Ko poslanstvo trenerja preraste okvirje igrišča

Dejan Mihevc
Foto: Guliverimage

Slovenski košarkarski trener Dejan Mihevc se je pred letošnjo sezono po več kot desetletju uspešne samostojne poti odločil vrniti v vlogo pomočnika. Ob sebi si ga je v Würzburgu zaželel Sašo Filipovski in ga prepričal v nov izziv. Ne le z dolgoročnim klubskim projektom, temveč predvsem pozitivnim odnosom do dela in življenja. V intervjuju za Sportklub je spregovoril o svojem trenerskem poslanstvu, ki je precej več kot le taktika in številke.

Slovenija ima že drugo sezono zapored v hitro rastoči nemški Bundesligi na delu dva košarkarska trenerja. Lani sta bila to Sašo Filipovski v Würzburgu in Jaka Laković v Ulmu. Slednji je pred letošnjo sezono s trebuhom za kruhom odšel na Kanarske otoke, medtem ko se je v Nemčijo preselil Dejan Mihevc. Sprejel je izziv Filipovskega in zdaj skupaj z njim na severu Bavarske tvori slovensko trenersko navezo.

Če izvzamemo delo v reprezentanci, je to po več kot desetletju zanj nova vloga. Ne le, da se mu po številnih uspešnih službah na mestu glavnega trenerja, ko je med drugim osvojil slovensko prvenstvo in poljski pokal, še zdaleč ni bilo težko vrniti na položaj pomočnika, počuti se celo bolje, pravi.

V Würzburg ni odšel zaradi Dirka Nowitzkega, ki je mesto postavil na svetovni zemljevid. Ob sebi si ga je zaželel dolgoletni mentor, učitelj, prijatelj in somišljenik Sašo Filipovski. Skozi pogovor je mogoče razbrati, da ga ne le zelo spoštuje, temveč delita tudi številne človeške lastnosti in pozitiven pogled na svet, kar zdaj skupaj prenašata na svoje varovance.

Dejan Mihevc
Dejan Mihevc in Sašo Filipovski. Foto: Guliverimage

Na prvo mesto postavlja medosebne odnose in človeško noto pri delu s košarkarji. “Poskušam biti korekten. Do drugih se obnašam tako, kot bi si želel, da se drugi do mojih otrok. Poskušaš jim veliko dati in jih nekaj naučiti,” svoje poslanstvo vidi 44-letni strateg, ki je v trenerske vode zakorakal že zelo mlad.

Čeprav poudarja, da je zanj ključen človeški razvoj, se lahko pohvali z zavidljivimi rezultati. Leta 2015 je s Šentjurjem šokiral slovensko košarkarsko javnost in poskrbel za zgodovinski državni naslov. Leto pozneje je s Krko osvojil superpokal. Leta 2018 s poljskim Torunom pokal in superpokal ter bi izbran za trenerja leta na Poljskem. Po minulem EuroBasketu je postal še pomočnik selektorja slovenske reprezentance.

Würzburg je sicer po proračunu povsem pri dnu med klubi nemške Bundeslige, a je kljub temu v 15 krogih rednega dela nabral že osem zmag, kar trenutno zadošča za visoko 8. mesto med 18 moštvi. Nazadnje so v soboto v gosteh ugnali Ratiopharm Ulm, sicer člana EuroCupa. V končnico se uvrsti najboljših osem. Filipovski je sicer položaj glavnega trenerja zasedel že decembra 2021, ko ga je prevzel v hudi krizi in ga rešil pred izpadom.

Nedeljski intervju: Dejan Mihevc

Sprejeli ste izziva Saše Filipovskega in se mu v Würzburgu pridružili v vlogi pomočnika, a kot pravi, sta si pri delu praktično enakopravna. Kako torej poteka sodelovanje v tej zgodbi?

Najpomembnejša je vloga Saše. Od glavnega trenerja je odvisno, kako razdeli delo. Meni je dal dobro vlogo, po eni strani mi omogoča razvoj, po drugi mu lahko po svojih najboljši močeh pomagam. Res super sodelujeva, dobro sva se ujela, sva tudi precej kompatibilna in podobno razmišljava. Ne le košarkarsko, tudi izven igrišča. Ključno je, da imamo dobro kemijo. Na igrišču pa, ko se on osredotoča na napad, se jaz na obrambo. Pri individualnem treningu si razdeliva delo. Če bi v preteklosti že imel takšno priložnost, bi mi to zagotovo pomagalo pri mojem delu.

Sašo Filipovski o Dejanu Mihevcu: “Z Dejanom se poznava že zelo dolgo. Je študent s fakultete, kjer sem bil asistent. Spremljal je treninge na Olimpiji. Uspešno je začel samostojno pot, on ni le pomočnik, on je trener. Osvojil je prvenstvo v Sloveniji in na Poljskem. Delal je na Madžarskem. Sem zelo srečen, da je del tega štaba. Da je sprejel ta izziv in je pomočnik, a deluje kot trener in ne pomočnik. Sodelujeva, kot je treba, imava odličen odnos. Smo lušna mala ekipa s pozitivno energijo v lepem mestu blizu Frankfurta. Uživamo v svojem delu, v nemški košarki in polnih dvoranah.”

Filipovski rad poudari, koliko mu pomeni pozitivna energija in se rad tudi obkroža s temu primernimi osebami. Torej je v vas prepoznal ta pozitiven odnos?

Glede tega sem mu zelo podoben. V življenju mi je to precej pomembno. To ni le služba, gre za način življenja. Ne le zame, tudi za mojo družino. Ta energija je ključna in vpliva tako na osebno življenje, kot tudi na delo na igrišču. Trenerji prenašamo energijo na igralce, ekipa igra s takšno energijo, kot jo ima trener. Če si obkrožen s pozitivnimi osebami, to pozitivno energijo dajejo tudi tebi. Nekje jo moraš vzeti, ne moreš je le dajati. Trenerji si jo torej delimo med seboj, od igralcev pa jo prejmeš v pravem odnosu do dela. Dobro delujemo, ker zelo podobno razmišljamo in verjamemo v iste stvari. Naš delavnik ni od osmih do treh, temveč 24 ur na dan.

Moja vloga je drugačna, kot je bila zadnjih deset let, a ne počutim se nič drugače. Se celo še bolje, kot sem se v določeni situaciji, ko sem bil glavni trener. Prav zaradi te energije in povezanosti v štabu. To poskušamo prenesti tudi na ekipo, zaenkrat je res užitek biti del tega moštva.

Članska ekipa in strokovni štab Würzburga. Foto: Viktor Meshko/Würzburg Baskets

Kdo je pa na vas napravil največji vtis oziroma je najbolj zaznamoval vašo kariero in način dela?

Vsi, s katerimi sem delal. Od Borisa Zrinjskega, Igorja Pučka, Damjana Novakovića, vsi so name vplivali, vsak je bil drugačen in od vsakega sem potegnil pozitivne stvari. A kar se tiče trenerjev, je bil definitivno to Sašo Filipovski. Njega sem spoznal na Olimpiji, kjer je bil pomočnik, in kot asistenta na fakulteti. Imel nas je na vajah in mi je tudi uredil, da sem lahko hodil na treninge Olimpije. Vsa leta je bil odprt za razne informacije, vedno priskoči na pomoč. Deluje res sistematično, osredotoča se v detajle, vidita se njegova kvaliteta in znanje.

Sem bil pa tudi precej v tujini. Bil sem v ligi NBA pri Atlanta Hawks, šel sem na (univerzo) Georgia Tech, en teden sem bil pri Ettoreju Messini v CSKA-ju, pa pri Svetislavu Pešiću v Moskvi. V neki kontinuiteti je pa definitivno največi vpliv imel Sašo.

Že zelo lepa kariera je za vami, od državnega naslova s Šentjurjem, uspehov na Poljskem, izkušenj z Madžarske, zdaj še iz Nemčije in po novem ste tudi pomočnik selektorja v reprezentanci. Se vam zdi, da imate v Sloveniji dovolj veljave v trenerskem poklicu, glede na bogat rezime?

Do zdaj nisem niti razmišljal o tem. Niti ne želim razmišljati o tem in o veljavi. Gledam na svojo trenersko pot, največja vrednota je, da sam ocenim svoje življenje. Lahko rečem, da se ne morem pritoževati glede trenerske kariere. Ne glede na to, kje in s kom sem delal, niti glede rezultatov. Ni enostavno biti prvak in se boriti za najvišja mesta. Kjerkoli si, se kaže tvoja ambicija. Povsod se meriš s sebi primerljivimi nasprotniki in tam moraš biti najboljši. Skoraj povsod, kjer sem imel možnost dolgoročnega dela, sem nekaj osvojil. Vem pa, da se moram še naprej razvijati.

Čas je še na vaši strani, pri 44 letih ste kljub že dolgi trenerski karieri še na mlajši strani.

Na koncu ni toliko pomembna taktika, kot je osebni razvoj. Ko se spremeniš kot človek. So prelomnice v življenju, ki te naredijo veliko boljšega. Ne zato, ker si bil na neki novi kliniki ali se naučil novega detajla. Recimo, ko dobiš otroka, se spremeniš kot človek in gledaš na vse stvari drugače. Z vsemi igralci, s katerimi delam, so tudi od nekoga otroci. So ljudje in niso številke. Zame so pomembni vsi odnosi v ekipi. Zato spoštujem vse igralce, poskušam biti korekten. Do drugih se obnašam tako, kot bi si želel, da se drugi do mojih otrok. Poskušaš jim veliko dati in jih nekaj naučiti. Sašo je isti. Ne gre le za treniranje, gre za učenje.

Foto: FIBA

Po lanskem evropskem prvenstvu ste postali tudi pomočnik selektorja slovenske reprezentance.

Od leta 2006 do 2010 sem na Košarkarski zvezi Slovenije že delal kot vodja projektov za mlade in vodja mlajših reprezentanc. Bil sem trener reprezentance do 16 let, pomočnik trenerja do 20 let, več tega sem dal skozi. To mi je bila vedno čast, ker kot Slovenci predstavljamo vso naše trenersko delo.

Mogoče ena stvar, ki se je premalo zavedamo. Reprezentanca je odraz vseh nas. Moja izkušnja iz tujine je takšna, tudi takrat, ko nisem bil vključen, če je reprezentanca dosegla uspeh, smo bili vsi več vredni. Ko smo bili 2017 evropski prvaki, sem bil jaz na Poljskem. Bilo je enako, kot bi jaz postal prvak, kot bi bil neposredno del reprezentance. Takoj slovenski trenerji dobimo na veljavi.

Kakšna je vaša dosedanja izkušnja v izbrani vrsti?

Moja izkušnja je super. Gre za odgovornost, vedno poskušam dati svoj maksimum. Vesel sem, da sem zraven, ker je precej igralcev, s katerimi sem delal v mlajših selekcijah. Vesel sem tudi, ko vidim, da ni težav v ozadju, da se z mladimi dobro dela in vidim igralce, ki bodo v prihodnje lahko nosilci. Trenerji se dobro poznamo in se dopolnjujemo. Kolikor sem bil do zdaj zraven, lahko rečem le pozitivne stvari.

Slovenija pred novembrsko tekmo kvalifikacij za SP 2023 proti Nemčiji. Foto: Aleš Fevžer

Poleti bo prvič priložnost, da boste delali tudi z Luko Dončićem. Verjetno bo velik izziv delati s takšnim svetovnim zvezdnikom v reprezentanci?

Slovenska reprezentanca je en velik superzvezdnik. Moramo se zavedati, da smo država z dva milijona prebivalci. Berlin jih ima več. Bili smo evropski prvaki, vedno smo med najboljšimi. Na vsakem prvenstvu je osem do deset reprezentanc, ki lahko realno osvojijo naslov. Vedno smo zraven, zato smo mi vsi en superzvezdnik.

Luka pa ni človek. To kar počne, res vsa čast. Tega ne vidiš velikokrat, da doživiš v živo, pa je nekaj večjega. Slovenci moramo biti ponosni nanj in na slovensko košarko. Ni le zvezdnik, je superzvezdnik in takšne promocije, kot jo dela Sloveniji, je ni še nihče. To je tisto, kar nas poveže, ker se rad poistovetimo s pozitivnimi stvarmi. Luka in s tem tudi slovenska košarka povezuje in združuje ljudi.