Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Miro Alilović, glavni trener mlade ekipe Cedevite Olimpije, pred zaključnim turnirjem Next Gen odkrito o svoji filozofiji dela, spremenjenih generacijah, ligi NCAA in pričakovanjih pred preizkušnjami v Atenah.
Čeprav je deloval tudi na članski ravni in bil zaradi tega večkrat medijsko izpostavljen, pa se 49-letni Miro Alilović najbolj domače počuti v kleti Stožic. V tamkajšnji dvorani za trening je kot riba v vodi.
V košarkarskih krogih se je uveljavil kot izjemen strokovnjak za delo z mladimi. Ta pečat je dobil že pri ljubljanskem Slovanu, kjer je kot glino v roke prijel košarkarje, kot so Jan Vesely, Emir Preldžić, Zoran Dragić, Jaka Klobučar, Gašper Vidmar, Luka Rupnik …
Ko se je zgodba na Kodeljevem izpela, se je preselil k Olimpiji. Deloval je tudi v tujini (Praga in Dynamic), v propadli Primorski in na reprezentančni ravni. Zdaj svoje poslanstvo nadaljuje v mlajših kategorijah Cedevite Olimpije. Z mladinsko ekipo do 18 let ga ta teden čaka nastop na zaključnem evroligaškem turnirju Next Gen.
Intervju: Miro Alilović
Pred dnevi je Jan Vesely oznanil, da bo športne copate obesil na klin. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da ste močno vplivali na njegovo usmeritev na košarkarsko pot. Se je v vašem spominu ob tem utrnil kakšen utrinek?
Dobrega košarkarja si ljudje zapomnijo, če je ob tem tudi dober človek. In prav na takšen način se bom tudi sam spominjal Jana. Za njim je vrhunska kariera. Verjetno bi lahko odigral še kakšno sezono, a telo ga je nagovorilo, da se je bolj pametno umakniti. Naj ob tem povem, da me je skupaj z mojo družino povabil na druženje v ozkem krogu. Tam je oznanil svojo odločitev ter jo šele pozneje objavil na omrežjih. Žal mi obveznosti niso dovoljevale, da bi se vabilu tudi odzval.
Vesely je bil eden od številnih košarkarjev, s katerimi ste v začetku stoletja delali na Kodeljevem. Lahko primerjate tisto in zdajšnjo generacijo? Na več družbenih področjih je mogoče slišati, da se je mladina spremenila. Kakšen je pogled košarkarskega trenerja, ki večinoma dela prav z mladimi?
Koncept je isti, ne glede na generacijo. Preprosto, treba je delati. Ocenjujem, da imamo glede tega v Sloveniji srečo, saj so naši košarkarji večinoma dokaj disciplinirani in pripravljeni delati. To verjetno izhaja iz okolja in družinsko-športnih vrednot. Opažam pa, da se skozi leta povečuje starševsko vmešavanje v proces dela. Druga težava pa je velika neučakanost. Marsikdo bi rad uspel – takoj! Pogrešam več potrpežljivosti. Instantni uspehi imajo namreč v športu zelo kratek rok trajanja. Prav zaradi tega ocenjujem, da je za mladega košarkarja dobro, če več let, torej v sami fazi odraščanja, dela z istim trenerjem. Tovrstna kontinuiteta dela omogoča razvoj.
Slovite kot strog trener, ki rad povzdigne glas. Se nove generacije drugače odzivajo na takšen pristop?
To vprašanje je povezano z avtoriteto in znanjem. Košarkar povišanega tona ne sme sprejeti osebno. Ključnega pomena pa je, da ve, zakaj je trener povzdignil glas oziroma povedal nekaj konkretnega. Če se navežem na predhodno vprašanje, bi dodal, da so novi rodovi bolj egoistični. Marsikoga zanima osebna statistika, manj pa podrejanje ekipi. Trener mora te generacijske spremembe sprejeti in košarkarja naučiti, da se prilagodi ekipi. Ne glede na vse spremembe namreč košarka ostaja ekipna športna panoga.
Govorili ste o neučakanosti, težnji po hitrem uspehu, individualnosti … Po drugi strani pa prisegate na delo na daljši rok. Kaj lahko mlademu košarkarju ponudi Cedevita Olimpija in kako lahko prepreči prezgodnji “pobeg”?
Ko govorim o potrpežljivosti, to ne velja le za košarkarje, temveč tudi za starše. Skušam jih prepričati, da je še vedno najbolj pomembna stroka. Kdo je tvoj trener? Ima izkušnje? To je bolj pomembno od imena kluba ali pogojev. Rad rečem, da pogoji ne smejo biti idealni. Če so, se človek hitro znajde v coni udobja. V tej fazi je to slabo. Košarkar se namreč med 15. in 18. letom uči. V teh letih košarkar še ni produkt za igranje tekem. Gre za proces, v katerem mlade fante pripravljamo za člansko košarko. Kot trener lahko pokažem le pot.
Verjetno pa je lažje graditi sistem, če košarkarje na najvišji stopnički nato pričakajo izkušen športni direktor, razvojni trener in izkušen glavni trener. Olimpija zdaj vse to ima.
Da, to je naslednja faza, ki je povezana s člansko ravnjo. Naše delo ne bi imelo pravega smisla, če politika kluba ne bi bila usmerjena v kakovostno člansko ekipo, ki ima vsaj to, kar ste našteli. Cedevita Olimpija ima rdečo nit. Lahko gradimo lepo zgodbo.
Po tej poti se je, resda kar malce po prehitevalnem pasu, v ligo NBA prebil Joan Beringer. Vas je njegov preboj presenetil?
Ne. Pri centrih so namreč vrline hitro vidne. Joan je iz treninga v trening napredoval. Znanje je vpijal kot spužva. Marsikaj mu je bilo naravno dano, marsikaj se je moral naučiti. Navdušila me je tudi njegova neustrašnost. Dobil je priložnost, ni se ustrašil.
Če rezultate sezone, tudi uvrstitev na mladinski evroligaški turnir v Atene, potisneva na stranski tir, ne moremo mimo spoznanja, da se v mlajših selekcijah Olimpije kopiči nadarjenost.
Mnoge trenerje v mlajših kategorijah žene rezultat. Sam pravim, da rezultati pridejo sami od sebe. To je proces, ki se začne s selekcijo in nadaljuje z delom. Merilo kakovosti trenerja zatorej niso pokali in kolajne, temveč število košarkarjev, ki jih iz mlajših kategorij potisneš v člansko konkurenco.
Vidite pod vašim okriljem več košarkarjev, ki bi bili potencialni kandidati tudi za člansko ekipo Cedevite Olimpije?
Zagotovo. Ne sprašujte pa me po imenih. V ekipi, ki jo imamo, je nosilni letnik 2008. Nekaj fantov je tudi leto mlajših. Sledi pa letnik 2010, s katerim nas čaka še veliko dela. Ne gre za vprašanje, kaj smo naredili letos, temveč v večletnem obdobju. To je ta kontinuiteta, o kateri govorim. V proces je vključenih veliko trenerjev. Vsak je na svoj način pomagal posameznemu košarkarju. Od tistega, ki ga je navdušil za košarko, do članskega trenerja.
Tekme turnirja Next Generation si boste, kot tudi F4 evorlige, lahko v neposrednih prenosih ogledali na programih Sportkluba.
Pred vami je torej zaključni evroligaški turnir nove generacije …
To je velik uspeh za klub in to ekipo, saj si je nastop na turnirju priborila na terenu, torej brez kakšnega “wild carda”. Zdaj je naša naloga, da se predstavimo v najboljši luči. Termin sicer za nas ni najbolj ugoden, saj je za kar nekaj nosilci pester tekmovalni program. Upam, da se to ne bo poznalo na energetski ravni, saj nas čakajo soočenja s hitrimi in močno grajenimi tekmeci, ki imajo za nameček tudi več izkušenj s tovrstnimi tekmovanji.
Imate občutek, da imajo potniki v Atene velike oči?
Igrati doma je nekaj, igrati na mednarodni sceni pa nekaj popolnoma drugega. Čakajo jih ekipe, ki so selekcionirane, močne, hitre in gojijo različne sloge košarke. To je neprimerljivo z domačo sceno. Nastopati na takšnem turnirju je velik privilegij, ki ga moramo izkoristiti. To bodo pomembne izkušnje za nadaljnji razvoj.
V ekipi sta tudi Cameron Houindo in Maks Ciperle, ki sta pogosto tudi v kadru Zvezdana Mitrovića. Čutite, da se iz članske vrste vračata bolj samozavestna?
Pri mladih je pomemben del učenja tudi samozavest. Ob tem se mi je v spomin vrnilo vaše izhodiščno vprašanje o novih generacijah. Včasih so bili košarkarji bolj skromni, danes pa so včasih kar malce pretirano samozavestni. Če določenega košarkarja vprašaš, ve in zna vse. Ko pa najdeš neznanje, pride do padca. Pravim, da je to težka prizemljitev. Houindo in Ciperle? Odlikuje ju neverjetna tekmovalnost. Ko igrata med vrstniki, nista niti malo vzvišena. Značajsko sta izjemna.
Slovenija ima, če pogovor o mladih košarkarjih razširiva na državno raven, veliko nadarjenih fantov na zunanjih položajih. Ob večnem negodovanju nad mankom centimetrov in opozarjanju na podhranjene centrske vrste pa vendarle velja opozoriti tudi na nekaj obetavnih fantov na položajih štiri in pet. Tudi pod vašim okriljem se razvijata omenjena Ciperle in Nejc Rožnik. V drugih okoljih nase opozarjajo Martin Cizej, Aljaž Menič, Lun Jarc …
Slovenija proizvaja branilce. Če se pojavi visok košarkar, je seveda treba delati z njim. Utopično pa je pričakovati, da bomo imeli v vsaki generaciji na voljo ekstremno visoke fante. To vrzel moramo zapolnjevati z naturalizacijo. Tako pomagamo tudi nižjim košarkarjem. Zakaj? Branilec se bo težko razvil, če bo treniral le z branilci. Košarka je igra centimetrov.
Za konec ne moreva mimo teme, ki vse bolj pretresa evropsko košarko. Slednjo močno siromaši ameriška liga NCAA, ki mlade košarkarje vabi z mamljivimi plačili. Kako se soočiti z novonastalim položajem?
Ponovil bom, da sem trener, ki dela z mladimi. Ko je košarkar star 18 ali 19 let, mora imeti čvrste temelje. Kam gre njegova pot, je novo vprašanje. Dejstvo je, da imajo nove generacije zdaj na voljo veliko več možnosti. Liga NCAA je nova realnost. Kako se soočiti? Najslabše bi bilo jokati, da nam bodo pobrali vse košarkarje. Namesto tega moramo poiskati način, kako se bomo novi realnosti prilagodili. Drugo vprašanje pa je, kaj bo s košarkarji, ki se iz študentskih vrst ne bodo prebili v ligo NBA. Vračali se bodo v Evropo. Po udobju, ki so ga deležni v ZDA, se bodo morali dokazovati z ničelne točke. Kako se bodo prilagodili? To je odvisno od posameznika do posameznika.
Cedevita Olimpija (U-18): postava za turnir Next Gen
Jaka Jagodnik, Kiam Bečirović, Markus Auflič, Janže Novak, Bine Pregl, Nil Djordjević, Martin Kocbek, Roman Kolka, Samba Gueye, Maks Ciperle, Rok Ilić, Cameron Houindo, Nejc Rožnik in Tim Hegić.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!