"Težko se je veseliti, ko pa se kapetan in prijatelj hudo poškoduje pred tvojimi očmi," je po zmagi nad Heliosom in naslovu državnega prvaka dejal slovenski reprezentant v dresu Cedevite Olimpije Zoran Dragić.
Če … Če bi Cedevita Olimpija finalno delo proti Heliosu končala po treh tekmah, bi Zoran Dragić sobotni večer preživel v družbi brata Gorana na stadionu Atatürk ob spremljanju finala nogometne lige prvakov. A po sobotni tekmi v Tivoliju, kjer so zmaji vendarle strli odpor žilavega in srčnega Heliosa, ga je precej bolj skelel drugi “če”. Če bi namreč Ljubljančani delo opravili v treh dejanjih, ne bi prišlo do hude poškodbe Eda Murića, ki si je strgal križno vez.
“V Tivoliju smo pokazali, iz kakšnega testa smo. Videlo se je, česa smo zmožni. To bi morali storiti že na predhodnih tekmah. Zakaj nismo? Verjetno zaradi natrpanega urnika in boja s Partizanom. A pomembno je, da pokal za naslov državnega prvaka ostaja v Ljubljani. Tega pa se trenutno, žal, ne moremo veseliti. Ne, ne gre. Preveč me stiska pri srcu ob misli na Eda. Nikomur ne privoščim poškodbe. Še najmanj njemu. Še huje pa je, da gre za kolensko poškodbo. Želim mu hitro okrevanje,” pravi 33-letni Ljubljančan.
Če kdo ve, kako mukotrpno je vračanje po poškodbi kolena, je to prav on. “Verjamem, da se bo vrnil še močnejši,” pravi Dragić, ki kar ne more verjeti, da je zgolj ena sezona eni ekipi prinesla toliko zdravstvenih težav. “To je tudi glavni razlog, da nismo izpolnili vseh ciljev. Redko smo bili v polni postavi. Tudi povezati se nismo uspeli, kot bi se morali. Ostaja grenak priokus. Predvsem ob misli na Evropo. V ABA ligi smo se potegovali za finale, a smo se sočasno borili na dveh frontah. Težko je bilo preklapljati med Partizanom in Heliosom,” je črto pod sezono potegnil izkušeni krilni košarkar.
S Cedevito Olimpijo ima še veljavno pogodbo tudi za prihodnjo sezono. Čaka pa ga pogovor z novim trenerjem in športnim direktorjem. “Lepo je igrati doma. Kar 13 let sem bil v tujini. Ker imam družino, je zdaj še bolj pomembno, da sem v Ljubljani,” je bil na temo prihodnosti redkobeseden Zoran Dragić, ki je kariero sicer začel pri Iliriji, nato igral še za Janče, Slovan in Krko, v tujini pa so bili njegovi delodajalci Unicaja, Phoenix, Miami, Himki, Anadolu Efes, Trieste, Ulm, Baskonia, Žalgiris in Mlano. Pri slednjem je bil njegov trener tudi Simone Pianigiani, ki zdaj prihaja v Stožice.
Še pred novo sezono pa ga čaka novo reprezentančno poletje. “Zdaj si bom najprej privoščil dobra dva tedna oddiha. Nato se bom znova lotil dela. Okrog 17. julija naj bi se začele tudi reprezentančne priprave na svetovno prvenstvo. Ker je bila sezona res dolga, imam trenutno prazne misli. A verjamem, da bo že ob zboru povsem drugače. Želim pa si, da bi pokazali, česa smo zares sposobni,” v luči svetovnega prvenstva, ki ga bo Slovenija začela v Okinavi, pogleduje “Zoki”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje