Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Vlatko Čančar to sezono dodobra izkoristi skoraj vsako minuto igre, ki mu jo nameni trener Denver Nuggets Mike Malone. Kljub temu je 25-letni Koprčan še naprej pri boju za prostor na parketu precej odvisen od poškodb soigralcev. Zakaj je tako in kdo je njegova konkurenca, ki ga (pre)pogosto zadrži na klopi?
Čeprav je v tekoči sezoni Denver odigral že 37 tekem, je Vlatko Čančar na kar enajstih dvobojih obsedel na klopi in v statistiki dobil boleči pripis: “ni igral – trenerjeva odločitev”. Priložnost za igro je dobil na 26 tekmah, od tega kar enajstkrat na parketu ni preživel niti 7 minut.
Pravi kontinuirani priložnosti za dokazovanje je to sezono prejel le v dveh obdobjih. Prvo od 23. novembra do začetka decembra, ko je vsaj 10 minut igre prejel na šestih zaporednih tekmah. Trenutno pa je v nizu petih tekem s tovrstno minutažo. V obeh primerih razlog tiči v poškodbi Jeffa Greena, ki je sicer na položaju visokega krila glavna izbira na klopi trenerja Mika Malona, medtem ko je v prvi peterki zacementiran Aaron Gordon.
Čančar na robu redkega kluba 50-40-90
Da je Gordon nesporno najboljši košarkar Denverja na položaju “štirice”, ne gre oporekati. Ker željo po večji in predvsem konstantnejši vlogi Vlatka Čančarja vse pogosteje zagovarjajo tudi ljubitelji franšize iz mesta na 1600 metrih nadmorske višine, smo se poglobili v številke in Slovenca primerjali z njegovo konkurenco: Jeffom Greenom, ki je v rotaciji, ko je zdrav, pred Čančarjem in tudi Zekom Nnajijem, ki prav tako del minut prejema na položaju visokega krila, čeprav je primarno center.
Mit, da je minulo poletje v podpis novo triletno pogodbo prejel zgolj zaradi močne prijateljske vezi s superzvezdnikom Nikolo Jokićem, je slovenski reprezentant povsem ovrgel. Minute dobro izkorišča, hkrati je po učinkovitosti celo pred srbskim centrom. Še več, Vlatko je trenutno celo zgolj 1,1 odstotne točke s črte prostih metov oddaljen od zelo redkega kluba košarkarjev, ki so v eni sezoni iz igre zadeli vsaj 50 odstotkov metov, za tri vsaj 40 odstotkov in zadeli vsaj 90 odstotkov prostih metov!
Takšnih sezon je bilo v vseh zgodovini lige NBA le 13, pod njih pa se je podpisalo zgolj devet košarkarjev. Največkrat, kar štirikrat, je to uspelo Stevu Nashu. Kot zadnjemu v sezoni 2020/21 Kyrieju Irvingu.
Glede na minutažo boljši od tekmecev
Čančar v letošnji sezoni v povprečju na parketu preživi dobrih 12 minut in v tem času prispeva 4,9 točke, 1,6 skoka in 1,1 asistence. Če iz vzorca tekem odstranimo vse tiste obračune, na katerih je prejel drobtinice, torej manj kot 10 minut igre, ostane 14 tekem. Njegovo povprečje na teh obračunih je dobrih 20 minut igre, v statistiko pa je vpisal 8,4 točke, 2,4 skoka in 1,8 asistence, medtem ko je izza črte zadel kar polovico od 46 metov! Denver je slavil na devetih tekmah, petkrat je izgubil. Podatki torej kažejo, da ob večji vlogi dobro vpliva na moštvo.
Njegova konkurenta za minute Green in Nnaji denimo za tri točke mečeta poraznih 26,7 oziroma 17,6 odstotka. Tudi pri metu iz igre in s črte prostih metov je prednost na strani Čančarja. Od obeh je, preračunano na minuto, uspešnejši tudi pri točkah, asistencah in ukradenih žogah, medtem ko malenkostno zaostaja le v pobranih odbitih žogah in blokadah.
V prid Čančarju govori tudi napredna statistika. Delež pobranih odbitih žog na obrambni strani je celo najboljša od trojice, skupno številko mu zbije predvsem skok v napadu, kjer je večinoma daleč od obroča. Je tudi boljši od Greena in Nnajija v indeksu (PER), deležu zmag (WS), napadalnem in obrambnem prispevku za moštvo glede na povprečje lige (OBPM in DBPM).
Tako napredna kot osnovna statistika je torej v troboju Čančar-Green-Nnaji na strani slovenskega košarkarja, ki pa trenutno več minut znova prejema zgolj po zaslugi Greena. 36-letni veteran bo sicer zaradi zloma leve roke odsoten vsaj še kakšen mesec. Vprašanje ostaja, ali lahko z dobrimi predstavami poskrbi, da tudi po vrnitvi Greena ostane v rotaciji pred njim. Ko je nazadnje prejel podobno priložnost in jo izkoristil, se to ni zgodilo. Pa čeprav je takrat zablestel tudi z zabijanjem po vzoru Michaela Jordana in Juliusa Ervinga.
Vir vseh podatkov je spletna stran Basketball Reference.
