Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pogovarjali smo se z enim najbolj nadarjenih slovenskih nogometašev Mitjo Ileničem, ki po meteorskem vzponu v Domžalah zdaj pod budnim očesom nogometnega konglomerata v lasti Manchester City igra v New Yorku. Pred mesecem dni je zaigral proti Lionelu Messiju.
“Ko sem prvič prišel v New York in zagledal vse te stolpnice, luči, sem mislil, da sanjam. Kar zasvetile so se mi oči,” o prvi izkušnji z enim najbolj znamenitih mest na svetu, v katerem je živel v zadnjem letu, pove Mitja Ilenič, ki se je na drug konec sveta podal malo po dopolnjenem 18. letu starosti.
“Mnogi so bili skeptični, a zdaj lahko ugotovim, da je bila odločitev odlična. Na vseh ravneh. To je tudi življenjska izkušnja, ki mi bo v prihodnosti prišla prav. Z 18 leti sem odšel na drug konec sveta. Če lahko preživim to, lahko preživim vse,” pravi mladi nogometaš iz male vasice Tribuče blizu Črnomlja, ki je v prejšnjem letu odigral 24 tekem za New York City.
Ta spada pod okrilje največjega nogometnega imperija na svetu, City Football Group, ki ima po svetu 12 klubov v svoji lasti. Tudi evropskega prvaka Manchester City in trenutno največjo senzacijo evropskega nogometa Girono.
“To, da je član tako velike organizacije, nogometašu daje dodatno samozavest,” je dejal nadarjeni desni bočni branilec, ki je v Domžale iz Bele krajine prišel s 14 leti in v prvi slovenski ligi debitiral že dve leti pozneje. Ko je bil star 16 let, štiri mesece in 26 dni. Manj kot leto za tem je postal drugi najmlajši mladi reprezentant po Janu Oblaku. Za reprezentanco do 21 let je debitiral s 17 leti, 2 mesecema in 27 dnevi starosti.
“Domžalam bom večno hvaležen, to je moj klub, v katerega se bom vedno vračal,” je povedal in dodal, da ima posebej lepe spomine na Senijada Ibričića, ki je bil v Domžalah najprej njegov kapetan, potem pa tudi športni direktor.
“V njegovo čast sem si na roko vtetoviral številko 10,” je zanimivost razkril mladi nogometaš, ki zase pravi, da je vedno dobre volje in nasmejan.
“Tak sem, pa tudi zelo rad veliko govorim. V intervjujih uživam,” je presenetil in to v uro dolgem pogovoru z dolgimi, zanimivimi odgovori večkrat potrdil.
Med drugim nam je razložil, kako je na nedavni prijateljski tekmi proti Interju Miamiju skušal razjeziti najboljšega nogometaša na svetu in po mnenju mnogih tudi v zgodovini, Lionela Messija.
Bela krajina je v zadnjem času slovenskemu nogometu dala kar nekaj odličnih nogometašev. Zdi se, da ste vi naslednji v tej v seriji odličnih.
Da, iz teh krajev prihaja kar nekaj zelo dobrih nogometašev. Jasmin Kurtić, Jure Balkovec, Aljoša Matko, Rudi Požeg Vancaš … Zdaj še jaz. Kar nekaj nas je. Najbolj znan je Kurtić, ki sem ga spoznal že kot zelo mlad. Na nekem turnirju dečkov, mlajših od osem let, sem bil najboljši strelec, on pa je podeljeval nagrade. Takrat je igral v Palermu. To je lep spomin. Fotografijo še vedno hranim doma.
Takrat ste nagrado prejeli kot krilni napadalec. Danes nase opozarjate kot bočni branilec. Kdaj ste spremenili svojo igralno pozicijo?
Ko smo bili s kadeti z Domžalami na turnirju na Slovaškem, smo ostali brez bočnega branilca. V hotelu me je trener pred tekmo vprašal, ali bi lahko zapolnil to vrzel. Rekel sem, da lahko, samo da bom igral. Igrali smo proti nekim Poljakom, igral sem zelo dobro in ostal na bočnem položaju. Potem je šla moja kariera navzgor.
Vam mesto, na katerem zdaj igrate, ustreza?
Ta vloga mi zelo leži. Danes se mora bočni branilec veliko vključevati tudi v napade, kar mi ustreza. Bil sem napadalec, seveda me vleče naprej. Z igro v napadu nisem imel težav, treba pa je bilo popraviti igro v obrambi.
Kako je prišlo do prestopa v Domžale?
Bilo je tudi nekaj drugih ponudb, med drugim sem bil že kot zelo mlad na kampu Olimpije, zanimiv je bil tudi Bravo, a sem si želel predvsem v Domžale. Tam je bil Jure Balkovec, ki mi je o tem klubu povedal samo dobre stvari. Vedel sem, da se dobro dela z mladimi. Da imajo Domžale najboljšo nogometno šolo v državi. Ko sem prejel klic iz Domžal, sem se odločil zelo hitro. Izkazalo se je, da je bila odločitev odlična.
Domžale veljajo za klub, ki odlično dela z mladimi. Kako ste to izkusili sami?
Mladi imajo v Domžalah res na voljo vse, da napredujejo. Od prehrane do treningov, na razpolago je vse. Od akademije, v kateri sem stanoval, do treningov je 200 metrov razdalje, blizu je tudi šola, na katero v klubu dajejo velik poudarek.
Vedno je v klubu tudi na voljo kdo, ki ti lahko pomaga glede česarkoli. Domžale so za mlade zagotovo najboljši klub v Sloveniji. Tudi vsi trenerji so bili odlični. V kadetih, mladincih, pa potem tudi Dejan Djuranović in Simon Rožman pri članih.
Ob tem bi rad izpostavil tudi vodstvo kluba na čelu z Matejem Oražmom. V Domžale se vedno rad vračam, to bo vedno moj klub. Tudi zdaj, ko sem se vrnil v Slovenijo na dopust, obiskujem njihove tekme. Bil sem tudi na zadnji v Murski Soboti, kjer smo na žalost izgubili in končali zmagoviti niz.
Debi v članski ekipi ste dočakali že kot zelo mladi, ko ste zaigrali proti Aluminiju v zadnjem prvenstvenem krogu sezone 2020/21. Že v drugi polovici naslednje sezone ste se ustalili v začetni enajsterici Domžal.
Po debiju sem treniral s člani, odšel sem na zimske priprave v Umag, kjer se je začel moj vzpon. Na pripravah mi je šlo dobro, prepričal sem trenerja Dejana Djuranovića in se ustalil v začetni enajsterici.
Dobro sem odigral celotno sezono in se uveljavil kot dober bočni nogometaš v slovenski ligi. Še danes se mi zdi, da se niti ne zavedam, kaj vse mi je v zadnjih dveh letih uspelo. Redko se zgodi, da se kdo izkaže tako mlad.
Ko ste v Domžalah opozorili nase, je okoli vas krožilo veliko prestopnih govoric. Kaj je bilo res in kaj ne?
Dogajalo se je marsikaj. Že poleti je bil v igri Lugano, omenjal se je Dinamo Zagreb, pa Sparta Praga, ni bilo pa nič konkretnega. Takrat sem odigral šele 15 tekem v prvenstvu, zato sem si rekel, da jih moram vsaj še enkrat toliko. Pozimi je bilo že precej bolj pestro. Zelo so bili zagreti pri graškem Sturmu, z njihovim direktorjem sem se nekajkrat pogovarjal. Pa Hellas Verona, še vedno sta bila v igri tudi Sparta iz Prage in Lugano.
Na koncu sem se odločil za New York City. Zato, ker gre za veliko organizacijo, ki ima pod sabo številne klube, tako da bi lahko, če bi moral narediti korak nazaj, od tam odšel tudi v kakšnega izmed njihovih manj uglednih klubov. Newyorčani so bili zelo resni, projekt so mi predstavili vodilni ljudje City Football Groupa, bili so zelo prepričljivi. Na koncu smo se odločili, da je severnoameriška liga MLS tista, ki bo najboljša za moj razvoj. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Marsikdo je dvomil v to, ampak tukaj imam res vse, kar potrebujem za razvoj.
V New York City ste prestopili za milijon evrov in podpisali pogodbo, o kateri ste lahko še leto pred tem le sanjali. Najstnik, ki z denarjem živi daleč od doma. Sliši se kot življenje, v katerem je veliko pasti.
Prihajam iz skromne družine, v kateri nikoli ni bilo nekega prestiža. Zelo sem zadovoljen, da sem prišel do denarja, trenutno ga imam veliko, a pametno ravnam z njim. Rad pomagam bližnjim. Rad bi tudi kupil nekaj stanovanj, kot naložbo za prihodnost. Denar dajem na stran. Gledam na to, da bi ga imel za obdobje po koncu kariere. Rad bi zaslužil toliko, da mi po odhodu v nogometni pokoj ne bo treba več delati.
Jaz sem isti, nisem se spremenil. Je pa okoli mene marsikaj drugače. Dosti je ljudi, ki me ustavijo na ulici. Še dve leti nazaj sem bil jaz tisti, ki sem prosil za avtograme in fotografije. Veliko je tudi medijskih obveznosti, jaz pa sem star komaj 18 let. Vse skupaj se je res hitro obrnilo na glavo. Hvaležen sem, da je tako. Treba je delati trdo še naprej, da bom v prihodnosti šel še kakšno stopničko višje.
Zdaj ste že eno leto član kluba, ki spada pod City Football Group. Kaj vam nudi ta konglomerat nogometnih klubov z vsega sveta?
Marsikaj. Vse, kar potrebuješ. Z enim očesom te vedno spremljajo, nenehno sem v stiku s par ljudmi iz te skupine. Če bi se poškodoval, bi šel na rehabilitacijo v Manchester. Vse imajo pod nadzorom. Lahko dobiš, karkoli si želiš. Od fizioterapevtov do psihologov in tako naprej. Vedno vedo, kaj delaš. Jaz se tukaj počutim res dobro. Si tudi malo bolj samozavesten, ko veš, kakšna organizacija stoji za tabo.
Ste že spoznali koga od zvezdnikov Manchester Cityja?
Ne, nisem. Mi je pa Kyle Walker, ki pri Manchester Cityju igra na istem položaju kot jaz, poslal svoj dres. Kot nagrado za dobro delo. Prav tako me bodo predstavniki skupin CFG peljali na sredino tekmo lige prvakov med Crveno zvezdo in Manchester Cityjem v Beogradu (pogovarjali smo se v ponedeljek, op.p.). Morda pa tam spoznam koga od njih.
V prvi sezoni ste odigrali 24 tekem in zbrali dve asistenci. Ste zadovoljni s svojimi igrami?
Želel sem si, da bi odigral 15 tekem. To sem presegel. Tudi ljudje v CFG so z mojimi igrami zadovoljni. Name gledajo kot na nekega čudežnega dečka, imam podporo z vseh strani. Na meni je samo, da delam. V tem trenutku je to liga, ki je najboljša za moj razvoj.
Imel sem še kar nekaj opcij, preden sem prišel v ZDA, a ne verjamem, da bi kje dobil toliko priložnosti, kot sem jih tukaj. Odigral sem 24 uradnih tekem med člani. Za 18-letnika je to res lepa številka. Zelo sem napredoval. Bomo videli, kdaj bo čas za skok naprej. Počasi, nikamor se mi ne mudi. Leta so na moji strani.
Zanimivo, najprej niste igrali, potem ste nastopali redno, na koncu pa spet manj. Kaj se je dogajalo?
Nekaj prvih tekem me ni bilo v začetni enajsterici, potem pa sem dobil priložnost in sem redno igral. Prišla je tekma proti Philadelphii, na kateri bi moral igrati od prve minute, a me je na ogrevanju zabolela mišica. Potem sem nekaj časa počival, kar me je vrglo iz ritma.
Takrat je nastopila kriza, pojavilo se je tudi domotožje. Nekaj časa sem bil kar na dnu. Takrat sem se spomnil na ljudi z izkušnjami, ki so mi govorili, da bodo zagotovo prišli tudi taki dnevi. Veliko sem se pogovarjal z domačimi. Bilo je težko, a nikoli nisem pomislil na to, da bi obupal. Hvala bogu sem se iz tega izvlekel in se pozneje vrnil, tako fizično kot psihično. Odigral sem še nekaj tekem.
Ob koncu sezone, ko smo se borili za končnico, pa je trener zaupal izkušenejšim nogometašem. Seveda želiš odigrati vse minute, ampak včasih ne gre. Na koncu sem s tem, kar sem pokazal v prvem letu, zelo zadovoljen. V drugi sezoni od mene pričakujejo, da bom pokazal še precej več. Verjamem, da tako tudi bo.
Zagotovo pa ne morete biti zadovoljni s sezono New York Cityja. Ostali ste brez končnice. Kako je z nogometom in pritiskom v ZDA. Kako je neuspeh sprejela okolica?
Ko nam ni uspelo, je bilo v klubu in okoli njega kar pestro. Zvrstili so se številni sestanki, zagovarjati smo se morali tudi pred navijači. Ni bilo prijetno. Zame je bilo to nekaj novega. Cilj je bila normalno končnica, saj je bil New York pred dvema letoma prvak, lani pa je igral v konferenčnem finalu. Letos se nismo uvrstili niti v končnico.
Ekipa se je precej spremenila, vsaka sezona ne more biti najboljša. Zdaj počivamo, slišal pa sem, da bodo v klub pripeljali nekaj okrepitev. Bomo videli, kako bo. Sem pa prepričan, da je že zdajšnja ekipa zrela ne samo za končnico, ampak tudi za borbo za najvišja mesta.
Kakšna je razlika med slovensko ligo in severnoameriško MLS?
Tekmovanji se ne da primerjati. Od organizacije do načina dela, obiska, kakovosti nogometa … V MLS je vse na precej višji ravni. Tako visoko, da me je kar malce presenetilo. Vedel sem, da bo to stopnička višje, ampak nisem pričakoval, da tako višja. Največja razlika je v fiziki.
Zanimivo je, da domače tekme igrate na kultnem stadionu Yanekees, na katerem stanuje znameniti bejzbolski klub New York Yankees. Kako je?
Stadion je res velik, sprejme 50 tisoč ljudi. Ko je na njem 30 tisoč ljudi, se zdi, kot da je prazen. Res vrhunski objekt. Občasno igramo tudi na stadionu bejzbolske ekipe New York Mets, City Field. Zdaj se gradi nov stadion, a mislim, da mene takrat, ko bo zgrajen, ne bo več v klubu. Planirajo, da bo dokončan leta 2027.
Sicer pa je vzdušje dobro. Večinoma nogometne tekme obiskujejo južnjaki, ki so zagreti za nogomet. Takšnega vzdušja nisem bil vajen, tako da je bil na začetku kar manjši šok. Debitiral sem na tekmi v gosteh pri Nashvillu, ko je bilo na tribunah 28 tisoč ljudi.
Tudi glede tega sem naredil stopničko višje ali pa celo dve. Hitro sem moral narediti preskok v glavi, da se navadiš na igranje pod pritiskom, pred velikim številom gledalcev. Zdaj, ko sem se navadil, v tem uživam.
Pa življenje v New Yorku. Kako ste se znašli?
Hitro sem si izbral stanovanje. Vse je uredil klub. Glede tega nisem imel niti ene skrbi. Podobno velja za hrano, prevoz … Trening center, do katerega imam slabe pol ure vožnje, je sijajen.
Presenečen sem bil nad pogoji, ki jih imamo. Igrišča so vrhunska, fitnes, prehrana, regeneracijski pripomočki, trenerji, preostali ljudje, kuharji … Odkar sem v New Yorku, mi za razvoj ne manjka prav nič. V klubu sem od devetih zjutraj do treh popoldne. Imam vse možnosti za nadaljnji razvoj.
Mesto mi je tudi zelo všeč. Sploh zdaj, ko sem se vpeljal v to, kako se v njem čim lažje znajti. Zgodila se mi ni še niti ena slaba stvar. Živim v New Jerseyju v predelu Edge Water, ob reki. Imam zelo lep razgled na center New Yorka. Mesto je veliko, marsikaj se dogaja, seveda je prisoten tudi kriminal, a v Bronx, Queens in te bolj nevarne soseske seveda ne hodim.
Znamenitosti New Yorka ste si že ogledali?
Obiskal sem več ali manj vse. New York imam že v malem prstu. Če kdo pride na obisk, sem lahko njegov turistični vodič. Vsi so dobrodošli. Poleti je bila na obisku družina. Ogledali smo si vse možne znamenitosti. Zdi se mi, da je ni stvari, ki je nismo videli.
Težko povem, kaj mi je najljubše. Vse se mi zdi noro. Najljubši del mesta mi je zagotovo Soho, saj je tam precej bolj mirno. Time Square mi ni všeč. Preveč gneče je zame, ki prihajam iz majhne vasi.
Kaj vam je v New Yorku najbolj všeč in kaj vas moti?
Zelo mi je všeč to, da je to mesto, v katerem vidiš vse. Mešajo se kulture, različni ljudje. Hodiš po ulici, pa se počutiš, kot da si v Italiji, že nekaj metrov za tem pa vstopiš v povsem nov svet, v kitajsko četrt, balkansko četrt …
V New Yorku najdeš res vse. Vedno se nekaj dogaja. Tudi ob treh, štirih zjutraj so ulice polne ljudi. Ne reče se zaman, da je to mesto, ki nikoli ne spi. Nikoli, ampak res nikoli ni dolgčas.
Kaj me moti? Predvsem gneča na ulicah in v prometu. Pa tudi to, da je država tako velika. Na vsako gostovanje moramo leteti z letalom. Sploh zame, ki tega nisem bil vajen, je to bilo težko, ampak se počasi že privajam. Vsekakor so tudi minusi življenja v New Yorku, a je veliko več plusov.
Američani in razgledanost. Vedo, kje je Slovenija, od kod prihajate?
Niti ne. Redko naletim na koga, ki ve, kaj in kje je Slovenija. So bolj zagledani sami vase. Poznajo pa vsi Luko Dončića. Tisti, ki spremljajo hokej na ledu, vedo tudi za Anžeta Kopitarja.
V klubu imamo nekaj Južnoameričanov, ki so nogometni fanatiki, zato vsi seveda poznajo Jana Oblaka. Nekateri tudi Benjamina Šeška in Josipa Iličića, sicer pa slovenskih športnikov ne poznajo preveč.
Zagotovo pa vsi poznajo Lionela Messija. Argentinca, ki je letos poleti prišel v ZDA in poskrbel za pravcato nogometno evforijo. Vi ste imeli čast, da ste zaigrali proti njemu. Pred mesecem dni ste bili akter prijateljske tekme med New York Cityjem in Inter Miamijem. Kako je bilo?
To je bila nora izkušnja. Prvič v življenju sem doživel tako zagrete navijače. Ko smo dve uri pred tekmo prišli na tekmo, je bilo pred stadionom že deset tisoč ljudi. Videl sem na tisoče dresov Messija.
Nisem si mislil, da bom kdaj igral proti tako dobremu nogometašu. Kaj šele, da mi bo to uspelo, ko bom star 18 let. Teh trenutkov ne bi zamenjal za nič na svetu. No, malo sem se zlagal. (smeh) Zamenjal bi jo za tekmo proti Cristianu Ronaldu, saj sem namreč njegov velik oboževalec.
Kaj naj še povem o tekmi proti Messiju? Je eden najboljših v zgodovini nogometa. Igrati proti njemu je bilo kar malce nerealno. Delovalo je, kot da sem sanjal. Ko si na igrišču, pa seveda ni popuščanja. Igrati moraš tako, kot znaš. Sicer se ti ne piše nič dobrega.
Ste slovitega Argentinca kot velik navijač Cristiana Ronalda kaj zbadali?
Nalašč sem igral v spodnjicah Cristiana Ronalda in jih nekajkrat pokazal, ko sem si dvignil dres in si z njim obrisal glavo.
Upal sem, da bo kdo od fotografov ali snemalcev ta trenutek ujel v svoj objektiv in bo nastala zgodba, a se to na žalost ni zgodilo.
Ste Messija ogovorili?
Prosil sem ga za dres, a mi ni nič odgovoril. Verjetno zato, ker ne razume angleško, jaz pa ne znam špansko.
Kaj pa med igro? Ste imeli veliko dela z njim?
Imela sva nekaj dvobojev. Enkrat sem mu tudi blokiral strel. Sicer pa sta bila na igrišču tudi Jordi Alba in Sergio Busquets. Pol ekipe Barcelone iz najboljših časov, ki je osvojila vse, kar se je osvojiti dalo.
Predvsem me je navdušilo to, kako ležerno, a vseeno dobro igrajo. Na izkušnje. Deluje, kot da igrajo na 30 odstotkih, pa so nas nekajkrat s kombiniranjem uničili. Ko vidiš, kako igrajo, hitro ugotoviš, da si še daleč od te ravni nogometa. Zagotovo pa so tudi to izkušnje, ki so dobra popotnica za naprej.
Vzdušje na stadionu Miamija je bilo bržčas izjemno?
Seveda. Res bučno je bilo. Vsi so navijali za Messija. Če tega ne doživiš, težko vidiš, kaj marsikomu on pomeni. Imam argentinskega soigralca, ki ima na nogi tetoviran Messijev portret. Južnoameričani so res nori nanj. Ljudje živijo zanj. Ne morem si sploh zamisliti, kako je šele v Argentini. To je nekaj norega. Sploh si ne morem predstavljati.
Spregovoriva še par besed o načrtih za prihodnost. Pogodbo z New York Cityjem imate podpisano do konca leta 2026, a verjetno načrtujete, da boste odšli že prej?
Težko govorim za naprej, trenutno se osredotočam predvsem na sedanjost, ampak če sem iskren, si želim v dveh letih preseliti v nemško Bundesligo. Všeč mi je nemški nogomet. Mislim, da mi ustreza. Nikoli pa seveda ne veš, kam te bo pot vodila. Nogomet je poln presenečen.
Da bi šel v Manchester City, je skoraj nemogoče. Sicer pa se s tem ne obremenjujem preveč. Imam ljudi, ki skrbijo za to. Jaz moram misliti le na igrišče. Ostati moram skromen in trdo garati naprej. Potem pa bomo videli, kaj mi bo to prineslo.
V bližnji prihodnosti vas čakajo tudi obveznosti v mladi reprezentanci, ki v zadnjem času dosega odlične rezultate. Se lahko prvič v zgodovini slovenskega nogometa zgodi, da se uvrstite na veliko tekmovanje?
Ne samo, da verjamem, ampak sem prepričan, da se bo to tudi zgodilo. Res smo dobra ekipa. Tako na kot izven igrišč dihamo kot eno. Potem je tu še selektor Milenko Ačimović. Vsi vemo, kdo in kaj je bil kot igralec. Ko ima besedo on, vsi poslušamo. V čast mi je, da je moj selektor.
Imamo kakovost na vsaki poziciji, celotna ekipa je vrhunska, strokovni štab prav tako. Komaj čakam na naslednjo tekmo. Imamo več kot dovolj kakovosti, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo.
Morda sanjate celo o tem, da bi na evropsko prvenstvo potovali tudi kot član ekipe Matjaža Keka v Nemčijo?
To ni odvisno od mene. Jaz predvsem mislim na to, da čim bolje treniram in seveda upam, da bom čim prej tudi članski reprezentant. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem.
Verjamem, da sem počasi že zrel za to, ampak tudi v mladi reprezentanci mi ne manjka prav nič. To sem povedal že večkrat. V čast mi je biti del te ekipe. Kdaj bom tudi v članski reprezentanci, pa ne vem. Pustimo se presenetiti. Sam bom naredil vse, da se bo to zgodilo čim prej.
Sicer pa je to, kar je uspelo Matjažu Keku in njegovi reprezentanci, dobro za vse slovenske nogometaše. Ljudje te gledajo drugače, če prihajaš iz države, ki igra na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Tudi za nas mlajše je to dodaten motiv. Čestitke fantom. Zdaj moramo uživati v tem, kar so dosegli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje