Slovenski biser iz Reala: Ne primerjajte me z Dončićem

Jan Vide. Foto: Fiba

Z Luko Dončićem sta se v Realu "zgrešila". Za nekaj mesecev. Če bi se srečala danes, bi se mu Jan Vide zahvalil, da mu je nehote posredno utrl pot iz Slovenije v Španijo. Po nedavno osvojeni mladinski evroligi sicer tudi sam ne skriva ambicij v ligi NBA, a naslednja postaja na poti 18-letnega Domžalčana bo kalifornijska univerzitetna ekipa UCLA. V intervjuju za Sportklub pa obetavni košarkar govori tudi o poletju v reprezentanci, individualnem delu, odraščanju v Španiji …

Ko se bo Jan Vide ta teden na poletu proti Sloveniji dvignil nad oblake in prepustil toku misli, bo lahko obujal spomine na končano štiriletno obdobje pri madridskem Realu, med katerim je učvrstil svoj položaj med najbolj nadarjenimi evropskimi košarkarji letnika 2005. Zaključil ga je v velikem slogu – z zmagoslavjem na sklepnem turnirju evroligaške nove generacije, za nameček kot najkoristnejši posameznik (MVP). Morda mu bo pogled segel proti poletju v U-19 reprezentanci, s katero bo nastopil na svetovnem prvenstvu v Debrecenu. Ali celo proti novi sezoni, ki jo bo kot član slovite univerzitetne ekipe UCLA pričakal v ZDA. Če bo razmišljal o prehojeni poti, bo v spominu zajadral do začetkov pri domžalskem Heliosu ter se ustavil v letu 2018, ko se je na turnirju Basket4kid pod okriljem Sportkluba prebil do zaključnega turnirja v Beogradu in tam padel v oko predstavnikom Reala. A še pred na vkrcanjem na letalo si je 197 cm visoki branilec vzel čas za daljši pogovor …

Zadnji teden je bil za vas divji. Zmagoslavje na mladinskem evroligaškem turnirju, priznanje MVP, poslavljanje od Madrida, zagotovljen odhod v ZDA … Lahko kot 18-letni mladenič umirite glavo?

Moram, preprosto moram. A priznam, da se še nisem povsem umiril. Navsezadnje mi vsake toliko časa kdo pošlje vrhunce mojih predstav v Kaunasu in si jih ogledam. Ne gre le zame. Bil sem del zmagovite ekipe. Lani se nam ni uspelo dokopati do evroligaške lovorike, zato smo tokrat čutili še toliko večje olajšanje. In seveda veselje. Neverjetni občutki. Zame predvsem zaradi tega, ker sem bil v izhodnem letniku. Posloviti se v takem slogu … Pravljično! Ta film se bo verjetno še dolgo vrtel v moji glavi. Si pa vseskozi dopovedujem, da se bom moral umiriti. Kmalu me čaka reprezentančni zbor in s tem novo dokazovanje. Res je, veliko imam sporočil, klicev … A poskušam ostajati na realnih tleh. Pri tem mi pomaga tudi družina. In seveda moj agent Saša Zagorac.

Novinarji smo pogosto predvidljivi in klišejski. Posledično ne čudi, da ste hitro postavili “novi Luka Dončić” ali vsaj “Slovenec na Dončićevi poti”. Bi se strinjali, da je Lukov meteorski vzpon za vse slovenske naslednike, predvsem v Madridu, breme?

Primerjati se z Dončićem? Nesmiselno, brez pravega pomena … On je en, edinstven. Eden na milijon, deset milijonov ali milijardo. Ne vem. Če bom ponovil vsaj delček njegove kariere, bom lahko neizmerno zadovoljen. Prav zaradi tega njegov uspeh zame ni breme. Res, s tem se nisem nikoli obremenjeval. Bom pa vesel, če bodo nekoč ljudje ob gledanju tekme rekli: “Uf, tale igralec pa spominja na Jana!” Rad bi si ustvaril svoje ime.

V Madrid ste prišli prav po njegovi šampionski selitvi iz Reala v Dallas. Ste imel vsaj tedaj v mislih tudi njegovo zapuščino v Realu?

Če bi ga danes srečal in spoznal, bi mu dejal: “Luka, hvala!” Prepričan sem namreč, da so prav zaradi njega pri Realu še toliko bolj pozorni na slovenske klube. Je bilo pa zanimivo, da sem ob prihodu v Real izbral številko 17. Tudi Luka jo je nosil. Seveda so me v šali takoj zbadali, da želim po njegovi poti.

Spoznala se torej še nista?

Ne.

Kaj pa porečete na našo napoved, da vas po pričakal v slovenski reprezentanci?

Uf, s tem bi se mi uresničile vse sanje. Da, bilo bi lepo. Neizmerno rad igram za Slovenijo. Tudi letošnjega poletja se veselim.

Govoriva o svetovnem prvenstvu do 19 let v Debrecenu.

To je privilegij. Imamo kakovostno ekipo, ki lahko nadgradi pretekla leta. Ne želim pretiravati ali prehitevati dogodkov, a sanj o kolajni ne morem zanikati. Do takrat nas čaka še veliko dela. Veselim se začetka priprav. S kar nekaj fanti se poznam še iz pionirskih in kadetskih kategorij. Smo tudi dobri prijatelji. Kar nekaj jih je iz Domžal. Ostale bom spoznal med pripravami in se prilagodil tudi selektorju in štabu.

Vedno za Slovenijo, pravi Jan Vide. Foto: Fiba

So vam v Madridu kdaj namignili, da bi prevzeli špansko državljanstvo?

Če so bili takšni namigi, sem jih preslišal. Zame v reprezentančnem športu obstaja le Slovenija. Če bi bilo treba, bi zanjo nastopal tudi v namiznem tenisu. Vse bi dal, da bi nekega dne oblekel slovenski dres in prisluhnil Zdravljici.

Obdobje v Realu se končuje. Kaj pa začetki? Kako se na klic evropskega košarkarskega velikana odzove 14-letni osnovnošolec? Kakšen cmok ste imeli v grlu, ko ste zapustili dom?

Velikanski izziv. Ne vem, kako bi se ga lotil, če me tukaj ne bi pričakala Urban Klavžar in Dan Duščak. Odlično sta me sprejela in mi pomagala skozi huda obdobja. Še danes sem jima hvaležen. Da, pogrešal sem družino, prijatelje, domače okolje … A globoko v sebi sem vedel, zakaj to počnem. V glavi sem imel dolgoročen cilj. Ko zdaj gledam nazaj, ne morem skriti odrekanj in tudi kakšne krize, a z uspehi in novimi priložnostmi je bilo vse skupaj poplačano.

Življenje v Madridu?

Hitro sem osvojil jezik, delovne navade, se prilagodil na okolje … Na koncu je bila zame to rutina. Šola, učenje, treningi … Vse ob isti uri. Za mlade igralce v Realovem centru odlično skrbijo. Usmerjajo jih in jim dajejo občutek profesionalnih igralcev.

Kaj pa delo na treningih? Je čas tudi za individualno usmerjanje?

V Madridu so treningi zelo moštveno obarvani. Najprej fitnes, nato igrišče. Sprva ogrevanje z meti, sledi igra. 1:1, 2:2, 3:3 ali 5:5. Takšen trening traja uro in pol. Za individualno delo pa je odgovoren vsak posameznik. Zase. Dvorana ti je stalno na voljo. Zato sem bil pogosto na treningih že uro pred uradnim začetkom. Pa tudi podaljšal sem kakšen trening.

Kaj pa iskanje vstopnih vrat do članske ekipe Reala?

Od nekdaj mi je bil Real pri srcu. Že kot otrok sem navijal za nogometni klub. Ko sem se povsem posvetil košarki, sem postal tudi navdušenec košarkarskega Reala. Ta občutek se je v zadnjih letih le še okrepil. Ko enkrat prestopiš prag Reala, si pač član Reala. Kraljevi klub bo vedno v mojem srcu. Seveda bi želel postati član prve ekipe. Kdo ve, morda se bodo v prihodnje naše poti križale. Pustimo času čas.

Selite se v ligo NCAA. Vas ni mikalo dokazovanje v kakšen drugem španskem klubu?

Nekaj možnosti za to se je odprlo. A nekako sem se odločil za drugačno pot. Mnogi bodo dejali, da je bolj tvegana. Morda res. Vem za primeri Slovencev, ki so se do višje ravni skušali prebiti skozi ligo NCAA, a jim ni uspelo. Sam pa na vse skupaj gledam malce drugače. Če bi ostal v Španiji, bi stežka prišel do res ustrezne minutaže. Če pa bi le sedel na klopi in pobiral drobtinice, bi zapravil sezono. V teh letih so zame najbolj pomembne igralne minute. Univerza mi to zagotavlja.

Ni skrivnost, da boste na ta način še bolj na očeh oglednikov iz lige NBA. Je to končni cilj?

Kdor ne sanja o ligi NBA, ni pravi košarkar. To je moj cilj. A zelo ponosen bom tudi, če pristanem v evroligi. Bomo videli, kam me bo ponesla pot.

Kakšen pa je vas vložek v ta cilj? Koliko dodatnega dela ste pripravljeni vložiti?

Veliko. Že doslej sem veliko delal. Na glavi, telesu, tehniki … Veliko mi je na tej poti pomagala psihologinja in nekdanja vrhunska športnica Sara Isaković. Bila je moja vzornica, ki mi je pomagala usmeriti glavo. Izpostavil bi tudi nekdanjega trenerja pri Heliosu Gašperja Papeža. Vsako poletje treniram z njim. Tudi kondicijski vadbi se posvečam. Veste kdaj sem najbolj napredoval? V času koronavirusa. Takrat sem treniral, treniral in treniral. Tudi po trikrat na dan.

Kaj bi dejali, če bi vas prosili za nekakšen igralski opis?

Najbolj domače se počutim med igralnima položajema ena in dve. Žogo imam rad v svojih rokah. Nato kreiram. Zase in za svoje soigralce. Ko namreč iščeš položaj za met, se najdeta tudi prostor in priložnost za soigralca. Rad imam visok ritem košarke z veliko teka in odprtega prostora. Pa tudi igra ena proti ena mi je blizu.

Pri slednji do izraza prihaja tudi fizična pripravljenost, v katero veliko vlagate?

Ko sem igral pri Heliosu, sem se zlahka prebil v raketo in položil žogo v koš. Ko sem to poizkušal v Realu, je hitro pristopil višji igralec in mi prilepil “banano”. Zame je bila to lekcija. Zato sem začel uporabljati met v loku, tako imenovani “floater”. Letos sem začel piliti še met s polrazdalje. In prav zaradi tega, ker imam več napadalnih orožij, igram bolj samozavestno.

Jan Vide. Čez pet let?

Upam, da bom igral na visoki košarkarski ravni. Teh pet let bo ključnih. Veliko dela me čaka.