Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po izjemni sezoni v Grčiji smo se pogovarjali s slovenskim odbojkarskim veteranom Alenom Pajenkom. Aprila je dopolnil že 37 let, a se mu to na igrišče ne pozna. Nasprotno, zdi se, da je iz leta v leto boljši, tudi sam je potrdil, da se počuti odlično, kar je res lepa napoved pred maratonskim reprezentančnim poletjem. Slovenska izbrana vrsta bo pri lovljenju Pariza 2024 potrebovala "Pajota" v najboljši različici.
Dolgoletni slovenski reprezentant, ki je prvič slovenski članski dres oblekel leta 2008, v tujini igra že vse od leta 2010, ko je iz vrst ACH Volley prestopil v Italijo. Po igranju za Verono in Macerato je sledila pot na Poljsko, od tam v Turčijo in tudi v Francijo. Videl torej vse, a ne čisto vse, saj je igranje v Grčiji, sploh pa za velikana, kot je Olympiacos, povsem drug svet.
Liga morda ni najmočnejša na svetu, a svojevrsten čar naredijo vročekrvni navijači, ki rivalske klube sovražijo iz dna duše. Kurjenje bakel, zažiganje zastav, … je nekaj povsem normalnega tudi na odbojkarskih tekmah, Alen Pajenk pa se je pred derbijem s Panathinakosom srečal tudi s solzivcem. Ne gre za šalo.
Olympiacos je sezono zaključil v velikem slogu. Lovoriki v pokalu challenge ste dodali še grški naslov. Že 31. v zgodovini kluba. Ob tem ste bili še v dveh finalih. Lahko rečemo, da je za vami res uspešna sezona.
Če potegnemo črto, smo lahko zelo zadovoljni. Tako v Evropi kot v grškem prvenstvu je bil cilj priti vsaj v finale, na koncu smo naredili še korak naprej in dvignili lovoriki. Imeli smo priložnost še za kaj več, a ne smemo biti požrešni. Dve prvi in dve drugi mesti, res ni slabo. Težko se je pritoževati.
V primerjavi z vašo prvo sezono pri pirejskem velikanu ste v drugi naredili velik korak naprej. Sezoni sta bili kot noč in dan, v prvi sezoni brez lovorike, v drugi kot rečeno dve. Kaj je bil glavi razlog za tak napredek?
Naredili smo res velikanski preskok. Ekipa je delovala tako, kot je treba, če želiš priti do rezultata. Vseh 15 igralcev je bilo vedno skupaj, ni bilo majhnih skupinic, ki se rade naredijo v ekipi. V tej sezoni je bilo res tako, kot si lahko le želiš in rezultat ni izostal.
Imeli ste tudi močnejšo ekipo, na korektorsko mesto je prišel vaš reprezentančni kolega Tonček Štern, ki velja za enega najboljših v Evropi. To je potrdil tudi v Olympiacosu.
Tako meni kot njemu je bilo lažje, če imaš v ekipi nekoga, ki ga zares dobro poznaš. Menim, da se je odločno vklopil v ekipo. Delo in naloge, ki so se od njega pričakovala, je z odliko opravil.
V ekipi sta izstopala tudi izkušeni italijanski podajalec Dragan Travica in Kubanec Salvador Hidalgo. Kako ste videli njun doprinos?
S Travico sem sodeloval že pri Macerati. Vedel sem, kaj lahko ekipi da in kaj se lahko od njega pričakuje. Dokazal je, da še ni rekel zadnje in da so leta le številka. Je moj letnik, enako velja za Hidalga, ki je odličen igralec kot tudi prekrasna oseba. Imeti takega igralca v ekipi, je nekaj posebnega. Ob tem ga obožujejo tudi navijači, prekrasno komunicira z njimi in jih dviguje na noge. Vse skupaj daje dodatno moč tudi ekipi.
Pustiva zdaj druge, tukaj sva, da se pogovarjava o vas. V tej sezoni ste tudi v klubu delovali kot prerojeni, vaš vpliv v ekipi pa so opazili tudi trenerji v grški ligi, ki so vas izglasovali za najboljšega igralca sezone. Čeprav ste si vse skupaj zaslužili, je odločitev zagotovo presenetila tudi vas?
Kot bloker po koncu prvenstev niti pomisliš ne na to, da bi lahko bil sam tisti, ki bi lahko prejel tako nagrado. Zelo sem presenečen, a tudi zelo vesel. Glede na to, da so me izbrali trenerji ekip v ligi, to so ljudje, ki se spoznajo na odbojko, je le dodatna potrditev, da je za mano odlična sezona.
Ponavadi smetano poberejo sprejemalci, korektorji, v zadnjem času so popularni predvsem podajalci, če le pogledamo, koliko teh nagrad je pobral Simone Giannelli. V Grčiji so izbrali vas. Vedo, kako pomembna je tudi igra v bloku, vseeno pa je bil verjetno za vas manjši šok?
Najprej sem mislil, da so se zmotili, saj tega res nisem pričakoval, res ne, zato sem bil res kar malce šokiran, a vedno je lepo dobiti tako nagrado. Hvala vsem, ki so glasovali zame.
V finalni seriji ste PAOK odpravili s 3:1 v zmagah. Ravno na četrti tekmi, ki je bila v gosteh, ste pokazali pravo rušilno moč. Prvi mož tekme ste bili ravno vi. Pri gladki zmagi s 3:0 ste dosegli 15 točk, od tega kar šest asov. Je servis poleg bloka vaše novo najmočnejše orožje?
Začetni udarec mi je v tej sezoni kar stekel, upajmo, da se bo ta forma nadaljevala tudi v reprezentanci.
Kot ste dejali za Travico in Hidalga, da so leta pri njima le številka, enako velja za vas. Imate 37 let, a iz sezone v sezone dokazujete, da lahko še vedno igrate na visoki ravni. V čem je skrivnost? Morda grški zrak, olivno olje, ribe …?
(Smeh) zagotovo je tudi to, a najbolj pomembno je to, da v zadnjem času, zdaj moram potrkati po lesu, nisem imel večjih poškodb. Še vedno se odlično počutim. Že večkrat sem rekel, dokler se dobro počutim, bom igral.
Ena razlika od lanske sezone je tudi nov trener. Alberto Giuliani se vam je res da priključil že sredi pretekle sezone, letošnja pa je bila njegova prva celotna v Pireju. Pri uspešni sezoni ima tudi on prste vmes, kajne?
Zagotovo. Kot sem prej dejal za Tončka, podobno velja tudi za Alberta. Zelo pride prav, če je trener nekdo, ki mu lahko zaupaš, s katerim se lahko kadarkoli pogovoriš. Alberta poznam že zelo dolgo, zato nismo čakali, ko smo izvedeli, da se bo razšel z Resovio. Poklical sem ga osebno, če ga zanima delo pri Olympiacosu, menim, da je bila to odlična poteza kluba.
Kaj o slovenskem veteranu meni trener Giuliani:
“Alena občudujem predvsem kot človeka in profesionalca. Skozi leta si je nabiral prepotrebne izkušnje in zdaj vedno najde način, da je pripravljen in se pokaže v najboljši različici, ko je to najbolj potrebno. Naziv MVP je v pravih rokah. Pajo si je to zaslužil. Ne samo zaradi predstav, ampak tudi zaradi svoje stabilnosti, katera je dajala ekipa dodatno moč.”
Pri Olympiacosu ne moremo mimo njihovih navijačev, ki so tudi na odbojkarskih tekmah pripravili peklenost vzdušje. Tega praktično ni nikjer drugje na svetu. Kako ste jih sami doživeli?
Gre za posebno doživetje, gre za nekaj povsem drugega. V Sloveniji in na Poljskem navijači navijajo glasno, tukaj pa svoje naredi tudi sovraštvo med klubi. Sploh na derbijih med Olympiacosom, Panathinaikosom in Paokom. Tukaj ni kančka ljubezni. Ko prestopiš prag njihove dvorane, nemudoma začutiš, da te sovražijo, pa te sploh ne poznajo. Zanje je barva dres dovolj dober razlog za sovraštvo.
Ste pričakovali, kaj takega?
Pred podpisom sem slišal nekaj zgodb, a jih nisem preveč resno jemal, saj si tega nisem predstavljal, da je to sploh mogoče. Meni sicer vse skupaj ne pride do živega, vse skupaj si ne jemljem k srcu, seveda, če stvar ne uide nadzoru in se začenjajo hujši incidenti.
Na derbijih ne manjka bakel, petard. Ne smemo pozabiti, da se odbojka igra v dvorani.
To je nekaj povsem normalnega. Kadi se, poka, tudi zastave nasprotnih ekip se kuri med tekmo. Se dogaja marsikaj, da.
Po povratno polfinalno tekmo pokala challenge proti Panathinaikosu je policija zaradi hujših izgredov v dvorani vrgla tudi solzivec, zaokrožile s fotografije krvavih stolov. Takrat so organizatorji krivili policijo, policija je vračala žogico in opravičevala svoje nasilje. Se že ve, kdo je bil odgovoren?
Tisti prizori niso bili prijetni, tega si ni želel nihče, a se je zgodilo. Za nas je bil to velik plus, saj so tekmo prestavili za en dan in tekma je bila odigrana brez gledalcev, kar nam je na koncu morda celo koristilo. Tiste dogodke smo že pozabili, kdo je odgovoren, da so šle stvari tako daleč, da so bili neprijetnim scenam priča tudi otroci, pa verjetno ne bomo nikoli vedeli.
Tako na EuroVolleyju kot svetovnem prvenstvu, ki ju gostile Stožice, smo govorili, da boljših navijačev kot v Stižicah ni, ste še enakega mnenja?
Za nas bodo, po tem, kar so nam večkrat pripravili v Stožicah, slovenski navijači vedno najboljši. Nekaj posebnega. Je pa povsod, kamorkoli greš, drugače. Navijače drugače doživljajo vse skupaj, sploh pri odbojki. Gre za še večjo razliko kot v nogometu.
Ko ste osvojili pokal challenge so vas navijači pričakali pred dvorano, pričakali so prihod avtobusa in na to glasno peli in vas pozdravili. Tega ne vidiš ravno vsak dan?
Res ne, v Pireju se čuti, da ljudje živijo za klub, za rdečo in belo barvo, da znajo proslaviti uspehe vseh ekip, kot znajo ostati v podporo tudi v obdobju, ko vse ni tako rožnato.
Na spletni strani VolleyBox so vas že uvrstili v kader Olympiacosa tudi za naslednjo sezono, to vendarle pomeni, da ostajate?
Načeloma se pogovarjamo v tej smeri, sam ne bi imel nič proti, da ostanem še eno leto, a še vedno ni nič uradnega. Počakajmo klub.
Na seznamu je tudi ime Mitar Đurić, ki bo očitno vaš novi soigralec?
Đurić prihaja v Olympiacos, to drži, tudi njega zelo dobro poznam. S Tončkom sva z njim igrala pri Veroni, zato se zelo dobro poznamo.
Bolj kot se daljša pogovor, bolj imam občutek, da ste na pol kadrovnik Olympiacosa. To drži?
(Smeh) To ravno ne, saj je Alberto tisti, ki sestavlja ekipo. Lahko povem, da bo večina ekipe nespremenjena, bomo pa videli, če se bo to na koncu tudi uresničilo.
Torej ne bi imeli nič proti, če ostanete?
Nikakor. Grčija je vrhunska. Grčijo bi priporočil vsem. Sonce, morje, še na trening greš lažje, ko se pelješ mimo morja. Tukaj se odlično počutim. Res je, da bi se lahko kakšno sezono preizkusil še v kakšni močnejši ligi, a glede na to, da finančna ponudba tam ne bi bila boljša kot tukaj, me ravno ne vleče drugam.
Sezone je konec, a premora pred začetkom reprezentančne akcije praktično ni, saj se zberete že 8. maja. Kako ste preživeli teh nekaj prostih dni?
Odšel sem v Beograd, kjer živim že zadnjih sedem let. S ženo sva sicer razmišljala, da bi šla kam za kakšen dan, a na koncu je padla odločitev, da se počiva kar doma. Od zadnje tekme v klubu bo preteklo le deset dni, zato bo pred petmesečno akcijo prišel vsak atom moči še kako prav. Načrt je počivanje doma, čim manj premikanja in to je to (smeh).
Selektor vam ni želel dati kakšen dodaten dan počitka?
Dogovorili smo se, da prideva s Tončkom že na zbor, a bova v prvih dneh delala po prilagojenem programu. Prav je, da se tisti, ki imajo to možnost, priključijo že prvi dan, za dobri ekipni duh, potem pa se bo našel še kakšen dan, ki ne bo tako naporen.
Koliko ste sami spremljali limonado okoli selektorja? Bilo je že na tem, da Gheorghe Cretu ne bo nadaljeval poti na slovenski klopi, nato preobrat, zdaj je podpisal novo, dvoletno pogodbo.
Sem spremljal, a na koncu se je vse srečno izteklo. Presečen sem, da Cretu ostaja slovenski selektor, sploh zato, ker smo se po svetovnem prvenstvu dogovorili, da noben od igralcev ne bo delal premora, da mu bomo vsi na voljo od začetka, da stisnemo to leto, ki je za nas najbolj pomembno, kar se tiče uvrstitve na olimpijske igre.
A vmes je bilo tako rekoč že vse izgubljeno, Odbojkarska zveze Slovenije (OZS) je že obupala, poslala sporočilo, da Cretu ne bo več slovenski selektor. Kako ste to doživljali?
Vmes je bilo že napeto. Mislim, da smo tukaj vlogo odigrali tudi igralci, mu poslali kakšno sporočilo. No, za druge ne vem, a sam sem mu napisal, da si zelo želim, da ostane na naši klopi. Verjel sem, da še ni rekel zadnje in se vendarle dogovorijo za novo pogodbo.
Kot sva že dejala, za vas počitka ne bo, zdaj pa se za vas začenja še pet mesecev dolgo poletje. Naporno bo. Vas je kaj strah, bo telo zdržalo?
Niti ne, že prejšnja leta smo bili zelo dolgo skupaj. Nič kaj posebno novega ne bo. Nič takega, kar še nismo doživeli, vsi pa vemo, zakaj bomo tako dolgo skupaj. V mislih imamo ti zadnji dve leti, da stisnemo vse, kar imamo in se potem počasi poslovimo.
Za razliko od lanske sezone, bo treba zares igrati že od prvega turnirja lige narodov naprej. Vsaka zmaga praktično šteje v boju za lestvico na svetovni razvrstitvi in posledično boju za Pariz 2024. Prvi turnir na Japonskem se začne že 7. junija. Akcija je pred vrati.
Res je, vsaka tekma bo štela. Vsaka zmaga. Želimo ostati v prvi deseterice FIVB lestvice, saj nam bo tako lažje na poti do Pariza.
Čakajo vas tri naporne fronte, a glavni cilj se zdi vseeno zgodovinska uvrstitev Slovenije na olimpijski turnir. Vsi vemo, kako težko se je nanj uvrstiti, koliko bi vam vse skupaj pomenilo?
O nastopu na olimpijskih igrah sanja vsak športnik. Vemo, da imamo veliko možnosti, da nam to končno uspe. Vsem smo že dokazali, večkrat, da sodimo med najboljše, a je zaradi čudnega sistema vedno nekaj zmanjkalo. Za večino nas bi bil nastop v Parizu češnja na torti in lepa potrditev uspešne kariere.
Vsi klubi Alena Pajenka:
2003–2007: OK Maribor
2007–2010: ACH Volley
2010/2011: Verona (Ita)
2011–2013: Macerata (Ita)
2013–2015: Jastrzebski (Pol)
2015–2017: Fenerbahče (Tur)
2017/2018: Verona (Ita)
2018–2020: Czarni Radom (Pol)
2020 -2021: Stade Poitevin Poitiers (Fra)
2021 – ?: Olympiacos (Grk)
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!