Samir Handanović, eden največjih v zgodovini slovenskega športa

Samir Handanović. FOTO: Guliverimages.

Samir Handanović je eden najboljših nogometašev v zgodovini slovenskega nogometa in eden najboljših vratarjev na svetu v tem tisočletju. Na bogati športni poti, na kateri na najvišji ravni vztraja že več kot desetletje in pol, je postavil številne težko dosegljive mejnike. V soboto lahko v finalu lige prvakov v Istanbulu z zmago Interja, pri katerem je kapetan, postane še evropski prvak.

Začel je na Kodeljevem pri Slovanu. Na članski ravni je malo po dopolnjenem 19. letu starosti leta 2003 prvič zaigral pred 300 gledalci v Ivančni Gorici v slovenski drugi ligi, ko je stal med vratnicama Zagorja. Približno 400 ljudi je osem mesecev pozneje videlo njegov prvoligaški debi v dresu Domžal v Šmartnem ob Paki.

Že nekaj tednov pozneje ga je v svoje vrste zvabil Udinese in preselil se je v Italijo, kjer zdaj že skoraj dve desetletji igra na nekaterih največjih in najbolj znanih stadionih na svetu. Ob koncu tistega leta 2004 je v Vidmu debitiral na pokalni tekmi proti Lecceju in ob zmagi s 5:4 prejel rdeč karton. Enega od vsega štirih, ki jih je v več kot 800 odigranih tekmah v članski konkurenci dobil.

Ob koncu sezone 2004/05 je prvič zaigral tudi v italijanski Serie A. Za Udinese je branil v zadnjih treh prvenstvenih krogih proti Sampdorii, Cagliariju in velikemu Milanu. Zanimivo, vse tri tekme so se končale z rezultatom 1:1.

Sezono za tem je bil posojen v Treviso, tudi ta je nastopal v prvi ligi, a se ni najbolje izšlo. Po prvih treh tekmah, na katerih je trikrat izgubil in prejel sedem golov, se je moral usesti na klop. V drugi polovici sezone je bil član rimskega Lazia, pri katerem je zbral en nastop.

Naslednje leto je kot posojen član Udineseja preživel v drugi ligi in pri Riminiju dočakal preboj. Zbral je 39 nastopov in se v Videm vrnil kot uveljavljen vratar. V sezoni 2007/08 je postal Udinesejeva številka ena, ki je pozneje ni več izpustil iz rok.

Kariera:

Zagorje (2003), Domžale (2003-2004), Udinese (2004-05), Treviso (2005), Lazio (2006), Rimini (2006-2007), Udinese (2007-2012), Inter (2012-?)

V naslednjih petih letih je postal eden najboljših nogometašev v ligi, čigar sijajne predstave so v Italiji opevali iz tedna v teden. Kot tak je bil seveda zanimiv tudi številnim drugim klubom. Juventus, Milan, Inter, Real Madrid, Barcelona, Bayern München, Manchester United, Arsenal … Verjetno ga ni velikega evropskega kluba, s katerim ga v tistih letih nis(m)o povezovali.

Na koncu se je poleti 2012 odločil za Inter in po 15 milijonov evrov vrednem prestopu postal do takrat najdražji slovenski nogometaš. Okrepil je velikana, ki je dve leti pred tem pod vodstvom Joseja Mourinha postal evropski prvak in nizal naslove italijanskega prvaka. Od leta 2006 do 2010 jih je osvojil vseh pet.

Kot kapetan Interja je v zrak dvignil pet lovorik. FOTO: Guliverimages.

Toda, kot se je izkazalo pozneje, je na črno-modro stran Milana prišel v nepravem obdobju. Ravno, ko je šlo klubu navzdol. Celo tako slabo je Interju šlo, da se do sezone 2018/19 niti enkrat ni uvrstil v ligo prvakov.

V njej je debitiral, šele ko je bil star 34 let. Do edinega odmevnega evropskega rezultata je prišel tri leta pozneje. Leta 2020 je zaigral v finalu lige Europa in ga proti Sevilli izgubil.

Na prvo lovoriko je čakal še leto dlje. Leta 2021 je Interju pomagal do prve prvenstvene lovorike. Potem so začele deževati.

V naslednjih dveh letih je kot kapetan Interja dvignil še še štiri velike pokale. Italijanski superpokal 2021 in 2022, dva naslova pa je nanizal tudi v italijanskem pokalu. Drugega je dvignil pred dnevi, ko je bil eden junakov zmage nad Fiorentino v Rimu z 2:1.

Statistika nastopov:

Inter Milano: 455
Udinese: 212
Slovenija: 81
Rimini: 41
Zagorje: 11
Domžale: 7
Treviso: 3
Lazio: 1

Eden najpomembnejših reprezentantov v zgodovini

Velik pečat je pustil tudi v dresu Slovenije, za katero je pod vodstvom Branka Oblaka debitiral z 20 leti na prijateljski tekmi na Slovaškem ob koncu leta 2004.

Naslednjih enajst let je bil eden njenih zaščitnih znakov, najbolj standardnih članov in med najbolj zaslužnimi za zadnji velik slovenski reprezentančni nogometni uspeh. Uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki 2010, na katerem je blestel. Izbran je bil v idealno enajsterico skupinskega dela tekmovanja.

Z 81 nastopi je na sedmem mestu po številu tekem za Slovenijo. FOTO: Guliverimages.

V reprezentanci, v kateri je vmes nekaj časa nosil tudi kapetanski trak, je bil vedno velik profesionalec. Od prvega do zadnjega, 81. nastopa.

“Dokaz, kakšen je njegov odnos do reprezentance, je nedavna tekma na Finskem. Čeprav je imel naporno turnejo z Interjem v ZDA in sem mu rekel, da lahko ostane doma in ne bo nobenih težav, je prišel,” je leta 2013 takratni slovenski selektor Srečko Katanec, ki mu je malo pred tem, po več kot 60 nastopih, vzel kapetanski trak, opisal, kakšen odnos do dresa z reprezentančnim grbom je imel. Vedno, če smemo pripomniti.

Čeprav je bil takrat še vedno prvi zvezdnik slovenskega nogometa, je svoj ego potlačil v ozadje, degradacijo v hierarhiji ekipe mirno sprejel in se nekaj dni za tem, ko se je vrnil z druge strani Atlantika, podal na dva tisoč kilometrov dolgo pot na nepomembno prijateljsko tekmo na severu Evrope.

Med tekmo proti Alžiriji na svetovnem prvenstvu 2010. FOTO: Profimedia.

Sloveniji od leta novembra 2004, ko je v njej z 20 leti debitiral, pa vse do novembra 2015, ko je po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 tiho odšel, nikoli ni rekel ne. Še takrat je to storil v njeno dobro. Umaknil se je namreč Janu Oblaku, ki je takrat vse bolj prihajal v ospredje pri Atleticu Madridu, in poskrbel za mir.

Ob odhodu je sicer namignil, da je Sloveniji, če bo treba, pripravljen priskočiti na pomoč, kar je aktualno predvsem v teh dneh, ko se bomo na pomembnih tekmah kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2024 proti Finski in Danski morali znajti brez poškodovanega kapetana med vratnicama, a je selektor tak scenarij prečrtal.

“Ne, z njim nisem govoril. To je moja odločitev, za katero popolnoma stojim. Zaupam fantom, ki so tukaj,” je o tem na včerajšnji novinarski konferenci povedal Matjaž Kek, s katerim se kapetan Interja nikoli ni najbolje razumel.

Nogometaši z največ nastopi v prvi italijanski ligi:

657 – Gianluigi Buffon
647 – Paolo Maldini
619 – Francesco Totti
615 – Javier Zanetti
592 – Gianluca Pagliuca
570 – Dino Zoff
566 – Samir Handanović
562 – Pietro Vierchowod
541 – Roberto Mancini
537 – Silvio Piola

Mejniki in podvigi Samirja Handanovića

Da, od februarja 2019 je tudi kapetan Interja. Je prvi med enakimi v nogometni instituciji, ki spada med najbolj priljubljene na svetu in ima v 74 državah z vsega sveta kar 906 uradnih navijaških klubov. Edini slovenski nogometaš, ki je kadarkoli postal kapetan evropskega prvaka.

Samir Handanović. Prvi avtohtoni produkt slovenskega nogometa, ki je sinonim za vrhunskost. To potrjujejo tudi številni mejniki in uspehi, do katerih je v bogati karieri prišel.

V prvi italijanski ligi je zbral že 566 nastopov, kar ga uvršča na sedmo mesto v zgodovini enega najboljših nogometnih tekmovanj na svetu. Med tujci je drugi.

S 455 tekmami v dresu Interja je v elitni deseterici tudi na večni lestvici italijanskega nogometnega velikana.

Z 200. nedotaknjeno mrežo, ki mu je v Serie A uspela pretekli konec tedna v Torinu, se je tudi po tej plati prebil med najboljših pet v zgodovini tekmovanja.

Veliko spoštovanja si zasluži tudi rekord, ki ga na čelu nosi prilepljenega od 31. decembra 2019. Je namreč nogometaš, ki je zbral največ nastopov v kateri od petih najmočnejših evropskih nogometnih lig v zadnjem desetletju. Kar 368.

Vratarji z največ tekmami brez prejetega zadetka v Serie A:

299 – Gianluigi Buffon
276 – Dino Zoff
238 – Enrico Albertosi
212 – Giovanni Galli
200 – Samir Handanović

S kar 32 obrambami strelov z enajstih metrov je v najboljši italijanski ligi rekorder. Skupaj jih je v karieri v vseh tekmovanjih obranil kar 43. Po strelih z bele točke so se, ko so si stali iz oči v oči z njim, za glavo držali tudi takšni asi, kot so Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović, Kaka, Francesco Totti, Samue Eto’o …

V 16 sezonah, v katerih je bil številka ena svojih klubov, najprej Udineseja in zdaj Interja, odstotek njegovih ubranjenih strelov v prvi italijanski le dvakrat ni presegel 70 odstotkov. Po tej plati je med najboljšimi na svetu.

Trikrat, v letih 2011, 2013 in 2019, je bil uradno najboljši vratar italijanske lige. Le en človek je, odkar so leta 1997 v Italiji začeli podeljevati nagrado, v tej kategoriji na najvišji stopnički stal večkrat. Ime mu je Gianluigi Buffon.

Leta 2019 je bil med kandidati za nagrado Leva Jašina. Hčerinsko priznanje zlate žoge za najboljšega vratarja na svetu, ki ga podeljujejo pri France Footballu.

Nagrad za najboljšega posameznika tekem ne bomo niti naštevali.

Statistika enajstmetrovk:

Skupaj:
Obranjene: 43
Neobranjene: 82
Odstotek uspešnosti: 34%

Prva italijanska liga:
Obranjene: 32
Neobranjene: 57
Odstotek uspešnosti: 36%

Tako atraktiven, da so ga poimenovali Batman

Batman, kot so ga na Apeninskem polotoku na vrhuncu kariere poimenovali zaradi zelo atraktivnih obramb, priložnosti, da bi na najlepši možen način kronal veliko kariero, v Istanbulu bržčas ne bo dobil.

Prvič po več kot desetletju in pol se je znašel v vlogi rezervista. Veliki finale lige prvakov med Interjem in Manchester Cityjem si bo, razen če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, ogledal s klopi. Iz vrat Interja ga je zrinil enajst let mlajši Kamerunec Andre Onana.

Toda če Milančanom uspe senzacija in s četrtim evropskim naslovom na poti do pričakovane prve lovorike v ligi prvakov ustavijo stroj Pepa Guardiole, bo zagotovo med tistimi, ki mu bodo navijači najbolj privoščili, da ponosno v zrak dvigne najpomembnejši klubski nogometni pokal.

V deželi štirikratnih svetovnih nogometnih prvakov ga namreč od nekdaj zelo cenijo. Grande Samir, mu tam pravijo že več kot desetletje.

Ali bo na Apeninskem polotoku ostal tudi po poletju 2023, v katerem bo dopolnil 39 let, še ni znano. O nadaljevanju športne poti se bo, kot je napovedal, izjasnil po velikem finalu, a kakorkoli se bo odločil in kadarkoli bo kariero res končal, bo odšel kot velikan. Eden največjih, ki jih je Slovenija ne samo v nogometu, ampak v športu nasploh imela.