Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Razmišljanje ob koncu slovenskih nastopov na ženskem evropskem košarkarskem prvenstvu v Ljubljani.
“Če bi vedela, da bo Slovenija gostila evropsko prvenstvo, bi vztrajala,” je pred dnevi v šali dejala rekorderka po številu nastopov v slovenski ženski košarkarski reprezentanci Maja Erkić. “To je bilo v naših časih res nepredstavljivo. To je nekaj edinstvenega,” jo je dopolnila Katja Temnik, ki je na večni lestvici s štirimi nastopi manj le malo za njo, a je vendarle igrala še v časih, ko je bila realnost nastopanje v kvalifikacijah ali pa na prvenstvih B divizije.
Domači EuroBasket je bil torej za slovenske košarkarice res unikat, a je bil v svoji izvirni ideji vendarle predviden kot precej več. Idejni očetje so v nastopu v Sloveniji, poleg težnje po popularizaciji močno podhranjene ženske košarke, videli oder za nadgradnjo predhodnih dosežkov in rezultatski odskok ter priložnost generacije. Po treh zaporednih nastopih na prvenstvih, ki so se vselej končali pod četrtfinalno stopnico, a nikoli brez zmage, je bil osnovni cilj uvrstitev med osmerico. Tihe ambicije so bile še precej višje.
Zato si ob hitrem tekmovalnem zaključku slovenskega dela EuroBasketa, ki ga sicer zaznamuje odlična organizacija, pri zaključni oceni ne gre zatiskati oči. Z izpadom pred torkovim bojem za četrtfinale slovenska reprezentanca ni izpolnila osnovnega cilja. Še več, s tremi porazi je Slovenija, ki je bila ob sogostitelju Izraelu edina brez zmage, zaostala tudi za dosežki na predhodnih treh prvenstvih.
Solze na licih slovenskih reprezentantk so bile ob neuspehu zelo zgovorne. Pričale so o borbenosti, pa tudi o tem, da na treh tekmah reprezentanca ni bila nikoli nadigrana. Predvsem proti Nemčiji in Veliki Britaniji je dolgo dišalo po zmagi, za pričakovani par točk pa so morale v nedeljo zvečer v zadnji četrtini vse sile napeti tudi petkratne zaporedne evropske podprvakinje Francozinje.
Razlogi za poraze so bili zelo sorodni. Zgovorni sta bili predvsem prvi dve tekmi. Na njih so košarkarice s klopi skupaj dosegle pičle tri točke. Spoznanje o ozkosti slovenskega kadra, v katerem močno izstopajo Teja Oblak, Zala Friškovec in Eva Lisec, kot izjemen potencial pa jih dopolnjuje še mladoletna Ajša Sivka (skupaj so dosegle 81% slovenskih točk in 77% skokov), pa je očitno že brez navajanja tega podatka.
Poleg manka večjega števila kakovostnih igralk je Slovenke teplo tudi pomanjkanje izkušenj, daleč najbolj šibka točka pa je bil položaj pod košem. Predvsem v prelomnih trenutkih je domača reprezentanca kot po pravilu izgubljala skok. Posledično zasedba selektorja Georgios Dikaioulakos ni bila zmožna ohranjati zastavljenega tempa, se odzivati na agresivnejši pristop tekmic in v končni fazi nadzorovati tekme po priigrani prednosti.
Slika bi bila lahko drugačna, če … Če. Mimo objektivnih okoliščin, ki so oklestile slovenski kader, ne moremo. Reprezentanco so prizadele poškodbe (Teja Goršič, Mojca Jelenc, Aleksandra Krošelj …), Annamaria Prezelj pa je v letu pred prvenstvom sprejemala odločitev o koncu kariere. Za vselej bo brez odgovora ostalo vprašanje o tem, kakšna bi bila reprezentanca z Niko Barič. O nespretni komunikaciji pri odstranitvi ene najbolj uveljavljenih slovenskih košarkaric v celotni zgodovini, ki je prinesla tudi obilico javne negativne energije, smo že pisali, kot tudi o upravičenem ugibanju o tem, ali je bila v ta proces resnično vložena vsa energija za učinkovito rešitev v dobrobit reprezentance.
Če pri tem vprašanju še sprejmemo tezo, da v ingerenco in avtonomnost selektorja ne gre posegati, pa se občutka o zapravljeni priložnosti pri naturalizaciji ni mogoče otresti. Košarkarska zveza Slovenije, ki je sprožila postopka za naturalizacijo kar dveh igralk, sprva je bila to Azura Stevens, nato pa kot rezervna rešitev še Kalani Brown, je bila resda izigrana. A je, upoštevajoč časovno okno za iskanje ustrezne rešitve, ameriški lov vendarle zapustila kot deloma naivni ter neprilagodljivi in na različne scenarije ne dovolj dobro pripravljeni poraženec. Prav dominantna košarkarica na centrskem položaju bi slovenski reprezentanci dala prepotrebno širino in izkušnje za želeni preskok.
Na koncu se je evropsko prvenstvo pretopilo v prehodno fazo, v kateri je svoja nova delovna načela uveljavil v Evropi izjemno cenjeni Georgios Dikaioulakos, ki je s svojimi prijemi in znanjem na svojo stran pritegnil tudi najbolj skeptične reprezentantke. V tej fazi je ob ustvarjanju nove kohezije krst na najvišji ravni doživela kar polovica reprezentance. Takšni procesi so v športu resda naravni in nujni. A izkazalo se je, da je zanj slovenska reprezentanca “pokurila” edinstvenost domačega EuroBasketa. Ta pa je bil vendarle mišljen kot trenutek za rezultatski presežek.
Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje