Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Romunski strokovnjak Gheorghe Cretu je na slovensko klop prišel povsem slučajno. Mnogi so tedaj mislili, da se na Odbojkarski zvezi Slovenije (OZS) igrajo z ognjem, morda so tudi se, a na koncu se je vse spremenilo v pravljico. Najboljši evropski trener minule sezone je Slovenijo popeljal do četrtega mesta na svetovnem prvenstvu, v nadaljevanju poslanstva na slovenski klopi pa si želi še več. Cilji so jasni, naredil bo vse, kar je potrebno, da jih izpolni.
Priljubljeni 54-letni Gianni, nadimek je dobil po italijanskem glasbeniku Gianniju Morandiju, ki so ga njegovi straši neizmerno oboževali, je v Slovenijo prišel avgusta lani, ko je na klopi slovenske reprezentance zamenjal avstralskega strokovnjaka Marka Lebedewa. Le dobra dva tedna in pol pred začetkom domačega svetovnega prvenstva je prevzel krmilo Slovenijo in jo kljub številnim pomislekov okolice v svojem slogu popeljal na zaključni turnir v Katovice.
Tam sicer ni bilo pike na i, Slovenija je po porazu proti Italiji in Braziliji ostala brez odličja, a tudi četrto mesto je bil uspeh, ki ga je le malokdo pričakoval.
V dolgem pogovoru z romunskim strokovnjakom smo govorili o marsičem, vprašali smo ga, koliko mu pomeni četrto mesto s slovensko izbrano vrsto, kaj se dogajalo okoli podaljšanja pogodbe, kakšen je njegov način dela, kdo je zanj zvezdnik in kako se z njimi dela, ali je v Sloveniji kakšen tak. Cretu se ob tej temi, ki za mnoge ni enostavna, le nasmehne. Govoril je tudi o ruski zgodbi in solzah olimpijskih prvakov, kot tudi to, kakšne načrte ima z Rokom Možičem … Govorili smo tudi o nečloveškem urniku v odbojki. Cretu je predlagal rešitev.
V pogovoru z njim dobi človek občutek, da je slovenska odbojkarska reprezentanca obsojena na uspeh. Četudi slovenski tabor na začetku norega poletja spremljajo poškodbe, praktično ne obstaja druge možnosti, kot da se odbojkarska pravljica nadaljuje.
Zbrali ste se 8. maja. Do zdaj ste imeli že štiri medijske termine, danes vas spet “mučim” jaz. Vam je težko opravljati ta del posla?
Ne govorim veliko z novinarji. Delam tisto, kar je potrebno, tudi do medijev se vedem profesionalno in ohranim z njimi dober odnos. Večinoma na vprašanja odgovarjam v dvorani, kjer je moja pisarna. V moji službi so pomembni rezultati in trdo delo, a tudi mediji so v tem poslu zelo pomembni. Kot sem rekel, nisem človek, ki bi vsak dan odgovarjal na vprašanja.
Zadnjič ste se v Črnučah šalili, da je naša kolegica iz konkurenčne medijske hiše dobila prva izjavo, ker ima plave lase? Najbrž je vseeno lažje, če bi namesto mene sedela predstavnica ženskega spola.
Včasih se je treba malce pošaliti, tudi sama ve, da sem se. Mislim, da je prav tako, da ni vedno vse kot na sodišču. Delal sem tudi na Poljskem, ki je odbojkarska država. Tam čutiš pritisk preko celotnega leta. Ljudje jedo odbojko za zajtrk, kosilo in večerjo. Vsak dan. Tam je malce drugače, a kot sem rekel, z novinarji ne govorim veliko.
Čeprav se je o tem že govorilo, je prav, da se zadeva pokomentira še enkrat. Greva nazaj v avgust 2022, ko ste 18 dni pred začetkom svetovnega prvenstva sedli na klop Slovenije. Opišite nam, kaj se je sploh zgodilo, ni veliko ljudi, ki bi si upalo iti v tak projekt – tako blizu velikega tekmovanja.
Nikoli ni lahko za predsednika zveze ali kluba, ko sprejme tako odločitev. Menjava trenerja nikoli ni lahka, enako velja, ko gre za igralce. Te odločitev so težke, a ko je me klical, je bil zelo odprt, odločen, sam pa sem moral govoriti tudi z družino, saj sem se po težki sezoni na Poljskem odločil, da več časa preživim z osebami, ki jih imam najraje. Že dolgo nisem mogel početi stvari, ki sem jih želel, tukaj mislim tako na starše v Constanti kot ženo in hčerko na Dunaju.
A kot sem rekel, predsednik Ropret je bil zelo odprt, ideja mi je bila všeč, vedel pa sem, da bo težko, saj dva tedna in pol ni veliko za pripravo. Sem pa poznal igralce, velikokrat sem igral proti njim. Vedel sem, kaj lahko od fantov pričakujem.
Poznani ste po tem, da se ne spustite v vsak projekt, kako ste vedeli, da lahko tukaj v tako kratkem času spišete pravljico?
Nisem vedel, a ko sprejmeš tako nalogo, se ne smeš spraševati, ali bom uspešen ali ne. Prostora za dvome ni, če je tako, je bolje, da ostaneš doma. Ko sprejmeš določen izziv, je tvoja naloga, da zavihaš rokave in začneš delati. Tega ne bi sprejel, če ne bi verjel, da se da s to ekipo narediti nekaj lepega, a v športu nikoli ne veš, včasih vse ni odvisno le od dobrega dela, včasih ti lahko zboli pol ekipe in se ti podrejo načrti. A to se lahko zgodi vsakemu. Sam sem ves čas verjel, vedel sem za kvaliteto fantov.
Vsi smo se zakopali v delo – igralci, strokovno vodstvo. Vsi smo pokazali stoodstotno predanost, vodstvo je verjelo, da lahko rastemo iz tekme v tekmo in na koncu smo bili za predanost in trdo delo nagrajeni. Spomnite se le prekrasnega vzdušja v Stožicah, še danes se ti naježi koža.
Na koncu je Slovenija osvojila izjemno četrto mesto. Kje je na lestvici vaših trenerskih rezultatov, je to četrto mesto? Vsi vemo, da ste z Zakso osvojili naslov v ligi prvakov …
Reprezentanc in klubov ne moreš primerjati. Niti ne rezultatov. To sta povsem ločeni stvari. Vsaka moja izkušnja na različnih stolčkih ima svojo identiteto, svojo platnico v knjigi. Slovenska reprezentanca je z odlično ekipo in navijači priplezala tja, kjer je ni pričakovalo veliko ljudi. Sploh po težki sezoni v ligi narodov. Imeli so težave s poškodbami, nekateri igralci so imeli težke klubske sezone, ne pozabimo na covid. Niso imeli lahkega dela, zato je to četrto mesto res nekaj posebnega. Res lepa izkušnja.
Ali je biti težje četrti na svetu ali drugi v Evropi?
Večina najboljših reprezentanc, ki je krojila vrh na svetovnem prvenstvu, prihaja iz Evrope. Tudi nov sistem kvalifikacij za olimpijske igre kaže na to, da veljaki začenjajo to počasi tudi razumevati. Veliko reprezentanc iz Evrope si zasluži tudi mesto na olimpijskih igrah. Menim, da je med evropskih in svetovnim prvenstvom ni večjih razlik, bo pa morda po tem novem sistemu odbojkarski olimpijski turnir morda najmočnejši v zgodovini. Tam bo resnično 12 najboljših reprezentanc – crème de la crème.
Ne moreva niti mimo vaše nove pogodbe, ki so jo ljubitelji slovenske odbojke tako dolgo čakali. Kaj se je dogajalo, da je bilo toliko preobratov? Morda kakšne so bile vaše zahteve, da so pri Odbojkarski zvezi Slovenije (OZS) dejali, da to ne bo šlo. Njihovo stran zgodbo smo že slišali, kako ste sami videli ta pogajanja?
Najprej naj povem, da nikoli ni bilo dvomov, da ne moremo nadaljevati skupne poti. Takoj po svetovnem prvenstvu sem vsem dejal, da moramo po tem rezultatu umiriti glavo. Nisem človek, ki bi sprejemal odločitve pod vplivom čustev. Z ljudmi želim govoriti, ko smo vsi z nogami trdno na tleh, to je izjemnega pomena. Če greš z vsemi sredstvi v dvoletni projekt uvrstitve na olimpijske igre, je prav, da so stvari načrtno narejene. Vzeli smo si določen čas za razmislek, sam sem vmesni čas izkoristil za druženje z družino, nato pa smo novembra začeli s pogovori. Pogledati smo vse podrobnosti okoli ekipe, načrte priprav, imeli smo veliko idej, bilo pa je veliko stvari, ki bi jih lahko narediti bolje.
Bil je naporen konec leta za zvezo, veliko se je dogajalo, težko pa je bil tudi zame, saj sem razmišljal tudi o prihodnosti in kaj je najbolj zame. V tej sezoni bi bilo zelo težko podpisati za kakšen klub, saj se reprezentančna sezona konča novembra. Na voljo bi bil le en teden prej, kot se začne klubska sezona. Praktično ni kluba, ki bi si tega želel. Vedel sem, če podpišem za reprezentanco skoraj zagotovo ne bom dobil kluba, zato je bilo treba razmisliti, kaj si resnično želim. Na koncu smo se vendarle dogovorili in začeli projekt Pariz 2024.
Pred tedni sem se pogovarjal tudi z Alenom Pajenkom, ki mi je v pogovoru dejal, da vam je v tem negotovem vmesenem obdobju, ko se ni vedelo, kaj se bo zgodilo, pisal tudi osebno in vem dejal, da bi vsem veliko pomenilo, če bi ostalo na slovenski klopi. Je morda tudi to malce pomagalo pri vaši končni odločitvi?
Pajo je možakar, ki sem ga srečal že pred sodelovanjem v reprezentanci na Poljskem. Velikokrat sem vodil ekipo proti njegovi. Gre za spoštovanje, ki ga z nasprotniki, igralci in ostalimi gradiš leta. Odlično je, če veš, da so igralci pripravljeni delati za skupno dobro. Vsi so mi na koncu dali občutek, da si želijo da sem del zgodbe.
Ko ste zgoraj omenjali tudi klubsko kariero. Med letom se je vaše ime večkrat pojavilo v povezavi z italijanskimi klubi. Koliko je resnice v tem?
Po ligi prvakov sem res govoril s Perugio. Nismo se dogovorili, nič hudega, vsi smo odšli svojo pot, kar se tiče Piacenze ni bilo nič, ne vem, kdo je to spravil v javnost. Je pa v Italiji tako, da mora klub zvezi plačati veliko denarno kompenzacijo, če se dogovorijo s trenerjem, ki je že selektor. Seveda bi sedel na klop kakšnega italijanskega kluba, ki igra na najvišjem nivoju, a to pravilo zapira vsa vrata. Denarna “kazen” je previsoka. To ni dobro za klub niti zame. Za koga bi plačal ta denar? Ni smisla.
Kaj se je zgodilo pri Zaksi. Osvojili ste res vse, kar se je osvojiti dalo. Poljski pokal, prvenstvo, ligo prvakov … Logika nas uči, da se podaljša pogodbo s takim trenerjem, vas so izpustili iz rok. Zakaj niste obnovili pogodbe?
Nič. Pri Zaksi sem imel pogodbo ena plus ena. Morali bi podaljšati, a ker do decembra še nismo nič osvojili, so se pogovorili ustavili. Na koncu se nismo dogovorili. Vsak ve, kaj je zanje najboljše, jaz lahko odločam le zase. Na koncu sem bil vesel, da sem imel imel nekaj časa za družino. Tega mi nihče ne more plačati.
Znani ste po tem, da nimate svojega agenta, niste pod okriljem noben agencije. Zakaj menite, da je to najboljše? Predsednik Ropret je celo rekel, da bi bili odlični tudi v tem poklicu.
Želim biti neodvisen. Mogoče je pri igralcih drugače in nimajo druge izbire in morajo delati tako, sam pa imam raje, da sam vplivam na vse in da sem sam svoj šef.
Po super uspehu s Slovenijo in tudi po vsem, kar ste osvojili z Zakso, vas je Evropska odbojkarska zveza (CEV) izbrala za trenerja leta. Koliko vam pomeni ta individualna nagrada?
Veliko. Ta posel opravljam že 25 let. Ni bilo lahko. Bila je dolga in naporna. Ne le zame, ampak tudi za mojo družino. Delo trenerja ni lahko, gre za neizprosen svet. Pot do tega, preden se dokažeš in prideš na radar najboljšim ekipam, je zelo dolga. Zato sem še toliko bolj ponosen na to, da sem premostil vse ovire na tej trnovi poti. A tega ne bi zmogel brez družine in igralcev, ki sem jih treniral. Ni bilo lahko, saj ne prihajam iz države, ki bi vodila vse, kar se dogaja v odbojki, v tem pogledu prihajam iz male, neznane države.
NBA zvezdnik Nikola Jokić je pred dnevi dejal, da je delo trenerja nekaj najslabši poklic, da tega ne bi nikoli počel v življenju. Kaj vi menite o tem?
Trenerski poklic je kot sol in poper. Ko sprejmeš določen izziv, nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj končalo. Vem le, da bom v vse, kar se bom lotil, dal vse, kar znam in zmorem, saj to službo obožujem. Rad se družim z igralci, z njimi pijem kavo in se z njimi pogovarjal o najrazličnejših stvareh. Po drugi strani je delo tudi zahtevno, seveda je, a ko nekaj dosežeš, ko se veseliš lovorik, pride zadovoljstvo, ki ga ne moreš kupiti.
Trener vsega ne more sam. Trener je močno odvisen tudi od pomočnikov, celotnega strokovnega vodstva. Tega se vi še kako dobro zavedate, saj svoje pomočnik velikokrat v svojih pogovorih z mediji tudi pohvalite. Kako zelo pomemben je ta del strokovnega vodstva?
Velikokrat se govori le pomočnikih trenerjev, a strokovni štab ni le to. Daleč od tega. Tukaj je zelo pomembna kemija, saj se mora štab prilagajati na različne poglede trenerjev. Vsak ima svoj način. Včasih ga trener izbere sam, včasih ne, moraš poskusiti oboje, a denimo pri Zaksi imajo že nekaj let enako strokovno ekipo, ki ima izjemno sposobnost med različnimi pogledi trenerjev. Tudi rezultati to potrdijo, trikrat zapored biti prvak v ligi prvakov … Velika zasluge za uspehe gre zagotovo tudi njim.
Slovenija ima po novem tudi vodjo ekipe. To je postal Alen Djordjevič. Kako pomembna je ta vloga?
Menim, da je ena najpomembnejših funkcij v športu. Ne samo v reprezentanci, ampak tudi v ekipah. Govorim za vrhunske kolektive. Na svetu ga ni, ki ne bi imel te funkcije. Ne vem, če ima Alen pet minut na dan, da lahko govori z ženo. Za nas je ta poteza velik korak naprej, veliko podrobnosti se da rešiti na bolj profesionalen način. Alen Djordjevič prihaja iz odbojkarskih krogov, točno ve, kaj potrebuje vsak igralec. Mogoče se ljudi tega ne zavedajo, a igralci, ki so tukaj, igrajo v klubih, ki so organizirani na najvišjem mogočem nivoju.
Ti klubi imajo vodjo ekipe, športnega direktorja, generalnega direktorja, predsednika. Preden prideš do predsednika, so vsaj še trije dodatni ljudje. Alen je za nas velika pridobitev. Vsi prihranimo veliko časa in energije. Tako kot sem rekel, prihaja iz tega krogov, ve, kako funkcionira ekipa, res nam je v veliko pomoč.
Bi sprejeli delo Perugie, vsi vemo, da je to grobišče trenerjev. Nihče ni dosegel pričakovanega. Zadnja žrtev je bil Anastasi?
Tega ne morem odgovoriti, saj so našli novega trenerja.
Recimo, če bi, bi sprejeli ponudbo, ali bi dvakrat premislili?
Kot sem rekel, s Perugio sem se pogovarjal že preteklo leto, službe nisem sprejel zaradi pomembnega razloga. Če bi prišlo do nove ponudbe, bi lahko znova govorili. Vsak ima svoje ideje, pri svojih sem zelo natančen in od njih ne odstopam.
Najbrž ekipo polno zvezdnikov ni lahko krotiti?
(Smeh) Zame so vsi enaki, z vsemi delam enako. Pravijo, Wilfredo Leon je to in tisto. Zakaj? Sam sem vodil Belgorod, v ekipi so bili Grankin, Tetjuhin, Muserski, Območaev, športni direktor je bil Taras Khtej. Pet olimpijskih prvakov, ljudje pa omenjajo Leona. Zakaj? Da, gre za odličnega igralca, a zakaj bi moral z njimi delati kaj drugače. Ob odhodu iz Rusije so imeli nekaterih izmed naštetih solzne oči, še danes smo v stiku.
Vse je odvisno od tega, kako uspešno vstopiš v slačilnico, v njihova življenja. Pomembno je, da si človek. Zvezde niso zvezde. Glavno in najbolj pomembno vodilo med igralci in trenerjem mora biti spoštovanje. To, kar jim povem v obraz, bom govoril tudi, ko jih ne bo zraven. To je spoštovanje. Tudi, ko je težko, jih ne vržeš pod vlak, ali na kogarkoli kažeš s prstom. Pomembno je, da z vsemi delaš pravično, zato zame zvezde ne obstajajo.
Ena pomembnih nalog trenerja je tudi razumevanje in predvidevanje določenih situacij?
Zagotovo. To je ena izmed najbolj pomembnih stvari. Če imaš to moč, je veliko lažje in kot sem rekel spoštovanje.
Kaj pa v slovenski reprezentanci je kakšen tak, če se malce pošalim, ki ga je težko krotiti. Je kakšen, ki ga hitro prizadene kakšna beseda, dejanje?
Ne bi rekel. Nekateri govorijo več, drugi manj, to moraš vzeti v zakup. Vsak igralec je drugačen, najti moraš način, da se vse skupaj spremni v pravo kemijo. To je še eno področje, ki sodi v kategorijo “sol in poper” tega poklica.
Glede na to, da v tej sezoni niste imeli klubskih obveznosti, ste lahko več časa preživeli z družino, za katero ni časa v času sezone. Ste izkoristili proste mesece?
Res je, med sezono praktično ni časa za nič drugega kot za klubske obveznosti, nato, če si selektor, se vse skupaj raztegne tudi preko poletja in v jesen. Poskušal sem v času premora res veliko časa preživeti z družino, ki jo neizmerno pogrešam. Moji najbližji so moja moč, vedo, kako težko je, zato sem res poskušal izkoristiti čas in jim nameniti čas. Je pa res, da tudi, ko sem z njimi mi misli velikokrat pobegnejo k odbojki. Tako pač je.
Imate kakšen hobi, kaj radi počnete za razvedrilo?
Ko imam čas z veseljem s prijateljem odigram kakšno partijo na peščenem odbojkarskem igrišču. Ni lepšega kot biti na morju in igrati odbojko.
Prosti čas, ki ste ga imeli to sezono, je prej redkost kot pravilo. Sploh tisti najboljši, ki igrajo v najboljših klubih, ki igrajo ligo prvakov in v najmočnejših evropskih ligah, praktično le slečejo klubski dres in oblečejo reprezentančnega. Sistem je za mnoge povsem zgrešen, nečloveški. Kakšen je vaš pogled na to težavo?
Dejstvo je, da prav vsi potrebujemo nekaj časa za počitek. Po klubskih prvenstvih, bi morali biti vsi dva tri tedne proste in počivati, a ko se prvenstva končujejo povsem različne datume, je nemogoče, da bi bilo za vse enako.
Kar lahko storimo, je to, da bi prestavili ligo narodov za dva ali tri tedne na kasnejši termin. Če se liga prvakov zaključili 20. maja, VNL pa se začne 7. junija, kaj lahko storiš? Po drugi strani pa imaš odbojkarje, ki se jim sezona konča aprila, nato pa gredo za velik denar najprej igrati v Katar. Če si res utrujen, pojdi domov k družini in počivaj.
Sam bi prestavil poletno, reprezentančno sezono na kasnejši datum, da se lahko tudi fantje, ki igrajo do konca maja, spočijejo. Nekateri imajo v tujini s sabo tudi družine, ki jo morajo preseliti, vse skupaj ni le fizični napor, ampak tudi psihološki. Prisoten je velik stres.
Poenotiti bi se morala tudi prvenstva, ki bi se morala bolj podobno zaključevati. Res je, da ima vsaka liga različno število ekip, da je zato težko, a če nekdo sezono konča v začetku aprila, nekdo pa konec maja, ni v redu. Za reprezentanco, kot je Slovenija, ki ima na voljo 24 igralcev, proti Poljski, ki jih ima 60, ni lahko. Če bi lahko vse reprezentance priprave začele 1. junija in počasi stopnjevale ritem, bi vse skupaj spremenilo igro, zdaj pa je, kot je.
Samo poglejte poljsko ligo. Če bi Zaksa in Jastrzebski igrala v finalu pet tekem, bi bila zadnja tekma 17. maja, 20. maja pa je bil v Torinu finale lige prvakov, v katerem sta bili isti ekipi. Dodajmo še potovanje … To ni normalno, kakšen finale bi to bil?
Spored tekem naredijo ljudje, ki ne zanjo niti žoge ujeti. Razumem, da je odbojka posel, da se želi iz nje čim več potegniti, a vse skupaj ne bi bilo mogoče brez igralcev. V redu bi bilo, da se upošteva tudi njih, najti bi bilo potrebno neko srednjo pot. Menim, da ne bi bilo pretežko.
Tudi v slovenski reprezentanci sta Klemen Čebulj in Jan Kozamernik za Resovio igrala še 16. maja, a sta se tako, kot je bilo obljubljeno, prišla na priprave. Z odzivom fantov ste lahko zelo zadovoljni?
Fantje so se res pozitivno odzvali. Vedeli so, da bo po poletje težko, da bomo manj z družinami. Vedeli smo, da bo potrebno veliko odrekanja. Trenutno imam na treningih 20 igralcev, a prav pri vseh imam občutek, da so tukaj z veseljem in pripravljeni za izziv, ki je pred nami. Res sem lahko z odnosom igralcev zelo zadovoljen.
Med igralci, ki ste jih povabili, za razliko od lani ni izkušenega Mitje Gasparinija. Kje je on, ste kaj govorili z njim?
Seveda sem govoril z njim, kar vprašajte ga. Po podpisu pogodbe je bila to ena izmed mojih prvih nalog. Povprašal sem ga, kako je, ob tem pa sem mu povedal, da v tem poletju ne bo del reprezentance. Mitja je bil zelo vesel, da sem ga poklical in mu to povedal osebno. Tak sem, ljudje me poznajo po tem, da tako dobre kot tiste manj prijetne stvari povem naravnost. To je moj posel. Po vsem, kar je storil reprezentanco, si zasluži, da se mu to osebno pove. Poklical pa nisem le njega, ampak tudi Jana Klobučarja. Govorila sva pred operacijo kolena in tudi po njej. To sta fanta, ki sta bila v reprezentanci s srcem.
Pred dnevi sem vas vprašal, če vas je kdo od mladih, ki ste jih povabili na priprave, še posebej očaral. Dejali ste da ne, saj še niste igrali odbojke, se je zdaj kaj spremenilo?
V najmočnejših klubih ali reprezentanci, ko je slovenska, je težko izstopati. Če udariš eno žogo močno, to ne pomeni, da izstopaš, kar sam spremljam pri igralcih, je razumevanje odbojke. Igralec mora imeti fizično, tehnično in tudi mentalno kakovost. V 25 letih trenerske kariere sem videl že marsikaj. Dovolj, da vem, kam pes taco moli. Način igranja je tisto, kar šteje. Mladi fantje se morajo še veliko naučiti. Učijo se lahko od velikih fantov, ki že vrsto let igrajo na najvišjem nivoju. To je idealno dvorišče za učenje.
Koliko jih bo preživelo prvo krčenje, bo ste koga vzeli s sabo na Japonsko?
Nekatere ja, nekatere ne. Nik (op. p. Mujanovič) ima šolske obveznosti, kar je tudi zelo pomembno, imamo tudi nekaj je težav s poškodbami. Nekateri se še vračajo. Bomo videli, situacija se spreminja iz dneva v dan. Ko bo prišel čas, boste videli, kdo bo šel in kdo ne. Kot sem rekel, izbral bom ekipo, za katero bom menil, da lahko v tistem trenutku najbolje zastopa Slovenijo.
Tudi prejšnjega selektorja sem to vprašal, zdaj bom še vas. Verjamem, da to zanima tudi ostale ljubitelje slovenske odbojke. Vloga Roka Možiča v tem poletju?
Vsak v ekipi bo tisto, kar bo slovenska ekipa v določenem trenutku potrebovala. Skoraj vsi, ki so trenutno tukaj, lahko igrajo, kot tudi lahko ekipo spodbujajo s klopi za rezerviste. Fantje se tega zavedajo in mislim, da je to glavna moč te ekipe. Vedo, da se nič ne vrti okoli posameznika, ampak je pomembna le ekipa in končni cilj. Kar se tiče Roka. Gre za pametnega fanta, za sabo ima dve odlični sezoni, pred njim je res lepa prihodnost.
Torej ne bo zadrževanja, če bo potreba po menjavi?
Če bi bila moja mama boljša igralcev, ki so tukaj, bi v ekipo postavil njo. Nimam težav s tem, to sem že večkrat poudaril. Želim le zmagati, igral bo tisti, za katerega bom menil, da lahko najbolje igra na določeni tekmi, če mu ne bo šlo, bo zamenjan in dobil bo priložnost drugi. V reprezentanci ni prostora za osebne ambicije, to ne obstaja, tukaj sem, ker želimo priti do določenih ciljev. Vem, da tako razmišljajo vsi, ki so tukaj, od igralcev do osebja.
Še zadnje vprašanje. Po letu 2024, se bo veliko izkušenih fantov poslovilo od reprezentance, ima Slovenija zadaj dovolj kvalitete, da člane, lahko rečemo kar zlate generacije, dostojno zamenjajo?
Za fante, ki sem jih do zdaj videl, sem prepričan, da imajo potencial, da bodo imeli lepe kariere. A tukaj je kar nekaj pomembnih dejavnikov. V življenju bodo morali izbirati pravilne odločitve, zdravo živeti, izbrati prave ljudi okoli sebe. Brez tega ne bo šlo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!