Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred vami je ekskluzivni Sportklubov intervju z nekdanjim trenerjem Olimpije in Celja, danes pa trenerjem francoskega Bordeauxa Albertom Riero. Vabljeni na debato o slovesu od slovenskega nogometa, odnosih, ki jih je Majorčan pustil za sabo in o načrtih, ki jih ima za prihodnost, ko med drugim ne izključuje, da v Sloveniji še ni rekel zadnje besede.
Nepričakovano, pravzaprav čez noč, je Albert Riera postal preteklost slovenskega nogometa. Toda dejstvo je, da je v dobrem letu dni, ki ga je kot trener preživel v deželici na sončni strani Alp, pustil močan pečat.
Nekateri ga imajo radi, cenijo njegovo trenersko znanje in tudi sposobnost, da iz nogometa naredi šov, ki sega tudi zunaj nogometnih zelenic. Spet drugim je trn v peti, označujejo ga z vsemi možnimi izrazi in oznakami ter so veseli, da je naposled vendarle zapustil naše nogometno okolje. Zelo težko pa bomo našli ljubitelja slovenskega nogometa, ki o Albertu Rieri nima nikakršnega mnenja. In prepričani smo, da bomo o 41-letnem Majorčanu tudi v prihodnosti v našem nogometnem okolju še veliko slišali.
Toda na tej točki se za zdaj poslavljamo od lani dvojno okronanega kralja slovenskega nogometa. Intervju, ki je pred vami, je dolg. Drugače pač ne gre ko debatirate z Albertom Riero. A verjamemo, da je vreden vašega časa. Tem, ki smo jih odpirali z nekdanjim trenerjem Olimpije in Celja, res ne manjka. In o vsem je novi trener francoskega Bordeauxa govoril tako, kot smo od njega navajeni. Brez dlake na jeziku.
G. Riera, minilo je nekaj tednov, odkar ste zapustili Slovenijo in postali trener Bordeauxa. Vemo, da je še malce prehitro za končno oceno, ampak ali ste na novi stopnički kariere dobili tisto, kar ste iskali in zaradi česar ste se poslovili od NK Celje?
To službo sem sprejel samo zato, ker je to Bordeaux. Če bi bil to kakšen drug drugoligaš, bi ga zelo verjetno zavrnil. Že prej sem imel nekaj ponudb iz druge lige, ena izmed njih je bila iz Španije, a sem jo zavrnil. Bordeaux pa je zame prvoligaški klub. Večino svoje zgodovine je tudi bil. In če ne bi videl perspektive, da se vrne na nekdanji nivo, bi se zahvalil za ponudbo in ostal v Celju. Toda hitro sem ocenil, da ima ta ekipa prave ‘sestavine’ in da jo lahko izboljšam. To so razlogi, da sem prišel sem.
Vem, da imamo določen zaostanek, zdaj je pred nami sedem zelo pomembnih tekem z ekipami, ki so blizu nas na lestvici. Naša naloga je, da ta zaostanek nadoknadimo. A ponavljam to, kar sem rekel predsedniku Celja Valeriju Kolotilu. Če bi bil to kakšen drug klub iz druge lige, bi ponudbo zavrnil in skušal s Celjem ponoviti to, kar mi je uspelo v Olimpiji. Toda možnost voditi Bordeaux je bila zame preveč mamljiva.
Vaša zadnja tekma na klopi Celja je bila tista proti Bravu, a po naših informacijah ste že nekaj dni prej dobili ponudbo Bordeauxa in na nek način ste vedeli, da vodite zadnjo tekmo kot trener grofov. Kako dolgo ste se odločali o tem, ali sprejeti nov izziv in kako težko je bilo zapustiti celjski projekt, ta klub in vaše varovance?
Ponudbo Bordeauxa sem dobil dva dni pred tekmo in vodstvo Celja sem obvestil o tem, da so me kontaktirali. To je moj nekdanji klub, gre za prvoligaša ujetega v drugi ligi in mislim, da ga ni človeka v Sloveniji, ki tega ne vidi kot napredek v karieri. To je kot pri igralcu, pomemben je napredek in pomembno je izkoristiti trenutek, ko pride priložnost.
Je bila to prava odločitev? Kdo ve, najlažje bo pametovati, ko bom vse skupaj z neke točke v prihodnosti gledal nazaj. Toda imel sem občutek, da je to ta trenutek in da je to prava odločitev. Z vodstvom kluba smo se dogovorili, da bomo govorili po tekmi z Bravom, tako da so imeli nekaj časa za razmislek, ali mi bodo dali možnost, da napredujem v karieri.
Takoj po tekmi smo sedli za mizo, poslušali so moje argumente in nihče ni druge strani silil v nekaj, česar ne bi želela storiti. Pojasnil sem jim, kakšno odločitev sem sprejel sam pri sebi in razumel, da jim ni najlažje zaradi velikih pričakovanj in ciljev, ki jih ima klub. Toda v vsakem primeru sem se zavezal, da bom klubu še naprej pomagal po svojih močeh, predlagal sem jim prvega in drugega kandidata, ki se mi zdita najbolj primerna za svojega naslednika.
Po dveh ali treh dneh so razumeli mojo odločitev in razšli smo se v dobrih odnosih. Hvaležen sem klubu, da mi je omogočil korak naprej, tudi pri igralcih sem dobil občutek, da razumejo mojo potezo. V nogometu je pomemben napredek. Celjani so me dobili brezplačno, dobili pa so tudi pošteno odškodnino. Veliko se špekulira o tem, kakšna je. Dvesto tisoč evrov imajo zagotovljenih, če pa bom v Bordeauxu uspešni bo narasla na pol milijona.
Malce ste že namignili, da so igralci razumeli vašo odločitev, a vendarle vemo, kako zelo ste se povezali z nogometaši tako v Olimpiji kot tudi v Celju. Po reprezentančnem premoru ste jih tudi na kratko znova obiskali, kako se ekipa počuti ob vašem slovesu?
Igralci so vedeli, da se bom prišel posloviti. Damir (Krznar, op. a.) mi je to dovolil. V nogometu nikoli ni dokončnega slovesa. Morda se nekoč še srečamo. Sem pa pomirjen, ker ima ekipa že novega trenerja, novega vodjo. Osebni odnosi mi veliko pomenijo. Če si v službi, v kateri imaš zdrave odnose in dobro atmosfero, potem imaš več možnosti, da si uspešen. Mislim, da so igralci razumeli mojo odločitev. Damirju sem svetoval, da če opazi, da ima v ekipi nekoga, ki se v klubu vidi tudi čez pet let, potem ga mora odpustiti, ker takšen nogometaš ni ambiciozen.
Temelj nogometa je napredek. Brez tega ne gre. Damir je izjemno inteligentna oseba in mislim, da bo znal povleči prave poteze. Ni pa mu treba veliko spreminjati, saj stvari delujejo. Tudi če ekipa ni povsem uravnotežena, a dosega rezultate, zakaj bi to spreminjali? Nogometaši Celja imajo veliko nogometnega znanja, zdaj bo moral Damir dodati le še nekaj svojih izkušenj upravljanja z ekipo in prepričan sem, da bo uspešen.
Omenili ste, da ste vodstvu predlagali novega trenerja, vašega naslednika. Naši viri pravijo, da ste ravno vi vodstvu predlagali Gonzala Garcio, ki je bil nekaj časa prvi kandidat za celjsko klop, zaželela pa si ga je tudi Olimpija. Od kod takšno zaupanje vanj?
Gonzala poznam že nekaj časa, v Istri je opravljal fantastično delo. Nobena dva trenerja nista enaka, so pa najine ideje podobne. To so vzorci filozofije Mikela Artete. Se pa seveda razlikujemo v nekaterih pomembnih detajlih. Imava podoben stil, določene taktične zamisli pa so povsem drugačne. Všeč mi je tudi njegov karakter, njegovo obnašanje na klopi, ekipi daje stabilnost, kar je bilo v trenutni celjski situaciji najbolj pomembno.
Kaj pa Damir Krznar, je bil tudi on na vašem seznamu potencialnih naslednikov?
Ko sem se z Genadijem (Golubinom, športnim direktorjem Celja, op. a.) pogovarjal o Gonzalu, mi je omenil možnost, da bi ekipo prevzel Damir Krznar. Priznam, niti vedel nisem, da obstaja ta scenarij. Zakaj? Ker je ravno zapustil Maribor. Zato nisem niti razmišljal o njem.
A ko ga je omenil, sem dejal – seveda. Damir pozna ligo, pozna ekipo in daje moštvu ravno to stabilnost, o kateri sem govoril. To je bilo v tem trenutku najbolj pomembno. Igralci vedo, kako igrati, imajo ogromno znanja. Držati skupaj ekipo, upravljati z moštvom in zadržati pozitivno energijo, to pa je nekaj, s čimer ima Damir veliko izkušenj. Celje je izbralo zelo inteligentnega trenerja.
Vselej omenjate, da je vaš cilj spodbuditi napredek vsakega nogometaša pod vašim okriljem. Tako pri Olimpiji kot pri Celju je v vašem obdobju velik korak naprej naredilo kar nekaj nogometašev, ki so danes celo slovenski članski reprezentanti. Če se osredotočiva na Celje, kdo so nogometaši, ki so pripravljeni na korak naprej v svoji karieri in za odhod v tujino?
Ko sem odhajal, smo se z igralci šalili, kdo se mi bo kmalu pridružil v novi ekipi. Na koncu je najbolj pomembno, da sami čutijo ta svoj napredek. Ko to čutiš, potem sanjaš o naslednjih korakih. Ne bi bilo pošteno, če bi kogarkoli izpostavljal poimensko, vsi so napredovali. Tudi tisti, ki morda niso največ igrali, so se marsikaj naučili.
Kdaj bo čas za odhod na naslednjo stopničko? Tu je lahko v igri veliko dejavnikov. Najbolj pomembno je, da fantje napredujejo. Potem se ti odpirajo vrata.
Malce ste se šalili, a zdaj vas moram vprašati, ali zdaj kot trener Bordeauxa razmišljate tudi o okrepitvah iz slovenske lige?
Zagotovo. Ampak najprej moram spoznati ekipo, ki jo imam tukaj na voljo. Ugotoviti moram, kje imamo določene pomanjkljivosti. Vselej, ko pridem v klub, najprej ocenim, kakšni so igralci. Šele potem razmišljam o okrepitvah. V Celju smo tako ali tako imeli 29 igralcev in najprej smo morali zmanjšati kader.
Poleg tega smo v novembru, ko je nogometna tržnica zaprta, počakajmo do konca decembra, da se odpre. (smeh, op. a.) Potem pa bomo videli, v Sloveniji dobro poznam igralce iz Celja in Olimpije, in če bom koga potreboval, potem je ta možnost seveda odprta.
Ko govoriva o slovenskih nogometaših pri Bordeauxu, imate seveda v svoji ekipi našega reprezentanta Žana Vipotnika. Kakšni so vaši prvi vtisi ob sodelovanju z njim, kako se prilagaja na življenje v eri Alberta Riere?
Poudariti moram, da name ne gleda kot na španskega trenerja, ampak kot na slovenskega. To je povsem normalno, seveda se poznava, čeprav sva lani igrala na nasprotnih straneh. O njem lahko povem samo najboljše. Je zelo marljiv delavec, vlaga ogromno energije na treningih. Mora pa se naučiti francosko, temu se bo pač treba prilagoditi.
A v prvi vrsti je izjemen napadalec. Uh, ima ta občutek, ki ga iščemo trenerji. Vedno pravim, da lahko napadalec zgreši gol, ampak ta občutek za gol, za te nogometne trenutke, da prihaja v pravo situacijo oziroma priložnost, to pa ima ali nima. Podobno sem opažal pri Admirju Bristriću v Olimpiji. To željo, lakoto po doseganju zadetkov. Ko si tako lačen zadetkov, potem bo žoga prišla do tebe. Če ne pride, je to odgovornost trenerja in soigralcev v zvezni vrsti. Rad imam ta profil napadalcev.
Tu velikokrat uporabim primer Stevena Gerrarda in Fernanda Torresa. Ko je na začetku kariere pri Liverpoolu Torres prihajal po žogo globoko v zvezno vrsto, mu je Steven dejal, da mu ne bo podajal žog. Naročil mu je naj s svojo hitrostjo išče globino in podaja bo že prišla. To je bila njegova odgovornost. In goli so prišli.
‘Vipi’ ima v sebi ta občutek in zagotovo bo dosegel veliko golov. Je napadalec, kakršnega želim. Zato igra in bo v moji ekipi igral še naprej, ker ima prave karakteristike.
Če se vrneva na domače prvenstvo, zdaj, ko gledate na vse skupaj v novi vlogi, nas zanima, ali lahko po vašem mnenju v tej sezoni kdo prehiti Celje v boju za naslov?
V nogometu moraš biti pripravljen na to, da prvenstva trajajo devet mesecev in da bodo v tako dolgem obdobju vedno prišli vzponi in padci. Takrat se pokaže karakter ekipe. A trenutno ne vidim prave konkurence Celju. Po eni strani zato, ker opravljajo dobro delo, po drugi strani pa zato, ker konkurenca trenutno ni na pravem nivoju. A ne pozabimo, sezona je še dolga. Če pa bodo Celjani ostali stabilni v trenutkih, ko jim ne bo šlo vse po načrtih, potem jih nihče ne more ujeti.
G. Riera, če spregovoriva še besedo ali dve o Olimpiji, imam za vas enostavno vprašanje, a mislim, da je odgovor vse prej kot takšen. Kaj se je zgodilo z Olimpijo potem, ko jo je zapustil Albert Riera in je po lepem evropskem poletju utonila v precejšnjo krizo?
Zgodilo se je to, kar sem prej govoril o Celju. Če stvari delujejo, zakaj bi jih spreminjali? Zakaj bi pripeljali dvanajst novih igralcev? Zakaj vse te poteze? To je moj pogled ‘od zunaj’.
Pripeljali so dvanajst ali trinajst novih igralcev, takšna sprememba pa potrebuje čas in ustaljene procese, da zaživi. Na drugi strani so prodali enega igralca, to je Svit Sešlar. Zakaj ne bi zamenjali enega igralca za drugega, zakaj dvanajst? To ekipo, ki je bila dobro sestavljena in uigrana, obrne popolnoma na glavo. Ampak to ni moja odgovornost. Če pa vprašate mene, ne vem, zakaj niso samo nadaljevali tam, kjer smo končali.
Kot ste omenili, je Olimpija z izjemo Maria Kvesića in Đorđeja Crnomarkovića, ki sta jima potekli pogodbi, to poletje prodala le Svita Sešlarja. Ste bili morda presenečeni, da je takšen prestop uspel samo njemu in ne morda še komu drugemu?
Niti ne. Ko si v Olimpiji, veš, kje si. V klubu, ki dominira v primerjavi s konkurenco in v klubu, kjer se zaradi tega dobro počutiš. Poleg tega so bile tu še evropske kvalifikacije in kasneje skupinski del konferenčne lige. Da se temu odrečeš, mora biti ponudba zares dobra. Takšna, kot je bila v primeru Svita Sešlarja, ki je sicer odšel v drugo turško ligo, a v klub, ki bo odločno napadel prvo.
Vemo, kdo so bili igralci, ki so imeli konkretne ponudbe in za katere je vladalo veliko zanimanja. A v takratni situaciji jih je bilo težko odpeljati iz kluba. Zdaj? Zdaj si verjetno marsikdo želi oditi, a v življenju je najlažje gledati nazaj in pametovati, kaj bi bilo dobro storiti v preteklosti. Dejstvo pa je, da je bilo poleti lepo biti nogometaš Olimpije.
Marcel Ratnik, Timi Max Elšnik, Matevž Vidovšek, da ne naštevamo naprej, vse to so nogometaši, ki so si pod vašim vodstvom ustvarili ime in postali najboljši nogometaši lige. Letos ugotavljamo, da so vsi po vrsti nazadovali. Kako si to razlagate?
Ko ekipa nima dobrih rezultatov, je zelo enostavno poiskati krivce. Nogomet je igra ekipe, ne posameznikov. Ti fantje niso izgubili svoje kvalitete in svojega znanja. To še vedno imajo. A ker ni rezultatov, so začeli dvomiti vase. Pa tudi stil igre je takšen, da ne morejo pokazati vseh svojih kvalitet. Takšno je moje mnenje.
Igralca moraš postaviti na položaj, kjer lahko da največ ekipi. Recimo Agustin Doffo je bil zame klasična ‘šestka’, ker je ekipi dajal ravnotežje. Če ga želiš spremeniti v ‘osmico’, potem ga moraš razbremeniti dolžnosti ‘šestke’, ker ne more biti povsod. To je lahko nevarno. En igralec ne more imeti dveh vlog. Ti igralci imajo torej še vedno kvaliteto in znanje. Morajo se samo prilagoditi na nove zahteve, trenerji pa morajo zanje najti pravo vlogo, da bodo lahko pokazali vse, kar znajo.
Olimpija ima zdaj novega trenerja. Vemo, da z Zoranom Zeljkovićem niste v najboljših osebnih odnosih, a če to pustite ob strani in pogledate samo skozi nogometne oči. Je Zeljković pravi izbor, da Olimpijo potegne iz krize?
Z Zoranom Zeljkovićem nikoli nisem govoril, nikoli nisva skupaj spila kave, a me je ocenjeval kot osebo in o javno razglabljal o tem, kakšen človek sem. Ta njegova lastnost mi ni bila všeč. Lahko me ocenjuje kot trenerja in razpreda, kakšen se mu zdi moj način vodenja ekipe, saj sem javna oseba in vsak lahko ima svoje mnenje o tem. A o meni kot človeku ne ve ničesar, zato me osebnostno ne more ocenjevati.
Zato tudi jaz njega ne morem ocenjevati kot osebo. Kar pa se tiče njegovega trenerskega dela, bo njegovo uspešnost pokazal čas. Imam pa določene dvome o tem, kako dobro zna voditi ekipo oziroma upravljati skupino igralcev. Bomo videli, kako dobro bo uspel na igrišču povezati nogometaše, ki jih ima na voljo. Kvaliteto in kvantiteto kadra, oboje ima, videli pa bomo, če bo to uspel spremeniti v dobre rezultate.
Ko je govora o vašem slovesu od Olimpije, so nekatere stvari že razkrite, marsikaj pa še vedno ostaja zavito v tančico skrivnosti. Vemo, v kakšnih odnosih ste zapustili klub, kakšen je vaš pogled na to zdaj, ko je od tega minilo že nekaj mesecev?
Najslabša človeška lastnost je laganje. In oni, vemo kdo, predvsem Nemec in Hrvat, lažejo, kadarkoli spregovorijo v javnosti, da operejo svoj obraz. A resnica je takšna, da ne marajo lastnih navijačev, da so v slabem odnosi z upravitelji stadiona Stožice, z igralci, pravzaprav z vsemi, s katerimi pridejo v stik. Ne spoštujejo niti trenerjev. Joao Henriques je bil pred tremi meseci zanje najboljši trener, potem pa so za njegovim hrbtom že iskali njegovo menjavo. Igralci zanje niso največja vrednost kluba, ampak samo poslovni subjekti, s katerimi lahko zaslužijo. Samo to je pomembno zanje. Zato ti ljudje lani z moje strani niso dobili dovoljenja, da so blizu prve ekipe. Tudi igralci jim namreč ne zaupajo. In v tem je skrivnost, da smo bili tako uspešni.
Vedno sem govoril o tem, da želim pomagati pri napredku slovenskega nogometa in vesel sem, da mi je deloma to uspelo, a s takšnimi ljudmi v organizaciji klubov nogomet ne bo napredoval. Lahko mi nekdo reče, da sem dober ali slab trener, da se strinja ali ne strinja z mojim načinom vodenja, a sem sem držal obljubo, da bom delal profesionalno in iskreno. Oni tega niso počeli.
Navijači Olimpije morajo razumeti, da enostavno ni bilo mogoče sodelovati s temi ljudmi. Zato sem bil prisiljen v odhod. Dovolj pove že dejstvo, da so le dan po naši zmagi proti Mariboru in potrditvi naslova poslali papirje oziroma pogodbo novemu trenerju. Mesec in pol, preden se je sezona končala in se je iztekla moja pogodba. To pove vse o tem, kakšni ljudje so in kdo je kriv, da smo se razšli. Čeprav so v javnosti želeli predstaviti sliko, da sem kriv jaz.
Prepričan sem, da se bodo spet odzvali na moje besede, ampak svetujem jim, naj si to prihranijo, ker bodo znova govorili laži. Sam si želim le eno stvar. To je zdrava in uspešna Olimpija, ker imam rad ta klub, ki mi je dal priložnost, da postanem trener. Zato se bom še naprej boril, da ljudje iz Nemčije odidejo v Nemčijo, ljudje s Hrvaške pa na Hrvaško. Torej stran od Olimpije.
Lani smo lovorike osvojili zaradi igralcev, zaradi navijačev in zaradi strokovnega štaba. Ne zaradi vodstva kluba, prej zato, ker jim nisem dovolil niti blizu ekipe.
Kje natančno pa se je zataknilo pri zadnjem sporu med vami in vodstvom Olimpije, ko so na novinarski konferenci iz vodstva kluba sporočili, da so proti Albertu Rieri dobili sodno zadevo na Fifi?
Ko govorijo o sporu na Uefi oziroma Fifi, moramo vedeti, da so to stvari, ki zahtevajo svoj čas. S tem se zdaj ukvarja moj odvetnik, zadeva pa niti približno še ni končana. Rad pa bi poudaril, da v tem primeru ne bom šel v boj s klubom, ampak s točno določenimi osebami, ki so lagale glede moje plače in plačila davkov. Dejali so, da bodo davek plačali oni, nato pa trdili, da ga moram plačati jaz. Kršili so dogovor in te dokaze imam v pisni obliki.
Dobro, tudi če bom to plačal, s tem nimam težav. Ne morejo pa mi kar tako odreči zadnje plače, ker sem imel intervju z vami. Skozi leto sem imel 200 intervjujev, zakaj je zdaj težava ta, v katerem smo govorili o meni in o ekipi? Niti besede pa o vodstvu kluba. Dobil sem tudi kazen, ker sem branil obraz kluba v Kopru in obljubili so, da jo bodo plačali oni, nato pa jo trgali od moje plače.
Ponavljam. Olimpiji želim vse najboljše. To so igralci in navijači, ki so mi pri srcu. Enako velja za Celje. Ampak boril se bom proti tem ljudem, ki so lagali ljudem in skušali umazati moje ime.
Kakšen pa je bil vaš odnos s športnim direktorjem Goranom Boromiso? Nekako se je zdelo, da ste z njim še najdlje imeli dober odnos, čeprav ste potem tudi o njem že kot trener Celja izrekli kar nekaj krepkih besed. Kakšno je bilo to sodelovanje športni direktor-trener?
Ko si z nekom tako blizu, si mu popolnoma enak. To je normalno, saj ves čas delaš skupaj. Če si s podganami, potem postaneš podgana. Takšno je moje mnenje. Skušal je opravljati svoje delo, a obkrožen je bil z ljudmi, ki so ves čas lagali. In potem, čeprav morda sam tega nočeš, pač moraš lagati tudi ti. Malce se mi smili, ker vem, da včasih ne sme povedati vsega, kar si misli.
Za konec se bomo navezali ne eno izmed vaših novinarskih konferenc, na kateri ste razmišljali o tem, koliko vam je dal slovenski nogomet in da ste, če se bodo spomnili na vas, v prihodnosti pripravljeni tudi na kakšno sodelovanje z Nogometno zvezo Slovenijo. Če se bo Albert Riera torej še vrnil v Slovenijo, se bo vrnil kot slovenski selektor?
Res cenim vse, kar je Slovenija naredila zame. Ker sem tu končal nogometno kariero, sem verjetno sploh dobil priložnost, da tu začnem svojo trenersko. Zahvaljujem se tudi Olimpiji z vso svojo bogato zgodovino, da mi je dala to priložnost. Nikakor pa ne ljudem, ki jo vodijo. V Celju sem nato delal s fantastičnimi ljudmi. Imeli smo izjemen odnos, vsak je opravljal svoje delo ter prevzemal svoje odgovornosti in skupaj smo bili uspešni. Torej ni bil problem v tem, da se ni dalo delati z mano, v Celju smo to dokazali.
Naloga trenerjev je, da izboljšujemo raven nogometa v Sloveniji. Na koncu bo z našo uspešnostjo največ pridobil slovenski nogomet. Kaj pa bo prinesla prihodnost, tega ne vem. Slovenija ima selektorja, ki opravlja odlično delo, to zna bolje od mene. Matjažu (Keku, op. a.) želim, da samo tako nadaljuje. Še vedno sem mlad trener, učim se in potrebujem službo, v kateri sem dnevno vpet v nogometno dogajanje, torej se bolj vidim v klubski vlogi. V prihodnosti pa si vsekakor želim, da bi Sloveniji vrnil vsaj del tega, kar mi je dala.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!