"Včasih je Tadej Pogačar mene gledal z velikimi očmi" (VIDEO)

Minuli teden je v Škofji Loki svoja vrata odprl hotel Lonca, ki je nastal na ruševinah nekdanjega ponosa tega gorenjskega mesta Transturista. Prste vmes pri prenovi je imel tudi Luka Mezgec, eden od sedmih slovenskih kolesarjev v svetovni seriji, ki je tudi solastnik novega turističnega obrata. Zakaj se je član Jayco AlUle pri 35 letih podal na novo pot? Koliko časa bo še vztrajal v profesionalnem športu in kako kot eden izmed članov zlate generacije doživlja uspehe Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ter njun odnos, ki je po Mezgečevih besedah daleč od rivalstva?

Ob Milanu Markoviču, Poloni Ropret Klevišar in Juretu Kocjanu ima solastniški delež pri najnovejši škofjeloški turistični pridobitvi tudi Luka Mezgec. Slovenski športni javnost dobro poznano ime, ki želi novemu hotelu Lonca vdihniti tudi veliko kolesarske duše. 35-letni Kranjčan, ki na najvišjem nivoju svetovnega kolesarstva tekmuje že 11 let, po otvoritvi Lonce pa začenja s pripravami na 12., ima načrt, da bi prav s promocijo ‘svojega’ športa in slovenskih zvezd, ki so to tudi v globalnem merilu, privabljal bodoče goste v največji hotel na Škofjeloškem.

Nogometni uspeh navdušil tudi Luko Mezgeca: “Slovenci nimamo meja” (VIDEO)

Kolesarstvo

24. Nov 2023 0

Kolesarstvo

24. Nov 2023 0

Dokončno slovo Jumbo-Visme

Kolesarstvo

24. Nov 2023 0

Kolesarstvo

24. Nov 2023 0

S članom avstralske ekipe Jayco AlUla, v kateri bo prihodnje leto nastopal že deveto sezono zapored, smo se v prijetnem vzdušju pogovarjali o njegovih razlogih, zakaj se je podal na poslovno pot in koliko časa si še želi poganjati pedala. Eden najboljših kolesarjev za lead-out (zadnji pomočnik sprinterjev v sprinterskih vlakih) na svetu se je dotaknil tudi razcveta slovenskega kolesarstva, za katerega sta v veliki vrsti poskrbela Primož Roglič in Tadej Pogačar. Gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja opozarja, da je rivalstvo med njima nastalo predvsem zaradi napetosti med navijači, medtem ko sta v Pogi in Rogla v zasebnem življenju dobra prijatelja in partnerja na treningih.

Kaj pričakuje z Rogličevo selitvijo k Bori Hansgrohe, kako se bo odvijal Tour 2024 in zakaj veliko časa preživi na telefonu v videoklicih, si preberite spodaj.

Ob odprtju ste dejali, da pri 35 letih razmišljate o prihodnosti po kolesarski karieri. Je to za vas nov začetek, začetek v poslovnih vodah?

Ja, zagotovo je to predpriprava za življenje po kolesarstvu. Namen je, da ostanem še par let profesionalni kolesar in nato mogoče še par let v kakšni drugi funkciji na najvišjem nivoju kolesarstva. Drugače pa ja … Tukaj je super ekipa, ki dela, zato mi vse skupaj daje varnost za čez nekaj let. Vemo, da vsak tak projekt potrebuje nekaj časa, zato je fino, če nisi odvisen od njega.

Foto: Luka Mezgec med obnovo hotela in po njej:

Foto: Matic Lipar

Foto: Denis Sadiković/N1

Poleg tega, da ste solastnik, kakšna je vaša vloga? Koliko časa ste se ukvarjali s tem?

Med obnovo nisem bil velik prisoten. Na leto sem približno 220 dni okrog po dirkah in pripravah, zato ni bilo časa, da bi prišel gledat, kako zadeva raste. Ko je bilo končano in smo se znašli v prehajanju iz faze obnove v fazo delovanja, je bilo na srečo moje sezone konec. Zadnji mesec sem izkoristil, da sem bil na objektu več prisoten. Da je vse skupaj zastartalo, da so se dale še nove ideje. Sicer pa sem z ekipo ves čas v kontaktu, delimo mnenja in ideje. Mislim, da bo vse skupaj zraslo v lepo zgodbo, ki bo zelo povezana s kolesarstvom. Imamo super ideje, ki jih bomo v naslednjih dveh mesecih realizirali, zagotovo boste o njih še slišali.

Kaj lahko še pričakujemo s kolesarskega vidika? Že pred odprtjem so bili tukaj Tadej Pogačar, Urška Žigart, Matej Mohorič …

Ko že omenjate imena, bodo tudi določene stvari, povezane z njimi. Želja je, da bodo vsi kolesarji z najvišjega nivoja kolesarstva, torej svetovne serije, povezani s tem hotelom. Da bodo obiskovalci morda prišli prav zaradi njih. Glede podrobnosti nočem še izdati preveč, ampak v naslednjih dveh mesecih se bo vedelo več. Ne bo šlo samo za zgodbo o kolesarstvu, ampak bo imela tudi dobrodelno noto, kar vsi pozdravljamo.

View this post on Instagram

A post shared by Hotel Lonca (@hotel.lonca)

Škofja Loka zaenkrat kolesarsko ’živi’ precej lokalno. Verjetno si želite pripeljati tudi tujce in ne samo profesionalne kolesarje?

Vsekakor. V bližnji prihodnosti, ko ne bom več toliko udeležen v profesionalno kolesarstvo, imamo veliko željo, da pripravljamo trening kampe. Bodisi za ekipe bodisi za skupine rekreativcev, tudi tujcev. V letih moje kariere sem navezal veliko poznanstev z vsega sveta in vem, kje določeni kolesarji morajo trenirati in kam hodijo na priprave. Prepričan sem, da lahko s to lokacijo ponudimo veliko več.

Okolica in njen teren sta več kot primerna tudi za profesionalce?

Tudi. Ceste so res mirne. Če poznaš več od obeh dolin, torej Poljansko in Selško … Samo levo in desno je treba zaviti. Super povezave so, veliko cest je asfaltiranih. Raste pa tudi gravel (makedam) scena in za to je ta mikrolokacija še bolj zanimiva.

Koliko je ta vaša prihodnost po koncu kolesarske poti v vaših mislih in od kdaj?

Tak človek sem, da sem to razmišljal že 15 let nazaj, še preden sem se sploh lotil profesionalnega kolesarstva. Bil sem študent in sem se na določeni točki moral odločiti, ali bom 100 odstotkov moje energije posvetil športu. Dal sem si dve leti časa, da pridem na najvišji nivo v kolesarstvu in na srečo se je to zgodilo. Ni mi bilo treba nazaj na fakulteto. Z uspehi in razcvetom kariere so se pojavile druge možnosti. Sem pa vedno razmišljal oziroma se zavedal, da je kolesarstvo samo določeno obdobje mojega življenja. In da se moram pripraviti za naprej. Pa ne samo za naslednje leto, ampak za čez deset let. Tega se držim.

Pa že veste, kaj bo glavni signal, po katerem boste rekli: dovolj je?

Zdaj sem enajsto leto profesionalni kolesar. Pred približno sedmimi leti sem videl, da lahko v kolesarstvu vztrajam, dokler sam hočem. Da nisem vedno na liniji za odstrel. Imam kvalitete, da sem zraven v svetovni seriji. Takrat sem rekel, da je zdrava meja, da ostanem v kolesarstvu do 38. leta. Želja je torej vsaj še tri leta. Puščam pa odprte možnosti, da če bo telo zmoglo in bom imel motivacijo, da podaljšam še za kakšno leto. Ker sem med profesionalce prišel šele pri 24 letih, dve leti pred tem pa na cestno kolesarstvo, je moja glava še sveža. In se trenutno brez težav spopadam s treningi in dirkami.

Še pozneje je med kolesarje prišel Primož Roglič, njegovo zgodbo prestopa iz smučarskih skokov pozna cela Slovenija. Kdo pa je vas navdušil za kolesarstvo in kako se spominjate začetkov?

Navdušili so me sosedje, ko sem si po sveti birmi kupil novo kolo. Starega so mi ukradli izpred hiše, ves denar, ki sem ga dobil za darilo, pa sem vložil v kolo. Vsi vrstniki so si kupili motorje in mi govorili, da sem neumen, ker sem vložil toliko denarja, kolesarim pa ne. Želel sem jim dokazati, da sem vreden tega kolesa in sem se začel voziti. In me je potegnilo.

Pomagala je tudi kakšna knjiga, takrat je bil zelo popularen Lance Armstrong. Prebral sem njegovo knjigo, po pet, šest strani. Dobil sem motivacijo, da moram na kolo in sem šel iz Kranja do Jezerskega. Ko sem prišel domov, sem prebral še pet strani in šel še enkrat do Jezerskega in nazaj.

Pomembno vlogo je odigral tudi svak, ki je bil že gorski kolesar. Pokazal mi je, da gorsko kolo ni samo za po cesti, ampak tudi za korenine in spuste. Tudi on mi je dal ljubezen do kolesa, sicer gorskega. Pozneje sem pa videl, da je možnosti več, če presedlam na cestno. Bolj je razvito, lahko si ustvariš prihodnost. Ko sem izkusil prvo cestno dirko, sem se zaljubil. V taktiko, predvsem pa to, da je ekipa. Da nisi posameznik, ampak da kdaj pomagaš ti, kdaj pa drugi tebi. Na zajtrkih in večerjah je smeh in druženje, pri mountain bikih (gorskih, op. p.) pa smo bili bolj kot ne vsak zase.

Ste med kariero vseeno kdaj pomislili: ’To pa ni zame’?

Ne, ko sem leta 2016 prišel v ekipo Orico GreenEdge, je bilo vse prav. Že ko sem spremljal ekipo od zunaj, sem opazil nek faktor X. Da ni samo kolesarstvo in uspehi, ampak so se že navzven zabavali. Tako sem vedel, da znotraj moštva ne more biti suhoparno. Sam sem zelo družaben človek, za smeh in šale. Zelo sem si želel priti v avstralsko moštvo, in ko me je njihov menedžer poklical, sem mu dejal, da če ne gledamo skozi finančne vidike, je bila to prva ekipa, v katero želim iti. Hitro smo se dogovorili. Oni so namreč iskali kolesarje, ki nimajo samo kvalitete zmagovanja, ampak so vezni členi, ki skrbijo za dobro energijo. S tem pa dvigneš celo ekipo. Če greš žalosten na start, ne moreš dobro delovati na kolesu.

Ekipa je zelo mednarodno obarvana. V zadnjih letih ste bili v vlogi pomočnika Dylana Groenewegna. Kaj za vas in vaše delo pomeni prihod avstralskega sprinterja Caleba Ewana?

Ja, dvojno delo zame (smeh). Takoj ko sem videl, da so podpisali Caleba, sem glavnemu športnemu direktorju poslal sporočilo, če imam dvojni program. V šali je odpisal, da me čakata dve tritedenski dirki. Imamo pa že ta konec tedna v Torinu prve ekipne pogovore, kjer bom izvedel več o dirkah, na katerih bom nastopil. Verjamem, da večjih sprememb do avgusta ne bo – ostal bom ob Groenewgnu. Potem pa lahko pomagam tudi Ewanu, s katerim se poznava, tri leta sva že sodelovala. Pomagal sem mu do kar nekaj zmag, veselim se, da mu bom lahko še kakšno.

Če se še enkrat ozreva k vašim začetkom. Koliko težje je bilo pred slabimi 15 leti Slovencu vstopiti v svetovno serijo v primerjavi z danes, ko se tudi največje ekipe ’grebejo’ za mlade talente?

Mogoče v mojih časih ni bilo več težko, saj je bil ob mojem prestopu iz kontinentalne ekipe v svetovno serijo način točkovanja takšen, da so moštva potrebovali kolesarje s točkami. Torej če si bil uspešen na kontinentalnem nivoju, si bil že potencialno zanimiv za največje ekipe. Na srečo mi je to uspelo, zato sem bil povabljen v ekipo. Danes je šport malce bolj globalen. Ne gledajo samo na točke in na trge – pri Italijanih ali Američanih je bazen gledanosti veliko večji. To je zabrisano.

Ni več pomembno, kakšen potni list imaš, ampak da si ’faca’ in da zmaguješ. Ekipe pogodbe sestavljajo glede na fizične teste. Kupujejo potencial in ne rezultatov. Velikokrat se pošalim, da je podobno kot v kripto svetu. Nekateri kupijo po tisoč majhnih kovancev po par evrov, in če samo eden odskoči, je poplačano. Mladi kolesarji, ki prihajajo že z osemnajstimi leti v te ekipe in podpisujejo petletne pogodbe … Če bo v dveh letih začel zmagovati, ga imaš še tri leta. Lahko pa ga imaš pet let in samo zaseda prostor. Dvorezen meč.

Ko govorite o mladih kolesarjih, ne moreva mimo zadnje izjave Kolumbijca Rigoberta Urana. Češ da v kolesarstvu manjka spoštovanja, ker mu vladajo 20-letni otroci. Kako vi gledate na to?

Zgodovina se ponavlja. Ko sem sam vstopil v svet profesionalnega kolesarja s 24 leti in sem veljal za zelo mladega, je bilo isto. Češ da nimamo spoštovanja do starejših. Zdaj se večkrat spomnim, kako so mi to govorili. Ampak to je način, na katerega si mladi fantje pridobijo spoštovanje. Če bodo zavirali in preveč spoštljivi, ne bo nikoli zrasel v to, v kar smo zrasli mi. Moraš si izborit svoj prostor. Dokler je vse v mejah dovoljenega in ni prehudega prerivanja, je to pač šport.

Najboljši si torej priborijo prostor, tisti nekoliko slabši pač ne?

Ja, ko si starejši, se moraš boriti z mlajšimi. Včasih smo se mladi s starejšimi, zdaj ko smo mi starejši, se moramo z mladimi isto ’komolčiti’, kot smo se včasih.

Vi predstavljate del zlate generacije svetovnega kolesarstva. Kako ta razcvet doživljate od znotraj, torej da je Slovenija kolesarska velesila?

Verjetno se bom šele čez par let zavedal, kako je prišlo do tega v času moje kariere. Ko si tam in gledaš iz prve vrste, ti je to nekaj normalnega. Kolesar kot kolesar, če ima slovenski potni list, toliko bolje. Verjamem, da bom čez par let na to gledal drugače. Kaj pa zdaj čutim? Ko sem v Sloveniji in grem na kolo, vidim, kako smo bolj prepoznavni. V tem je največja sprememba. V sami kolesarski karavani pa ni sprememba ni tako velika, kot se potencira oziroma govori o njej.

Sprememba na kolesu v Sloveniji pa je. Vedno povem to anekdoto: vozniki avtomobilov nam kolesarjem že od nekdaj trobijo. A včasih so nam pokazali sredinski prst, zdaj pa nam pokažejo palec.

Pravite, da teh sprememb v karavani ne čutite. Niti v ozadju, kjer je v podpornih vlogah vse več Slovencev?

Vsekakor drži, da jih je več. Samo pri Bahrain Victoriousu, ki je na pol slovenska ekipa, ima tri četrtine osebja iz Slovenije. Slovenci preko tega moštva pridejo v naš šport, ki je zelo majhen. Hitro se začnejo pogovori z drugimi ekipami in čez dve, tri leta so že drugje. Pri Bahrainu pa vstopajo novi Slovenci. Na ta način se širimo v kolesarskem svetu.

Je pa prijetno imeti takšne ljudi. Večkrat uporabim takšne zveze. Recimo ko imajo druge ekipe kakšne druge čokoladice, jaz pa sem tistih v naši ekipi sit, se tako lahko sporazumemo. In rečem kakšnemu iz štaba drugih moštev: daj ti meni 20 teh čokoladic, jaz pa ti dam 20 naših.

Bi dve etapni drugi mesti iz dirke po Franciji 2020 označili za vrhunec kariere, poleg tiste nepozabne zmage na dirki po Italiji leta 2014 v Trstu, ko bo ime Luka Mezgec za vedno ostalo prvo slovensko z etapno zmago na Giru?

Ne. Na ti dve drugi mesti vedno pozabim. V kolesarstvu je med prvim in drugim mestom še vedno ena največjih razlik v športih nasploh. Kot zmagovalec imaš vse, kot drugi nimaš praktično nič. Spomnite me ostali.

Leto 2014 je bilo moje najuspešnejše leto kot kolesar, ki dela rezultate. Zadnje čase v vlogi lead-outa pa štejem predvsem, koliko dirk moj sprinter zmaga. Letos je bilo 6, 7 zmag, lani pa 9. To si štejem kot lasten uspeh.

Ta Tour de France leta 2020 je poleg zgodovinskega uspeha in dvojne zmage Pogačarja in Rogliča zaradi razpleta v slovensko občinstvo žal prinesel velik razkol. Koliko ste ga vi začutili?

Smo kar dosti občutili. Moram reči, da me je to zelo motilo. Poznavalci kolesarstva se niso razdvajali, ampak so navijali za oba in privoščili obema. Tisti, ki so začeli kolesarstvo spremljati s Primožem, pa verjamem, da so emocionalno navezani nanj. Verjetno niso niti poznali pravil. Različne zgodbice, kot so, da se je Tadej cele tri tedne ’šlepal’ na ekipo Jumbo-Visme in na koncu Primoža zabodel v hrbet. To pa je, če se grdo izrazim, največje s***je, ki ga človek lahko sliši.

Oba sta vrhunska šampiona, na tistem Touru je imel Tadej en boljši dan kot Primož in je zato zmagal. Navijam za oba, z obema sem dober prijatelj in zato me je res žalostilo, da v športu, kjer je potrebno toliko odrekanja in samodiscipline, potem ljudje razdvajajo in govorijo o ’šlepanju’. V kolesarstvu to ne gre. Moraš priti čez klance. Po tej logiki se je tudi Primož ’šlepal’ na svoje pomočnike. To je me res razžalostilo. Bilo pa je na račun laičnih navijačev tudi nekaj smeha.

Pa se vam zdi, da se je situacija zdaj umirila, tudi ker sama v javnosti, sploh v zadnjem času, dajeta vtis prijateljstva?

Mogoče je bilo med njima nekaj napetosti prav zaradi občinstva. Tudi v medijih, na spletu je bilo na ta račun nekaj kupovanja klikov. V resnici pa Primož in Tadej skupaj trenirata, v Monaku se družijo. Na dirkah se pogovarjata. Seveda dirkata eden proti drugemu, saj sta ena na ena sovražnika, kdo bo prvi in kdo drug. Ampak vse na spoštljiv odnos. Ampak ja, ker se je čustvenost teh ’instant’ navijačev malce umirila ali pa so se v tem času bolje spoznali s kolesarskimi pravili, da se je vse skupaj izravnalo. In to pozdravljam.

Na Rogličevi dobrodelni večerji v okviru dobrodelnega projekta Olimpijskega komiteja ste povedali zgodbo, ko so vas iz Jumbo-Visme klicali za mnenje o njem. O smučarskem skakalcu. Kdaj pa ste prvič videli Pogačarja in si mislili: ’O, ta fant pa obeta’?

Tudi na to srečanje imam lep spomin. To je bilo leta 2017, ko sem v Kranju postal državni prvak. Na koncu nas je v ospredju ostalo še šest ali sedem kolesarjev. Čez klance smo šli ’na nož’, on pa je bil prvo leto v kategoriji U23, torej prvič na skupni dirki s člani. Zraven je bil še Žiga Jerman. Mislil sem si, da sta dobra, da držita naš tempo. Tadej je bil že prej v begu, to me je še bolj navdušilo.

Mislim, da je tisto leto zmagal še na dirki L’Avenir. Ko je naslednjič prišel na dirke svetovnega pokala, torej že v moštvu UAE Emirates, pa nisva veliko skupaj dirkala, saj sva imela različen program. Ampak na dirki po Algarveju je bil peti v prvem letu med svetovno serijo. Takrat sem vedel, da ’ima motor’. Takrat sem ga začel spremljati, iz dirke v dirko je navduševal. Najprej sem mislil, da ima srečo, ampak v kolesarstvu ni veliko sreče, so samo noge.

In vse to vas je pripeljalo do letošnjega državnega prvenstva, ko ste si v Radovljici šteli v čast, koliko krogov ste odpeljali s prvim kolesarjem sveta.

Leta 2017 je on mene komaj ’držal, letos pa sem se moral jaz zelo potruditi, da sva skupaj kolesarila. Zanimivo je videti to transformacijo kolesarja, kako od mladih let naprej dozoreva in postaja boljši. In postane najboljši na svetu. Da ga lahko spremljam, si štejem v čast. Še bolj pa to, da sva prijatelja. Včasih je on mene gledal z velikimi očmi, danes jaz njega. To so lepe zgodbe.

Kako pa gledate na selitev Primoža Rogliča iz Jumbo-Visme k Bori Hansgrohe? Kaj lahko pričakuje v nemškem moštvu?

Primož ima tako močno osebnost in tako začrtan načrt, da bo s tem spremenil tok delovanja pri Bori. Ta trenutek v novi ekipi morda nimajo tako razdelanih trening načrtov. Verjamem, da bo to prinesel k njim. To pomeni, da bodo tudi njegovi pomočniki veliko odnesli od tega in bodo za stopničko boljši.

Mislim, da je to dobra poteza za njegovo kariero. Verjamem, da bodo vse tritedenske dirke še toliko bolj zanimive. Kar naenkrat bodo trije kolesarji, potencialni zmagovalci Toura, vsak v svoji ekipi. Borbe bodo zanimive.

Torej bo dvoboj Jonasa Vingegaarda in Tadeja Pogačarja po zaslugi Rogliča postal troboj?

Pravzaprav je bil že zdaj, čeprav z malce grenkega priokusa. Vedno smo se spraševali, če bo Jonas po slabšem dnevu delal za Primoža in obratno. Zdaj teh vprašanj ne bo več. Če sta imela do zdaj oba po tri pomočnike, jih bosta imela po novem vsak po sedem. Ampak na cesti je prostora, kot ga je. Vemo, kdaj postane ozka. Verjamem, da bo na dirki malo več stresa. Kot sprinter to obožujem. Komaj čakam, da vidim, kako se bodo pripravili na Tour in kako bo izgledal. Upam, da ne bo padcev in poškodb. Da bo borba ena na ena in da bo zmagal najboljši.

Kakšno pa je vaše mnenje o trasi prihodnjega Toura? Mark Cavendish jo je označil za težko, pretežko za sprinterje.

Kar sva na hitro pogledala z Dylanom (Groenewegnom, op. p.), bo prihodnje leto nekje osem, devet sprinterskih etap. To ni nič manj kot prejšnja leta. Priložnosti bodo, a bodo morali preživeti marsikaj, da jih bodo izkoristili. Že leta 2023 je bilo zelo težko, kar se je dokazalo po predčasnih odhodih sprinterjev. Če si se sposoben normalno peljati čez klance, z mojega vidika ni bilo pretežko. Sem odpeljal marsikatero težjo tritedensko dirko.

Zadnji mesec ste posvetili odprtju hotela. Kje pa ste trenutno s pripravljenostjo, kaj sledi do konca leta in nato v začetku novega?

V soboto (včeraj; pogovor smo opravili med tednom, op. p.) odhajam v Torino na priprave. Začenja se resno delo, resna baza nekje do sredine januarja. Potem pa tranzicija v krajše in bolj intenzivne zadeve. Prva dirka me čaka 30. januarja v Savdski Arabiji. To je za našo ekipo zelo pomembna dirka, kjer je treba zmagati vsaj eno etapo z Groenewegnom. Tale hotel bom počasi torej zapustil za nekaj mesecev in se posvetil samo kolesarstvu. Ostali solastniki vedo, da je to moja primarna naloga še par let. Zato je super, da imam njihovo podporo in sem zraven na daljavo.

Kaj pa drugi cilji v prihodnjem letu, ki prinaša tudi olimpijske igre?

Glede na traso me zanimajo olimpijske igre v Parizu. To mi je eden od ciljev, je pa seveda odvisno od selektorja, kako bo razporedil ekipo, saj bodo lahko dirkali le štirje. Na svetovnem prvenstvu bomo imeli maksimalno kvoto, tja bom šel v vlogi pomočnika. Tadej (Pogačar, op. p.) je izrazil željo in motivacijo, tako da bomo tudi motivirani, da pridemo tja optimalno pripravljeni. Glede klubskega programa ni še nič znanega, ampak če bo podoben kot lani, bo dirka po Franciji številka ena. Tam bom tudi porabil vso podporo glede višinskih priprav in nutricionistike. Da bom tam na najvišjem nivoju in da z Dylanom spet zmagamo na kakšni etapi.

Pa dirka po Sloveniji? Večkrat ste dejali, da ste v ekipi vi tisti, ki prepričujete vodilne može Jayco AlUle, da se je udeležite.

To je dirka, ki mi je najbolj pri srcu. Glede na omejeno število dni, ko sem doma, še toliko bolj uživam, če sem lahko tukaj še službeno. Po razcvetu kolesarstva se je močno povečalo navijačev ob cesti, to pa povzroča kurjo polt na vsakem ovinku. Že zdaj se veselim, vedno pritiskam v ekipi, da pridemo. Je super priprava na Tour terminsko pa tudi glede na konkurenco. Sprinter si z zmago dvigne samozavest, nato pa te dogodke vizualizira v Francijo.

Za vas bi bilo idealno, da ena od etap teče skozi Škofjo Loko mimo hotela.

Ja, ne vem točno, kako je s trasami. Sem pa v dogovorih, da dobimo nekaj moštev v naš hotel, da med dirko vidijo, kje smo.

Vaše zasebno življenje ni pogosto izpostavljeno v javnosti, ni pa skrivnost, da sta s partnerko Tanjo aprila lani postala starša. Kako poteka družinsko življenje in usklajevanje le tega s športnimi obveznostmi, veliko odsotnosti od doma, zdaj še poslovnimi zadevami?

Jah, zelo težko (smeh). Preko face time-a (smeh). Kadar smo skupaj, si vzamem čas in se posvetim samo njim. Vem, da so te trenutki zelo osiromašeni in da jih ni veliko, ampak teh nekaj let je treba zdržati. Vemo, zakaj delamo. Če imaš načrt in podporo, se vse da. Je pa veliko videoklicev.