Saša Dončić uvaja nova pravila: Luka je odrasla oseba

Kot oče Luke Dončića se vse bolj zavija v molk. Zato pa se je Saša Dončić v intervjuju za Sportklub razgovoril o svojem delovanju v slovenski reprezentanci in ljubljanski Iliriji, s katero se je kot športni direktor uvrstil v ligo ABA.

V soboto je dopolnil 51 let. Osebni praznik je obeležil ob hrvaški obali. Dobrih 15 let po koncu košarkarske kariere in zdaj tudi že tri leta po trenerskem umiku je sicer razpet med Ameriko in Slovenijo. Med sinom, hčerko in košarkarskim otrokom. “Ni še čas za pokoj,” se, ko se umirja po končanem treningu in na mobilnem telefonu pregleduje neodgovorjene klice, nasmehne Saša Dončić. Vselej je veljal za iskrivega in neposrednega sogovornika. Je pa ob tem postavil nova pravila. Zdaj prepušča, da Luka Dončić govori sam zase. Pod koši in pred mikrofoni. O tem, slovenski reprezentanci, Iliriji in drugačnem življenju smo se pogovarjali prav na pragu novega vročega poletja.

Intervju: Saša Dončić

Je danes priimek Dončić kaj težji kot pred petimi ali desetimi leti?

Lepo ga je nositi. Top! Vrhunsko.

Zanimivo pa je, da ste se pred časom, domnevno v dogovoru z Luko, odločili, da do nadaljnjega ne komentirate njegove kariere, vajinega odnosa … Zakaj nova pravila?

O Luki je bilo povedano vse in še več. Na koncu sem dobil občutek, da se pojavljajo ena in ista vprašanja. Zakaj bi se v tem kontekstu še naprej izpostavljal? Luka je odrasla oseba. Če koga kaj zanima, naj se obrne nanj.

Verjetno veste, da je to večinoma težko izvedljivo.

S to težavo se zagotovo ne bom ukvarjal.

Ste pa zagotovo opazili, da se vaše besede hitro razširijo. Kot se je pred dnevi razširil posnetek njegovega dela v fitnesu. Ste ga videli?

Posnetek? Videl. Videl sem tudi, kako dela. V živo. Odzivi so pričakovani. Sam lahko rečem le, da je videti dobro. OK. Za ogrevanje.

Ogrevanje? Kaj pa zaključna izvedba?

Počakajte. Poletje je še dolgo. Nemogoče je, da bi takoj razkril vse karte.

A dejstvo je, da se je tudi vaš položaj zaradi sinove zvezdniške priponke v družbi spremenil. Živ pa je spomin na obdobje, ko ste se soočali z osebnim stečajem in veliko stisko. Verjetno imate danes več “prijateljev” kot takrat?

Nerad govorim o tem. Ne želim zahajati v podrobnosti. Vsak človek išče svojo srečo pod soncem. Na takšen ali drugačen način. Zelo dobro vem, kdo so moji prijatelji. Imel sem jih takrat, imam jih tudi danes. Res je, da so se mi odprla tudi kakšna nova vrata, nova poznanstva.

Prepoznate hlinjenje in dobičkarje?

Zame sta to kar grobi besedi. Ponavljam, marsikdo išče svojo srečo, svojo priložnost. Da, vsekakor moj telefon pogosteje zvoni. Ali pa me kdo pocuka za rokav. Te pravice nikomur ne odrekam. Poskušam filtrirati. Znam reči ne. Tega sem se vendarle naučil.

Luka je vaš sin. Imate tudi hčerko. Pred dnevi pa ste slikovito dejali, da je vaš tretji otrok Ilirija, po novem klub v ligi ABA. Ob zmagi ste bili zelo čustveni. Kako trezen je pogled danes?

Ko so se čustva polegla, so se začeli klici z vseh strani. Postavili smo se na košarkarski zemljevid in postali zanimivi. Ob tem ne želim prehitevati dogodkov. Je pa dejstvo, da smo se že lotili dela, jasno, z mislijo na novo sezono. V prvi fazi se moramo pogovoriti s košarkarji, ki so v pretekli sezoni nosili dres Ilirije. Nato bomo videli, kaj nam manjka.

Kako naprej?

Ilirija je še vedno majhen klub. Naša sredstva so omejena. A v okvirih naših zmožnosti in sposobnosti skušamo narediti največ, kar se da. Garali smo, da smo prišli do zdajšnje ravni. Precej hitreje lahko porušiš vse zgrajeno. Za začetek bo pomembno, da sestavimo ekipo, ki bo lahko obstala v ligi. O imenih še ne morem govoriti. Lahko pa potrdim, da strokovni štab s trenerjem Stipetom Modrićem in razvojnim trenerjem Luko Bassinom ostaja. Kokoši, ki prinaša zlata jajca, se pač ne odstrani.

Ste se na omenjeni poti srečevali tudi z nezaupljivimi pogledi?

“Ah, kaj ti bo ta Ilirija,” so mi govorili. Priznam, da sem tako tekmovalen in željan dokazovanja, da so me tovrstni dovtipi še bolj podžgali. Ilirija je dokaz, da je izvedljivo tudi ne videz neizvedljivo. Ponosen sem na opravljeno delo. To me navdaja z dobrim počutjem in osebnim zadovoljstvom. In to je ideja, ki jo skušam deliti z vsemi v klubu. Skušam jim dopovedati, naj se trudijo pustiti pečat. Če delaš le za mesečno plačilo, boš stežka izrazito uspešen. Vsaj v športu.

Bi dejali, da živite s tem projektom?

Bili so dnevi, ko sem razmišljal tudi o tem, da ne bi živel s tem projektom. Na trenutke mi res ni bilo lahko. Nakopičilo se je veliko težav. Ni lahko leči k počitku, ko razmišljaš o tem, ali boš lahko košarkarjem zagotovil plačo, uredil štipendije, prehrano … Po novem bom legel v posteljo in razmišljal o tem, da nas čakajo Cedevita Olimpija, Crvena zvezda, Partizan ali Dubaj. Zdaj živim z Ilirijo in vem, da bo treba v prihodnje v delo vložiti še več energije.

In denarja …

Vsekakor. Delamo tudi na tej ravni. Naj najprej povem, da bi lahko brez pomoči Mestne občine Ljubljana ugasnili klubsko delovanje. Imamo nekaj domačih pokroviteljev in donatorjev. Večino sredstev pa dobimo iz tujine.

“Luka Dončić bo klubu nakazal 400 tisoč evrov,” so trdili v hrvaških medijih. Vaš odgovor?

Na medijske zapise ne morem vplivati. Ne vem, kdo je sprožil te dezinformacije.

Lani ste tudi formalno okrepili Košarkarsko zvezo Slovenije, in sicer kot športni direktor. Vas ne skrbi morebitno navzkrižje interesov?

Ne. Sem pa, kot sem prejel vabilo predsednika KZS, vse strani povprašal o tem, ali bi bilo lahko moje delovanje sporno. Tudi glede tega mirno spim.

Selektor Aleksander Sekulić s polno Dončićevo podporo. Foto: Aleš Fevžer

Ali kot klubski predstavnik kdaj kritično razmišljate o delovanju KZS?

Če bi si zveza zaslužila kritiko, se ne bi ugriznil v jezik. Vem, da je največja težava slovenske klubske košarke pomanjkanje denarja. Od zveze pa ne moremo pričakovati, da bo vsakemu klubu iskala sponzorja ali pa mu na račun neposredno nakazala pol milijona evrov.

Kako pa kot košarkarski delavec na dveh ravneh gledate na vroče vprašanje lige NCAA, ki je v ZDA zvabila že kopico nadarjenih košarkarjev, tudi iz Slovenije?

Pred kratkim sem bil prisoten na Fibini okrogli mizi in bil presenečen, ker so v mnogih zvezah trdili, da jim to ustreza. Na račun Američanov se bodo namreč mnogi košarkarji dolgoročno razvili. Slovenski zorni kot je drugačen. Trdim, da se pri nas v mlajših selekcijah dobro dela, zato se bo osip poznal. Vsekakor pa razumem mlade fante. S kakšno pravico bi lahko mladeniču, ki v Sloveniji igra za arašide in sok, odsvetoval pot v ZDA, kjer bo ob šolanju zaslužil tudi dovolj denarja za nakup stanovanja v Ljubljani?!

Je pa to udarec za reprezentanco. Mar ne?

Udarcev smo že vajeni. Skušamo se prilagajati. Tudi naša podoba se v kvalifikacijskih oknih močno spreminja. Kljub temu se redno uvrščamo na evropska prvenstva. Zato me še danes moti, da je bil del slovenskega prostora novembra izrazito negativno nastrojen, ko smo se uvrstili na EuroBasket. Med prvimi v Evropi.

Ste prepričani, da gre za negativizem? Mar reprezentanca in selektor po slabi igri in porazu na Portugalskem ne bi smela biti deležna kritik?

Nimam težav s kritiko. Tudi sam sem pogosto kritičen. Portugalska? Da, izrazito slab prvi polčas. A menim, da imajo košarkarji pravico do tega. Spodrsljaj je reprezentanca popravila. A je negativizem tudi po zmagi v Kopru ostal. Kot kaže, je to sestavni del našega okolja.

Dobrih 70 dni nas loči do EuroBasketa 2025. Zdi se, da bo to za del zlate generacije zadnji poskus na velikih tekmovanjih.

O tem, kdo bo igral na prvenstvu, bo odločal selektor. Igrali bodo najboljši in tisti, ki bodo v najboljši formi. Verjamem, da bo ekipa motivirana. Pričakujem tudi podporo navijačev. Če bodo nastopili v popolni postavi in brez poškodb, bomo lahko zelo nevarni. Imeli bodo dovolj časa za priprave, spoznavanje, uigravanje … Slovenija lahko doseže marsikaj.

Vprašanje naturaliziranega centra?

Josh Nebo bi, če bi se Milano uvrstil v finale državnega prvenstva, že lahko zaigral. Informacije so torej pozitivne. Potni list ima tudi Mike Tobey. Verjamem, da se bo selektor znal pogovoriti in pravilno odločiti.

Boste na reprezentančnih tekmah sedeli ob klopi za rezervne košarkarje?

O tem se še pogovarjamo. Če me bodo potrebovali, bom na klopi. Če bom bolj koristen v golobnjaku pod stropom dvorane, me boste našli tam.

Vprašali smo vas zaradi tega, ker ste se ob koncu sezone preselili na klop Ilirije, kar je bilo zelo pomenljivo.

Dobro opažanje. Toda nekaj je Ilirija, nekaj pa reprezentanca. Če bo strokovni štab izrazil željo, bom sedel na klopi.

Koliko časa se še vidite v košarki?

Dokler bom lahko pomagal. S prisotnostjo, nasveti in energijo. Ko bom postal moteč ali pa me bo povozil čas, bom kupoval vstopnice in tekme spremljal s tribune.