Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S Poljske se je za Sportklub v Slovenijo oglasil Aljaž Kunc. Presenetil je že minulo poletje, prvič z vpoklicem in nato še s prikazanim na pripravah s slovensko člansko košarkarsko reprezentanco. In presenetil je tudi s poljskim Torunom, ki dosega rezultate nad pričakovanji. 24-letni krilni center se je razgovoril o svoji prvi profesionalni sezoni.
Pot Aljaža Kunca od nižjih selekcij do statusa profesionalnega košarkarja še zdaleč ni običajna. Pred skoraj šestimi leti se je v iskanju napredka podal čez lužo, kjer je ob študiju sprva tri sezone igral za univerzo Washington State in nato še dve leti za Iowa State.
“Od vsakega pot je drugačna. Jaz sem šel tja in mi je bilo všeč, na koncu so se zame karte dobro premešale. S svojo izkušnjo sem zelo zadovoljen. Je pa zagotovo drugačen sistem, treba se je prilagoditi na njihov, ameriški način. Univerzitetna košarka je tudi povsem drugačna od lige NBA, evrolige in poljske lige,” je z svojo odločitvijo za selitev v ZDA danes zadovoljen Kunc.
Članska reprezentanca prvi stik s profesionalizmom
Če je članska reprezentanca za večino košarkarjev največji cilj in eden zadnjih uresničljivih po preboju iz mladinskih vrst, je pri njem prav nasprotno. Po petih univerzitetnih letih je prvič profesionalno košarko nenadejano izkusil prav skozi izbrano vrsto Slovenije. Minulo poletje, ko je le-ta pričela s pripravami na svetovno prvenstvo 2023.
Mesec in pol je pod vodstvom selektorja Aleksandra Sekulića treniral kot prost košarkar. Prišel je blizu mundiala. Odpadel je šele sredi avgusta, ko se je prvi mož slovenskega strokovnega štaba odločil doma pustiti Jordana Morgana in njega. Čeprav so pričakovanja skozi vsak trening naraščala, je izkušnjo ocenil kot zelo pozitivno in odšel na Poljsko, kjer je podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo – za Twarde Pierniki Torun.
“To je bila precejšnja sprememba, predvsem se je bilo treba navaditi, da je to zdaj moj poklic. Dopoldne in popoldne greš na trening in to je več ali manj to. V NCAA je bilo veliko akademskih obveznosti in tudi več ekipnih obveznosti. Zaenkrat gre vse super, moram priznati, da mi je to lepa prva izkušnja,” je ob klicu iz Slovenije spregovoril trenutno peti strelec Toruna v prvi poljski ligi.
V pogovoru je Kunc spregovoril tudi o največjih prilagoditvah ob vrnitvi v Evropo in skoku v profesionalne vode, veliki želji, da je februarja znova član slovenske reprezentance, komentiral je mnenje novega športnega direktorja Košarkarske zveze Slovenije Saše Dončića glede odhoda slovenskih košarkarjev v ligo NCAA in delil tudi svoje razmišljanje glede izbire univerzitetne košarke.
Kako ste zadovoljni z izbiro kluba? V poljski ligi ste se znašli v zelo izenačenem boju, od drugega do desetega mesta skoraj ni razlik.
Ambicije kluba in poljske javnosti niso bile visoke. Pred sezono so vsi pričakovali, da se bomo borili za obstanek, tudi proračun ni med višjimi, a lahko konkuriramo vsakemu. Mislim, da se za končnico bori 12 ekip. Liga je zelo izenačena, tega nisem pričakoval. Imamo še 12 tekem rednega dela, če jih bomo odigrali tako, kot smo prvi del, se lahko borimo za končnico in najvišja mesta.
Na Poljskem je delovalo že veliko slovenskih strokovnjakov, tam je slovenska košarka zelo cenjena.
Tudi v Torunu je bil trener Dejan Mihevc in ga zelo cenijo, imajo ga v lepem spominu. Čez poljsko ligo je šlo veliko igralcev, ki so pustili svoj pečat. Ko je bil Sašo Filipovski na Poljskem, se je igrala evroliga. In pa seveda David Dedek je trener v Zieloni Gori. Slovenska košarka je zagotovo cenjena, tako zaradi igralcev in trenerjev kot tudi reprezentančnih uspehov. Tudi s Poljsko smo se nekajkrat že udarili.
Kako ste pa zadovoljni s svojo progresijo? V zadnjem obdobju dosegate tudi vedno več točk, pred dnevi ste jih 26 nasuli Zastalu.
Nihanj je še preveč, a mislim, da bom z izkušnjami in tekmami to uravnotežil. Če bi moral zdaj izpostaviti eno stvar oz. težavo prve profesionalne sezone, je to konstantnost. Da vsak vikend in vsako tekmo poskušaš odigrati na isti ravni. Kakšna tekma je 26 točk, naslednja malce slabše. Zaenkrat gre sicer rezultatsko vse v redu, tudi individualno sem zadovoljen.
V letošnji sezoni poljske lige v povprečju na parketu preživi 25,1 minute in v tem času vpiše 10,9 točke, 4 skoke ter 1,1 asistence na tekmo.
Od mlajših članov reprezentance in tistih, ki še trkajo na vrata, kot sta tudi Saša Ciani in Jan Vide, ki sta se odločila karieri nadaljevati v NCAA, imate praktično največjo vlogo in največjo minutažo.
Jaz sem v odlični situaciji, že pred sezono se je vedelo, da bo vloga konkretna. Na roko mi gre, da imamo na štirici Aarona Cela, ki je sicer legenda poljske košarke, a pri 37 letih težko odigra več kot 20 minut. Tudi njegovo mentorstvo je super in se lahko učim od njega. Zadovoljen sem z minutažo, konec koncev je pa vse odvisno od mene. Ko pride priložnost, jo je potrebno izkoristiti. Spremljam tudi Videta in Sašo na univerzi. Težko je kot začetnik dobiti veliko vlogo, sploh v ekipah v kateri sta šla.
V športu so zelo pomembne prilagoditve, ne samo znotraj tekme, temveč tudi na novo okolje. Pet let ste igrali v univerzitetni ligi NCAA, kakšna sprememba je preskok v profesionalno košarko?
Že življenjsko je velika sprememba. V profesionalizmu je več prostega časa. Veliko si sam. Tudi košarkarsko, poljska liga je zelo fizična, veliko se igra pod obročem, liga je zelo izenačena. Navaditi se je bilo treba na stil igre, nekaj pravil je v evropski košarki drugačnih. Morda mi je lažje, ker sem Evropejec, tako glede navad in načina igre. Je bil pa kar izziv.
Katero pravilo je povzročalo največ preglavic?
Drugačna pravila so za korake, pa treba se je navaditi, da je v NCAA pravilo cilindra. Če je žoga na obroču, je ne smeš izbiti oz. v napadu potisniti v koš. Tako moram pri skoku včasih malce pomisliti.
Kako pa sicer kot nekdo z ogromno izkušnjami iz ZDA gledate na pot Videta in Cianija? Izbrala sta sloviti univerzi. Je pa Saša Dončić dejal, da je evropska košarka v ligi NBA poskrbela za preboj in franšize gradijo ekipe tudi okoli Evropejcev, medtem ko v NCAA temu ni tako. Vaša izkušnja?
Nikoli nisem bil zagovornik, da je to edina ali prava pot. Vsak igralec ima svojo potovanje do cilja. Zagotovo ni za vsakega. Treba se je prilagoditi na način življenja, na univerzitetno košarko, pravila in vse ostalo. Oba sta šla v sloviti in močni univerzi, zagotovo je zato ta preboj še težji. S Cianijem sva v kontaktu, bomo videli, kako se bosta odločila po sezoni. Če jima je bila izkušnja všeč, če mislita, da je bila to za njiju prava odločitev.
V ligi NBA vidimo, da ekipe veliko na naboru izbirajo evropske igralce. Način vodenja klubov se spreminja in so bolj odprti do evropskih talentov. Luka Dončić, Giannis Antetokounmpo, Nikola Jokić, Victor Vembanyama … Gradi se okoli njih. V univerzitetni košarki je veliko tujcev, tudi z novimi pravili. Zdaj lahko služijo in je privlačna pot za veliko tujcev, je pa treba najti pravo situacijo. Ne pomeni, da greš v katerokoli NCAA ekipo in bo vse v redu, kot v Evropi moraš najti dobro ekipo z dobrim trenerjem. Verjamem, da kjerkoli se znajdeš, je vse odvisno od tebe. Če boš na treningu pokazal in boš boljši od konkurence, težav ne bi smelo biti.
Saša Dončić o univerzitetni ligi NCAA: Mislim, da se je (v ligi NBA) prelomnica zgodila z Dirkom Nowitzkim. Je eden prvih evropskih igralcev, ki je postal zaščitni znak ameriškega kluba. Tukaj se je začela mentaliteta Američanov do evropskih igralcev spreminjati. Ne vem, če je tudi v NCAA že prišla ta mentaliteta. Dvomim. Američani raje forsirajo svoje igralce. Res moraš biti izvenserijski. Ne vem, kdo je iz NCAA nazaj prišel boljši.
Dončić je spregovoril tudi o nameri, da zveza z univerzami naveže stik v želji, da bi slovenski fantje dobili čim večjo priložnost. Bi tam sploh prisluhnili?
Ko so vzeli Videta so vedeli, kaj je že dosegel z Real Madridom in kako igra. Niso vzeli na slepo. Težko rečem, kaj se tam dogaja in zakaj nima večje vloge, kakršno bi si tudi želel. Je pa zagotovo pametno navezati stike s šolami, kjer igrajo slovenski reprezentanti, da se malce zavejo situacije in da se v prihodnosti, če se bodo igralci še odločali za odhod v ZDA, najdejo ekipe in situacije, ki so dobre za njih.
Velika težava je prav reprezentanca. Bliža se februarsko kvalifikacijsko okno, v NCAA pa je vse bližje March Madness, nemogoče bo dobiti igralca v Evropo.
To je res. Moj kolega z Washington State Andrej Jakimovski igra za makedonsko reprezentanco. Sva se ravno pogovarjala, bi si želel priti in odigrati tekmi za reprezentanco, a prihaja March Madness, konference se zaključujejo, na koncu rednega dela so pomembne tekme. To je brez dvoma minus z reprezentančnega vidika, da se težko odzoveš na ta medsezonska okna.
Februarja bo Slovenija igrala z Izraelom in Ukrajino, vas bomo videli na spisku selektorja Aleksandra Sekulića? Sta kaj v stiku, si obetate vpoklic?
Videl sem, da so klub z zveze kontaktirali. Podrobnosti ne vem, kako se bo selektor odločil, niti kakšen spisek bo prišel ven, vsekakor pa lepa priložnost ne glede na to, kako se bo odvilo. Vedno je čast, ko si vpoklican, tudi na širši seznam, predvsem z vidika, da tvoje delo ni neopaženo in je obrodilo sadove.
Ko gledate nazaj, koliko vam je dala poletna reprezentančna izkušnja? Prišli ste z univerze in brez kluba ter že takoj ob prvem stiku s profesionalno košarko trenirali z najboljšimi, kar ima ponuditi Slovenija.
To je bila izjemna izkušnja. Delati in učiti se od najboljši igralcev Slovenije, iz lige NBA in evrolige. Videti njihov način dela in razmišljanje. Pa seveda delati z izjemnimi trenerji. Kot sva govorila, Dejan Mihevc je bil v Torunu v poljski ligi. Pogoji so bili izjemni. Direktno iz NCAA še brez kluba, prijetno presenečenje zame in tudi upam za vse, ki so me vpoklicali in mi zaupali.
Dodatno presenečenje je bilo, da ste s seznama odpadli šele tik pred svetovnim prvenstvom z Jordanom Morganom. Je bilo zato kaj razočaranja?
Na začetku je malce razočaranja, ker si mesec in pol treniral in se odpovedal poletju, a konec koncev vidiš nato samo pozitivno izkušnjo. Prav tako sem v Torun prišel na začetek priprav in ne med zadnjimi. Iščeš pozitive v takšnih situacijah, a malce razočaranja je bilo. Na treninge sem sicer prišel brez pričakovanj, potem pa vsak trening in vsako tekmo pričakovanja rastejo. Vesel sem, da so šli na prvenstvo in Slovenijo predstavljali v lepi luči, škoda tiste četrtfinalne tekme s Kanado. Ni veliko zmanjkalo.
S kakšnimi željami greste v drugo polovico sezone?
Do reprezentančnega okna imamo še tri tekme. Potem je še poljski pokal, v katerega se uvrsti prvih osem ekip po 15 krogih. To je bil naš cilj, a z vidika javnosti je šlo za precejšnje presenečenje. Individualni cilj je, da se dokonča sezona in uvrsti v končnico, da se iztrži največ, kar se lahko. In seveda reprezentančno okno. Ko bo spisek prišel, če pridem tja, da dam vse od sebe in se borim. Sem človek, ki nerad gleda preveč v prihodnost. Se bomo pa v prvem krogu pokala pomerili z Anwilom. Udarila se bova z Žigo Dimcem.
Da je slovenska panda, so zapisali ob vrnitvi.
Pogrešal je pieroge. Ni mogel brez poljske hrane. Če bom takole rekel, bodo užaljeni, a to so kot tortelini, nekakšni dumplingsi. Poljska hrana ni slaba.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!