Zadnji koš velikega Gorana Dragića

Goran Dragić. Foto: AP Photo/Lynne Sladky via Guliver

Vse bolj se zdi, da smo zadnji koš nekdanjega kapetana zlate slovenske reprezentance in dolgoletnega košarkarja v ligi NBA Gorana Dragića, ki je letos dopolnil 37 let, že videli. Pravzaprav mora to potrditi ... Goran Dragić.

Pred natančno sedmimi meseci, 22. aprila, se je dobre tri minute pred koncem tretje tekme prvega kroga končnice lige NBA med Milwaukeejem in Miamijem Goran Dragić znašel na črti za proste mete. Zadel je oba poskusa, s katerima je zgolj omilil poraz svoje tedanje ekipe iz zvezne države Wisconsin, obenem pa je še lahko upal na preboj v naslednji krog končnice. Ko je na 1.008. severnoameriški tekmi v karieri vknjižil 13.448. točko, kajpak ni razmišljal o tem, da bi bila ta lahko njegova zadnja, pa čeprav je le dva tedna zatem dopolnil 37 let.

Tega sicer ne more potrditi niti sedem mesecev pozneje. Vsaj (še) ne uradno. Toda sezona 2023/24 je že v polnem teku, dnevi Slovenca z najdaljšim stažem v ligi NBA pa minevajo brez tekem. Vrnitev v Evropo, pa čeprav je bil vroča želja navijačev beograjskega Partizana, ni bila zares realna. Kot tudi ne selitev v kakšno novo ameriško okolje, pa čeprav je obstajalo zanimanje več klubov.

Z drugimi besedami, edini realni scenarij je bil v zadnjih mesecih podpis enoletne veteranske pogodbe z Miami Heat. Razlogov je (bilo) več. Gogi se je v danih življenjih okoliščinah ustalil v Miamiju in tako razpel življenje med Slovenijo in Florido. Gre za klub, na katerega ga vežejo najlepši spomini. Javna skrivnost je, da ga tudi po karieri vleče v pisarne trikratnih prvakov lige. Zdravstveno stanje mu obenem tudi ne omogoča več najvišjih obratov, zato se je porodila ideja, po kateri bi se Dragić poslovil v slogu Udonisa Haslema, torej kot član ekipe z epizodnimi vlogami na parketu.

V zapleteni severnoameriški kadrovski matematiki za Ljubljančana, ki je medtem postal tudi novi ambasador dobrodelne fundacije Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, v Miamiju doslej ni bilo prostora, zdi pa se, da so se vrata zaprla po tem, ko je v vodo padla kupčija z Damianom Lillardom, ki se je naposled iz Portland preselil v Milwaukee. Če torej prihajajoči tedni ne bodo postregli z zasukom, lahko pričakujejo tudi uradno naznanitev konca ene najbolj uspešnih in mednarodni odmevnih karier v zgodovini slovenske košarke.

Od Kosez do ameriških zvezd

Pred dnevi je sicer minilo 15 let od prve tekme Gorana Dragića v ligi NBA. Zgodilo se je v dresu Phoenixa, in sicer v družbi mnogi velikih zvezd. Njegovi tedanji soigralci so bili namreč tudi Shaquille O’Neal, Steve Nash in Grant Hill, na nasprotni strani pa sta mu tedaj stala Tim Duncan in Tony Parker. Kot simbol izjemnega preboja nekdaj suhljatega fantiča iz ljubljanskih Kosez, kjer je s staršema in z bratom Zoranom živel v enosobnem stanovanju, do najmočnejše lige na svetu.

A čeprav je 193 centimetrov visoki organizator igre že v tistem trenutku in v tistih prvih štirinajstih minutah na parketu presegel pričakovanja mnogih analitikov, se zgolj z mestom v eni od ekip lige NBA ni zadovoljil. Ni se ustavil. V nadaljnjem desetletju in pol se je z neverjetno delovno predanostjo uveljavil med elito in podpisal pod odlično kariero. Igral je za Phoenix, Houston, Miami, Toronto, Chicago, Brooklyn in nazadnje Milwaukee. Nastopil je na tekmi zvezd, leta 2014 je ob uvrstitvi v tretjo peterko lige prejel priznane za košarkarja, ki je najbolj napredoval, šest let pozneje pa je zaigral v velikem finalu.

Svojo igro je znal prilagajati telesni zmogljivosti, ekipnim potrebam in tudi tekmečevi strategiji. Z leti je pridobil tudi izkušnje in samozavest. S prav posebnim igralnim šarmom in odločnostjo je postal eden najbolj spoštovanih evropskih košarkarjev v ligi NBA.

V Evropi je igral za Ilirijo, Slovan, Olimpijo, Murcio in Baskonio. Foto: Aleš Fevžer

Kapetan!

Prav posebno poglavje njegove kariere predstavlja slovenska reprezentanca, za katero je nazadnje zaigral na EuroBasketu 2022. Slovo je bilo resda tiho in tudi grenko. Vseeno pa to ne zmanjšuje statusa večne reprezentančne legende. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije, kjer mu je pot pokazal košarkarski oče Spasoje Todorović, in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto.

Slabo leto po tem, ko je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Beogradu 2005 prvič zanetila navijaško iskro in se tudi prvič prebila v izločilne boje, je dočakal krst v izbrani vrsti. Kot dvajsetletni debitant je 19. 8. 2006 na Japonskem priložnost dobil na prvi tekmi za Slovenijo prvega svetovnega prvenstva. Proti Senegalu. To je bila edina tekma, na kateri je golobradi košarkar ljubljanskega Slovana, dve leti pred tem tudi igralec zlate reprezentance do 20 leta, tedaj igral.

Strelski rekorder v slovenski reprezentanci. Foto: Aleš Fevžer

Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu ob proslavljani naslova evropskega prvaka bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.

Za državno izbrano vrsto je v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.

Zadnjo žogo je spravil skozi obroč. Čaka ga le končno ločilo.