Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Razmišljanje ob koncu svetovnega prvenstva, na katerem je Slovenija ob nemškem zmagoslavju zasedla sedmo mesto in s tem izenačila najboljšo uvrstitev.
Naslovni primer resda ni najboljši, saj Dallas Mavericks v zadnjih letih niso postregli s prav veliko pretkanimi manevri, po katerih bi prvega zvezdnika obdali z dovolj potentno ekipo za napad na šampionski prstan. A nekako velja, da lahko klub v ligi NBA – v okviru strogih in za laičnega spremljevalca tudi zelo zapletenih proračunskih pravil – resnično kupi marsikaj. Zavedajoč se izjemnosti in edinstvenosti prvega zvezdnika je jasno, da je največji izziv kluba iz Teksasa sestava kadra, ki bi po eni strani “osrečila” svojega najboljšega igralca, katerega osrednja želja je kajpak naslov prvaka, po drugi pa osmislila to poglavje franšize.
V drugačnem položaju je Luka Dončić v slovenski reprezentanci, kjer se igra prav tako vrti okrog njega. Letos je bila reprezentanca bolj Dončićeva kot kadarkoli doslej. Še več, do sedaj še nihče ni imel takšnega reprezentančnega statusa. Kar je po svoje razumljivo, saj nihče ni bil tako izstopajoče kakovosten in imel hkrati takšnega vpliva na igro soigralcev in reprezentance kot celote. To vlogo je odigral košarkarsko odlično, nekaj pomislekov o neizkoriščenih zalogah pa pustil na ravni tekmovalne osredotočenosti in čustvenega nadzora. A dejstvo je, da je že razlika med njim in drugim reprezentančnim razredom tako velika, da želeni napad na kolajno tokrat ni bil realen, še posebej če dodamo še del zasedbe, ki bodisi ni dobil veliko priložnosti bodisi ni na primerni ravni za vzdrževanje ritma ob menjavah.
Strokovno vodstvo prav veliko manevrskega prostora na tej ravni ni imelo. Morda bi bilo sicer smiselno vključiti še kakšnega mlajšega košarkarja več, a osnovni težavi sta že tako ozek nabor razpoložljivih košarkarjev in po drugi strani zdravstvene težave, ki so že pred krepko pred odhodom na Okinavo povzročile velikansko vrzel na položaju krilnega centra, kjer sta manjkala Vlatko Čančar in Edo Murić, že v prvem delu svetovnega prvenstva pa je rotacijo na zunanjih položajih zmanjšala poškodba hrbta Jake Blažiča. Že z omenjeno trojico bi bila reprezentančna podoba povsem drugačna, domet pa posledično večji od odlične predstave proti Avstraliji in po porazih s poznejšima dobitnikoma kolajn končno sedmo mesto.
Slovenska reprezentanca je torej z vidno prilagojenimi podstrukturami in jasnim ugajanjem po eni strani postala “ujetnica” izjemnega posameznika, po drugi strani pa je Luka Dončić v veliko večji meri ujetnik omejenega kadra. Kaj prida boljšega mu, za razliko od Dallasa, pač kratkoročno ne more zagotoviti. Več kot očitno je tudi, da bo vodstvo zveze vztrajalo tudi pri obstoječem strokovnem štabu in se ne bo odločilo za vstop na tuji trg, kjer bi iskalo avtoritativni presežek. Ob tem pa je kar malce paradoksalno, da ob tako izstopajočem košarkarju marsikdo največje rezerve išče prav v njem.
Tekmovanje je sicer potrdilo globalno širitev kakovosti in manjšanje razlik, predvsem pa poslalo novo sporočilo Američanom, ki so še petič na zadnjih sedmih prvenstvih ostali brez zlata ter drugič zapored celo brez kolajne. Sanjska moštva so postala zasanjana. Zgolj fizična moč in individualna kakovost sta preskromna protiutež za odlike ostalih reprezentanc, ki prav tako premorejo mojstre iz lige NBA. Ob tem pa ameriška težava ni le to, da na svetovno prvenstvo ne pošiljajo najboljših košarkarjev, temveč tudi to, da ob z vseh vetrov zbrani dvanajsterici nimajo tistega, proti čemur tekmujejo. To pa je konceptualno sestavljen kader s kontinuiteto, dobrim medsebojnim poznavanjem še iz mlajših selekcij in primerno reprezentančno kulturo. In prav na tem področju je bila Nemčija, ki uspešno prepleta elemente tako evropske kot ameriške košarke, vse skupaj na spaja s srčnostjo, preprosto najboljša.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje