Simon Rožman je lanskega junija še drugič v karieri sedel na klop Domžal in z njimi jesenski del Prve lige Telemach sklenil na petem mestu. Pri 39 letih se ga še vedno drži sloves enega najperspektivnejših slovenskih nogometnih trenerjev, a je hkrati za njim že kar nekaj neprecenljivih izkušenj kot tudi uspehov, ki mu jih lahko zavida marsikateri starejši stanovski kolega.

“Ferrarijev edini cilj mora biti, da je prvi”

Avtomoto

27. Jan 2023 0

Avtomoto

27. Jan 2023 0

Okrepitve? Josip Iličić bo takšna, kakršne ni na trgu

Nogomet

26. Jan 2023

Nogomet

26. Jan 2023

Psihično niso v najboljšem stanju, a to je razumljivo

Nogomet

25. Jan 2023 0

Nogomet

25. Jan 2023 0

Čeprav nogometni trener ni še niti desetletje, pa je Simon Rožman v tem obdobju lahko okusil tako pozitivne kot negativne plati svojega poklica. Uspehom, kot je zmaga v slovenskem in hrvaškem pokalu ter nastopanje v ligi Evropa z Rijeko, je sledilo neuspešno obdobje pri Mariboru in Celju. Lanskega junija se je po treh letih vrnil v Domžale, kjer želi nadaljevati uspešno zgodbo, ki jo je začel pisati leta 2016.

Ob ponovnem prihodu v mesto ob Kamniški Bistrici ga je pričakal drugačen klub kot ob njegovem odhodu. Domžalčani so sezono končali na sedmem mestu in ostali brez nastopov v Evropi, do rošad pa je prišlo tudi v pisarnah, kjer je vlogo športnega direktorja prevzel Senijad Ibričić, mesto svetovalca pa je zasedel Slaviša Stojanović.

“Senijad zdaj odnese ogromen delež tega, kar sva morala v sklopu športnega in poslovnega dela pred tem uskladiti skupaj z Matejem Oražmom. To nam je pred tem manjkalo. Mozaik je sedaj sestavljen tako, kot sem si želel. Ta kompatibilnost prinaša dodano vrednost,“ razlaga Simon Rožman.

V skoraj enournem pogovoru je med drugim spregovoril o jesenskem delu prvenstva, zimskem kadrovanju, načrtih za prihodnost, a tudi manj prijetnih temah, ki v nogometu prepogosto ostanejo zamolčane. “Ni pomembno, ali gre za slovensko ali angleško ligo, simptomi so podobni. Gre za stvar, ki se jo medijsko premalo izpostavlja,“ je prepričan nogometni strateg.

Zaključek jesenskega dela je običajno priložnost, da tudi trenerji zadihate in podate oceno opravljenega dela po polovici sezone. Ste zadovoljni z doseženim?

Za nami je napornih šest mesecev in začetek nove zgodbe s športnim direktorjem (Senijad Ibričić, op. p.). Ogromno je bilo postorjenega, tudi reči, ki v tem trenutku niso videne. Če se ozrem k članski ekipi, je za njo težek začetek prilagajanja na trenažni proces, sistem dela in model igre. Zaradi tega smo rezultatsko kar trpeli.

Ko smo v drugi četrtini prvenstva izboljšali obrambo, se je nato tudi rezultatska krivulja obrnila navzgor. Glede na to, da smo imeli izredno mlado ekipo in obilico smole z izkušenejšimi igralci, ki smo jih želeli za nosilce ekipe, je ta mladost kljub temu dala neko energijo. Ob vsem naštetem lahko zaključim, da smo jesenski del tudi po tekmovalni plati končali uspešno. Smo tik pod vrhom, kar smo si po tihem tudi želeli.

Na trenutke se je zdelo, da vam nič ne uspeva. Poškodbe, zadetki v zadnjih minutah …, kot da so se stvari zarotile proti vam.

Od športnega direktorja dalje smo bili vsi zelo mirni, saj zaupamo našemu procesu. Vemo, kje smo začeli in kam želimo priti. A začetek je bil zares zahteven. Veliko smo se učili, vsaka napaka nas je drago stala. Ekipa se je ob vsaki nepredvidljivi situaciji slabo odzvala. A proti koncu jeseni se nam je nasmehnila tudi sreča, tako da se je naposled vse nekako izravnalo. V drugi polovici jesenskega dela smo le pokazali stabilnost in tudi na moteče dejavnike smo se uspešno odzvali. Je pa daleč od tega, da bi bili z vsem zadovoljni.

Postane tudi trener vraževeren, ko začne prihajati do sosledja nesrečnih dogodkov?

Ne bi dejal, da ravno vraževeren, je pa situacija izredno neprijetna, saj je bilo vložene ogromno energije. Z odločitvijo, da stavimo na mlado ekipo, smo šli v ogromno tveganje. Sam sem se tega še posebej dobro zavedal. Če se ne motim, smo osem tekem odigrali z ekipo, ki je v povprečju štela 21 let. Ko tako mlado moštvo pride v serijo slabih rezultatov, je barko zelo težko obrniti. Tega sem se zelo bal in prav zato mi je bila vsaka tekma tako pomembna. A takšna je naša pot in vizija kluba.

Kaj je pokazala analiza? Zakaj je na uvodu sezone prihajalo do težav?

Predvsem kondicijski del, ki je v našem modelu zelo pomemben, ni bil na želeni ravni. Zaradi tega smo v trenažnem procesu spuščali stvari, da je zadeva preživela. Že zaradi samih poškodb, da ne bi bilo še večjega osipa kadra, smo za 15 do 20 odstotkov zmanjšali količino trenažnega procesa. To je bil zagotovo pomemben dejavnik v jesenskem delu, zato smo tudi priprave oblikovali na način, da se bodo igralci ob večjih obremenitvah bolje odzvali. Vse skupaj je zdaj na zavidljivi ravni.

Druga stvar je bila obramba. Vsi statistični parametri so pokazali, da smo bili premalo agresivni v obeh fazah igre. A mislim, da to sovpada z že omenjeno kondicijsko pripravo.

So naštete težave med drugim posledica poletnega osipa kadra?

Res je, izgubili smo Svena Karića, Andaža Žinića …, ostalo je malo fantov. Če se ne motim, je bila ekipa sestavljena iz nogometašev, ki so v minuli sezoni igrali na 16 dni ali še manj, zato niso imeli kontinuitete. To se mora nekje poznati in obdobje priprav je pokazalo prav to.

Direktor Domžal Matej Oražem je julija dejal, da si še ene sezone, podobne lanski, ne morete privoščiti.

S samo zgodovino, predvsem pa strukturo poslovanja, nisem bil najbolje seznanjen. Zagotovo je to rekel z določenim namenom. A na srečo nam je v šestih mesecih stvari uspelo stabilizirati. Ekipo smo pomladili in postali prodajno zanimivi, da smo lahko napolnili večji del proračuna za preživetje kluba. Stvari za nazaj so zaprte, zato lahko mirno vstopimo v spomladanski del.

Simon Rožman o kadrovanju v zimskem prestopnem roku:

Izgubili oziroma dali smo možnost nadaljnjega napredka Mitji Ileniću in Ivanu Durdovu, zato še vedno iščemo dve okrepitvi. Nekaj igralcev imamo ogledanih, a finančno ne moremo in ne želimo konkurirati najmočnejšim klubom v Sloveniji. Želimo si fantov, lačnih uspeha, ki bodo v zameno za to dobili možnost, da v svoji nadaljnji karieri stopijo stopnico višje.

V iskanju drugih klubov so sicer Christian Schoissengeyr, Janez Pišek in Arnel Jakupović. Dva sta tu že tako dolgo, da tudi sama iščeta nadaljnji izziv. Vsem trem se pogodba izteče v juniju, zato si tudi sami želijo narediti korak naprej. Klub jim stoji ob strani, da bi prišlo do tega.

Je dopolnjevanje igralskega kadra stvar, ki vam ta čas krati največ spanca?

Drži, a tu svojo nalogo fantastično opravlja športni direktor. Kar nekaj smole smo imeli, ko sta se novembra poškodovala igralca, za katera smo bili praktično dogovorjeni že oktobra. Prestopni rok se nam je zaradi tega zavlekel, a ostajamo mirni. V tem trenutku že imamo ekipo, ki lahko odgovori na zastavljene cilje.

V kolikšni meri je v vaši domeni menedžment delovanja prve ekipe in skavting?

Stvar je zelo transparentna. Športni direktor prek oglednika oziroma analitika dobi skrajšan seznam igralcev. Ko pride do čistopisa potencialnih kandidatov, nato skupaj s športnim direktorjem pregledava zadeve in se skupaj odločiva o finalizaciji samih prihodov.

Glede tega smo imeli ob moji vrnitvi v Domžale zelo iskren pogovor, saj si kot trener ne želim, da bi bile te stvari nedorečene. Zaradi tega je zdaj vsem lažje. Jasna je odgovornost, kompetenca in hierarhija. Mislim, da bi na ta način morali delovati tudi drugi klubi.

Lekcija, ki ste se jo naučili kot trener Maribora oziroma Celja?

Načeloma so bile stvari že v vseh preteklih klubih zelo jasne, zato v nadaljevanju kariere morda pozabiš nanje, čeprav so zelo pomembne. Nanje se nato spomniš šele, ko se zgodijo. Tudi zato je za trenerja dobro, da že od samega začetka v klubu poišče svojo pozicijo. Ko je tako, stvari delujejo precej lažje. Manj je prelaganja odgovornosti, predvsem pa je lažje iskati nove poti za izboljšave. Žal je v Sloveniji okoli tega preveč megle.

Vaš prvi mandat v Domžalah se vsaj z zdravstvenega vidika ni zaključil pozitivno, saj ste zaradi prevelikih naporov izgoreli.

Tu sem se zelo spremenil. To je bila zelo dobra šola. Z Domžalami smo bili v dobrem položaju, zgodba je bila dobro sestavljena in tekmovalno ter finančno dobro zastavljena. A preprosto sem pozabil nase. Vse od Rijeke dalje vlagam vase. To pomeni meditacija, sproščanje, čas zase. Tudi zdaj imam vključene alarme, kje so moje meje. Poleg tega imam doma dva otroka in ženo, zato si ne dopuščam več, da bi jih postavljal na stranski tir.

Trenerji se soočamo tudi z anksioznostjo, depresijo, stresom. Ni pomembno, ali gre za slovensko ali angleško ligo, simptomi so podobni. Gre za stvar, ki se jo medijsko premalo izpostavlja in tudi v našem sklopu izobraževanja skorajda ni poudarka na tem, kako moraš kot trener delati na sebi. Skrbiš za druge, za proces, na koncu pa pozabiš nase. Tema je v Sloveniji zamolčana, morda predstavlja celo tabu.

Je bilo kdaj tako hudo, da ste razmišljali tudi o spremembi karierne poti?

Poklic, ki ga opravljam, mi daje toliko zadoščenja in samopotrditve, da o tem še nisem razmišljal. Dokler se bom počutil tako in dokler bom čutil to zadovoljstvo, bom še naprej opravljal delo trenerja.

Odpiramo tabuje: tema, o kateri se v športu premalo govori

Drugi športi

5. Feb 2022 0

Drugi športi

5. Feb 2022 0

Ali se trenerji o tem pogovarjate med sabo?

Pri nas ne, medtem ko je bilo na Hrvaškem o tem kar nekaj govora. Strokovni štab skrbi za vse, nihče pa ne skrbi za nas. Medtem ko imajo v tujini celo trenerja za trenerje, ki skrbi za strokovno ekipo, v Sloveniji še vedno vlada negativen predznak, če rečeš, da sodeluješ s psihologom.

To področje je še vedno precej nerazvito, a gre za eno od tem, ki jo bomo morali v prihodnjih letih nasloviti. Tudi med športniki je ogromno zamolčanih stvari, kot je na primer depresija. Stvari so tako resne, da so se prenesle že v mlajše kategorije. Zaradi tega se izgubi ogromno igralcev.

Kaj bi svetovali stanovskim kolegom, ki se spopadajo s podobnimi težavami, kot ste se vi?

Trenerji morajo ogromno delati tudi na sebi, na osebnosti rasti in zmanjševanju stresa, da lahko poklic opravljajo na dolgi rok in se izognejo temu, kar se je zgodilo meni. Moje telo in glava nista več funkcionirala. Gre za stanje, ki ga ne bi privoščil nikomur.

Veliko ljudi morda tega ne ve, vendar imate tudi sladkorno bolezen.

Deset let nazaj sem zbolel za sladkorno tipa ena. To je bila zagotovo posledica stvari, o katerih nisem bil dovolj osveščen, pa čeprav sem diplomiral na fakulteti za šport. Posel me je enostavno silil v razmišljanje o vsem drugem, le o sebi ne. Sam pravim, da je bila to zame celo nagrada, da sem spremenil način razmišljanja.

Zdi se mi, da so vse to mehanizmi, ki te opozorijo, kje so človeške meje in kaj ni več zdravo. Trenerji ne skrbimo dovolj zase, oziroma o tem nimamo dovolj znanja. O prehrani, tehnikah sproščanja, zavedanju lastne fizične aktivnost se začneš izobraževati šele tedaj, ko se ti takšne stvari zgodijo.

Kako so vas omenjene življenjske preizkušnje izoblikovale kot trenerja?

Predvsem v smislu, da le tri točke ne predstavljajo edinega zadovoljstva. V življenju imam tudi druge prioritete, ki mi pomenijo zelo veliko. Ko to spoznaš, je tudi raven stresa manjša in raven zadovoljstva veliko večja.

Kakšno zadovoljstvo vam je prineslo hrvaško poglavje v vaši karieri?

Moja želja je vedno bila, da se preizkusim v tujini in da ekipo vodim v evropskem tekmovanju. Vse to se mi je uresničilo. Seveda to ne pomeni konca mojih ciljev, a vendarle sem kot perspektiven trener dosegel, kar sem si želel. Je pa tudi res, da večja, ko je navijaška baza in medijski pritisk, bolj so pomembne tri točke. Manj se govori o vsebini, o vseh stvareh, ki jih počneš zraven.

Naučil sem se surove tekmovalnosti in kaj je treba postoriti, da vsako sredo in soboto osvajaš po tri točke. Na Reki sem doživel vse pritiske, ki jih lahko trener doživi z vidika navijačev kot tudi klubskega ustroja. To je bila sijajna izkušnja, ki mi jo nihče ne more vzeti. V nadaljevanju kariere imam željo to ponoviti, ne vidim pa se, da bi ta posel opravljal še naslednjih 20 let.

Nekaj podobnega, kar ste vi na Rijeki, sedaj v Franciji podoživlja tudi vaš predhodnik na klopi Domžal in prijatelj Luka Elsner.

Z vidika ambicioznosti sva si zelo podobna. Tudi on veliko vlaga v širino, v smislu, da mu niso pomembne le tri točke. A če me vprašate, znanje slovenskih trenerjev nikoli ni bilo vprašljivo. Večja težava je v tem, kako lahko sodelujemo v neki strukturi in kako smo od samega začetka v njej cenjeni. Hrvaški, srbski trenerji so s tega vidika bistveno bolj cenjeni in so si ta položaj že izborili. Slovenci smo na tem področju že nekaj postorili, a menim, da si zaslužimo veliko več od trenutnega stanja.

Je stroka v Sloveniji preveč zapostavljena oziroma odrinjena na stran?

V Sloveniji je samo znanje in delo tisto, ki nas bo nekam popeljalo, saj smo gospodarsko in finančno premajhni. A nogomet je še vedno zelo dostopen posel, v katerem se suče ogromno ljudi. Ti nato odrivajo stroko, da lahko sami pridejo zraven.

V Domžalah je bila naša želja prav okrepitev strokovnega kadra in da tudi s prihodom Slaviše Stojanovića združimo slovensko znanje. Slovenci smo zagotovo pridni, marljivi, prilagodljivi in imamo dovolj znanja, da prosperiramo. A v megli lahko funkcionira več ljudi kot pa, če so stvari zelo jasne.

Na določenih položajih delujejo ljudje, ki jim nogomet primarno predstavlja izključno posel. Zaradi tega se nobeno kolo ne zavrti do konca. Projekti se pripravljajo, ko mora priti do rezultata, pa stvari manjkajo. Mariboru je v nekem obdobju sicer že uspelo, tudi Mura je pokazala rezultate dolgoročnega projekta in upam, da bomo mi naslednji.