedno iščejo imenskega sponzorja ob slovesu Jumba. Razen če ga zaradi združitve finančnih sredstev in skupnega imena (Soudal-Visma ali Visma-Soudal) niti ne potrebujejo? Zaenkrat je še vse v zraku, odgovore pa bomo – podobno kot o Rogličevi prihodnosti – verjetno dobili šele po koncu letošnje sezone.

Roglič se je o stanju v ekipi in morebitnem potencialnem sokapetanstvu z enim ali dvema kolesarjema, kar smo v praksi videli na dirki po Španiji, razgovoril tudi v nedeljo, ko je s svojo fundacijo v Mariboru organiziral dobrodelno akcijo Zlati krog, Priznal je, da bi raje videl, če bi bil v ekipi glavni vodja samo on, a to seveda v takšni konkurenci ni mogoče.