Foto: RZS

Nekdanji slovenski reprezentant Jure Natek je oktobra na mestu generalnega sekretarja Rokometne zveze Slovenije nasledil Gorana Cvijića in zagrizel v kislo jabolko. Z ekipo v pisarnah RZS se bo najprej spopadel z visokim finančnim dolgom, ob tem pa ima ogromno idej, s katerimi bi lahko izboljšal klubska tekmovanja in s tem posledično olajšal delo reprezentančnim selekcijam.

Natek sicer ni novo ime v pisarnah RZS-ja, kjer deluje že od leta 2017. Najprej je skrbel za delovanje mlajših moških reprezentanc, po nekaterih rošadah in odhodih z zveze pa v začetku letošnjega leta uspešno prevzel mesto direktorja rokometnih reprezentanc. Od oktobra dalje je podaljšana roka predsednika zveze Bora Rozmana in prvi operativec pisarne.

V svoji karieri, za reprezentanco je odigral kar 154 tekem (13. mesto na večni lestvici) in dosegel zavidljivih 393 golov, je nabral ogromno izkušenj. Ob največjih slovenskih klubih je znanje pridobival tudi v Franciji in v Nemčiji, izven rokometnih igrišč pa se izobraževal v finančni stroki. Vse to, mu bo še kako pomagalo pri spopadanju z izzivi, ki jih na RZS trenutno ne manjka.

V intervjuju za Sportklub je razkril svoje želje in pričakovanja za obe članski reprezentanci, dotaknili smo se dolga RZS in sprememb, ki jih bo doživela moška liga NLB, nekoč ena izmed najboljših lig na stari celini. Natek nam je zaupal tudi, v kakšnih odnosih je z Urošem Zormanom in Draganom Adžićem, ki vodita članski izbrani vrsti, razkril pa tudi razlog za slovo Vida Kavtičnika z mesta direktorja članske reprezentance.

Kako to, da ste sprejeli vlogo sekretarja na Rokometni zvezi Slovenije?

O tem smo se že dolgo pogovarjali. Tako je bilo tudi predvideno. Na nek način je to naravna pot, saj sem bil v drugih vlogah že dolgo časa prisoten na Rokometni zvezi Slovenije. Imam tudi znanja z drugih področij, predvsem iz financ. Po mojem mnenju je bil prevzem tega položaja logičen, je pa res, da se ni zanj nihče ravno ‘tepel’. Funkcija je zanimiva, sem zelo motiviran in prepričan, da lahko naredimo velike stvari.

Po nekaj tednih delovanja v novi vlogi nam že lahko podate neko oceno stanja RZS. Koliko je še presenečenj, ki vas v novi pisarni dnevno doletijo?

Presenečenj v bistvu ni. Je pa res, da finančno stanje ni najboljše. Obstaja visok dolg, ki je vezan na žensko evropsko prvenstvo 2022. Ne glede na vse pozitivne učinke prvenstva na našo reprezentanco in našo pojavnost, pa na finančno stanje zveze učinek ni bil takšen, kot smo si želeli. To zdaj plačujemo in se trudimo, da dolg čim prej odplačamo.

Nam lahko razkrijete, kakšen je ta dolg? Kako se ga boste znebili?

Realen znesek je težko definirati. Številke so brez skrivalnic zapisane v letnem poročilu, tako da se ne bi ponavljal. Je pa to za nas ogromna stvar, saj je naš realen letni proračun brez velikih tekmovanj 2,5 milijona evrov. Vanj so vključena vsa tekmovanja, sodniki, skratka ogromno programov. Mi si ne moremo privoščiti, da bi katerega izmed programov ukinili ali za eno leto oklestili. S finančnimi sredstvi moramo ravnati previdno, racionalno. Sredstva se sicer nabirajo, nabirajo se novi sponzorji in novi viri financiranja. Ampak če želimo v nekem doglednem času priti na zeleno vejo, moramo delovati maksimalno racionalno.

Ste pripravili kak načrt za sanacijo trenutnega stanja? Do kdaj se želite znebiti omenjenega dolga?

Veliko stvari odplačujemo obročno. Naša želja je, da bi do konca leta 2024 sanirali zadevo in v leto 2025 vstopili brez starih grehov. Če bo na koncu nekaj zamude, ne bo nič narobe, a naš cilj je, da dolg poplačamo do konca leta 2024.

Kot nekdo, ki se odlično spozna na finance in je že vso življenje v športu, lahko za naše bralce izredno dobro ocenite trenutno stanje v našem športu. S kakšnimi specifikami se spopadate športni delavci, bi bila morda rešitev odprtje stavnega trga?

Verjetno bi vstop tujih stavnic na trg spremenil situacijo. Ampak glede tega nimam nekega svojega izrazitega mnenja, da bi bil zares za legalizacijo oziroma odprtje trga. Najbolje za nas bi bilo, če bi država prepoznala interes v športu z vidika sponzorjev in oprostitve dela davkov. To bi bila zagotovo dobra stvar in bolj enostavna ter manj sporna kot preobrazba domačega stavniškega trga. Stave namreč družbi prinašajo številne težave, zato previdnost ni odveč.

Naš problem, ki je sladek in odličen, je predvsem ta, da imamo ogromno odličnih in uspešnih športnikov. Slovensko gospodarstvo je omejeno, vsi pa trkamo na ista vrata potencialnih pokroviteljev. To je nek problem za vse nas, a hkrati pokazatelj, da smo športni fenomen. Prepričan sem, da bi z bolj ugodno davčno politiko glede sponzorstev naredili velik korak naprej. Se pa zavedam, da ne moremo računati na podporo multinacionalk pri našem lokalnem športu. Smo takšni, kot smo. Vsi skušamo delati karseda najbolje v nekih naših okvirjih.

So morda še vedno vidne posledice koronavirusne pandemije? Kakšna je specifika navijaštva v Sloveniji?

Covid je pustil neke posledice, a ne takšne, kot si marsikdo predstavlja. Ljudje so začutili, da se je super podružiti na koncertih, prireditvah in tekmah. Tukaj ne vidim problema. Je pa specifika v Evropi takšna, da smo navijači uspehov. Ne samo v športu, tudi drugje, sledimo trendom. Rokomet ima svojo zvesto publiko, tudi nogomet jasno. Ampak teh navijačev ni toliko, da bi lahko od tega živeli. Dvorane polnijo uspehi. V zlatih časih Celja so navijače privabljali uspehi. Nikoli ni bilo pomembno, koliko je tujcev in kako se kdo piše. Ko ni šlo po željah, pa so se takoj zvrstile kritike. Zakaj igra ta, zakaj se dela tako? Pa tu ne govorim le o Celju, govorim na splošno. Enako je v nogometu in v košarki. To je naša specifika.

Glede na moje izkušnje iz Nemčije, kjer sem dolgo igral in živel, mi je žal, da nismo v teh stvareh bolj podobni njim. Žal mi je, ker se klubi ne morejo zanašati na letne karte in na zvestobo navijačev ter na dober obisk, ki posledično privlači več sponzorjev. Ampak to je naša specifika, s tem moramo delati. Mi moramo zagotavljati vse pogoje, da se uspehi zgodijo in da lahko potem od tega živimo. Sponzorje privlači polna dvorana in glamurozni dogodki, redke pa zanima redno kolo državne lige.

rokomet Barbara Lazović — Konec novembra se začne svetovno prvenstvo za ženske, na katerem si želijo Slovenke priigrati kvalifikacije za olimpijske igre v Parizu 2024.

Obe članski reprezentanci čakata veliki tekmovanji. Ženske se bodo že konec tega meseca podale na svetovno prvenstvo, moški pa na začetku prihodnjega na evropsko. Kakšne so vaše želje oziroma pričakovanja za obe izbrani vrsti?

Ogromna želja je, da se obe reprezentanci uvrstita na olimpijske igre. Morda bi kdo drug temu rekel cilj, tega jaz ne morem reči, je pa to želja. Mislim da realna. Upam, da bodo dekleta na svetovnem prvenstvu, ki se začne konec tega meseca, zdrave. Imajo težave s poškodbami, ampak želimo si dobrega rezultata in uvrstitev na aprilske kvalifikacije.

Moško reprezentanco januarja čaka evropsko prvenstvo v Nemčiji. To bo pravi spektakel. Vsi si želimo, da bo v Nemčiji ogromno naših navijačev. Če se navežem na prejšnjo vprašanje glede financ. Žensko prvenstvo, ki smo ga gostili in je pustilo neke negativne posledice, je imelo tudi ogromno pozitivnih posledic. Ženska izbrana vrsta je zdaj na visokem evropskem nivoju in to je zelo pozitivno. Na rokometni zvezi obe reprezentanci obravnavamo enako. Ženska izbrana vrsta je v zadnjih letih naredila ogromen preskok, kar je potrebno spoštovati in kar nas veseli.

Kako na zvezi gledate na žensko ligo, kjer je v ospredju Krim, ki znova postaja resen igralec tudi na mednarodni sceni?

Kar me veseli je to, da Krim ni samo tujska legija. Je jedro slovenke reprezentance. Krim z uspehi vleče naprej druge klube, ki jih ne smemo pozabiti. Mlinotest Ajdovščina je napredovala v Evropi in opozarja nase. Tudi nekatere druge sredine so dobre. Dela se dobro, a še vedno imamo ogromno rezerv.

S prihodom selektorja Dragana Adžića se je v preteklosti dvignila komunikacija s klubskimi trenerji. Glavna težava je majhen bazen. Ne moremo pričakovati, da bomo imeli na tisoče kvalitetnih igralk. Sem pa prepričan, da se dobro dela. Punce iz drugih klubov vidijo, da lahko njihove kolegice v Krimu uspešno igrajo v ligi prvakinj, kar je motiv za njihov napredek.

Odlično se dela tudi v nekaterih drugih sredinah. Videli smo zelo uspešen superpokalni vikend, kjer so rokometašice Mlinotesta Ajdovščine zelo namučile Krim.

Videli smo, kako je Mlinotest ob zares dobri igri in malce slabšem dnevu Krima lahko konkurenčen. Ekipi sta bili 50 minut enakovredni. Tega si želimo. Čim več izenačenih in dobrih tekem. Če bi Krim to tekmo dobil s 50:15, bi to bila slaba reklama za slovenski ženski rokomet. A tekma je bila dobra in napeta. To nas veseli, saj to pelje naš ženski rokomet naprej.

Natek o zlatih časih lige NLB: “Na tiste čase moramo zdaj pozabiti in se osredotočiti na prihodnost.”

Skočiva še v ligo NLB, ki jo lahko gledalke in gledalci spremljajo na naših na kanalih. Se lahko naše državno prvenstvo še kdaj vrne v tiste zlate čase?

Realno se takšni časi ne bodo vrnili. Ampak izključno zaradi financ. V teh časih je skoraj vsa slovenska reprezentanca igrala v naši ligi. Danes le nekaj naših najboljših igralcev igra doma. Predstavljate si to. 130 slovenskih fantov igra v tujini, če bi se jih 80 vrnilo v slovensko ligo, bi bila ta vrhunska. S tem sem povedal dovolj. Ampak realno od njih tega ne moremo pričakovati, saj so zaslužki v tujih klubih izrazito višji. Predvsem to je razlog, da je nivo tekmovanja slabši kot v preteklosti, ampak liga je vseeno kvalitetna.

Na tiste čase moramo zdaj pozabiti in se osredotočiti na prihodnost. Produkcija igralcev je danes morda celo boljša. Imamo mlade igralce, ki se lahko hitro dokažejo in prestopijo v boljši klub. Najprej v Sloveniji in nato v tujini. Vsi bi si seveda želeli, predvsem pri naših največjih klubih, da bi tisti najboljši doma ostali dalj časa, ampak kar se zdaj dogaja, je naša realnost. Veseli nas, da se produkcija kvalitetnih igralcev povečuje.

rokomet Florjani RK Celje Pivovarna Laško — Polne tribune na najpomembnejših tekmah lige NLB so trenutno žal zelo redek pojav. Se bo to v prihodnje spremenilo? Foto: Jan Gregorc

Zakaj dvorane velikokrat niso polne? To velja predvsem za tiste največje tekme naših klubov z najbolj bogato zgodovino. V tej sezoni smo bili zelo razočarani nad obiskom na večnem derbiju Celja in Velenja v Zlatorogu.

Znova se vračamo na našo specifiko in na navijače uspehov. Celje je zelo zahtevno okolje. Klub se izredno trudi na vseh področjih. Tako glede marketinga in tudi pri vsakoletnem sestavljanju članske ekipe, ki jo vsako leto zapuščajo najboljši posamezniki. Vedno so v zelo zahtevni situaciji, ker je celjska publika zelo zahtevna. Za naše razmere nadpovprečno zahtevna. Trudijo se na vse možne načine, včasih jim uspe dvorano napolniti, včasih pač ne.

V slovenski ligi nasploh pa mislim, da klubi v večini delajo dobro. V zadnjem krogu je bilo veliko polnih dvoran. Imamo ogromno lokalnih derbijev, ki vzbudijo zanimanje. Naloga klubov je, da več truda vložijo v promocijo, naša naloga na zvezi pa je, da skušamo produkt lige NLB in tudi druga tekmovanja dvigniti na višji nivo in vse skupaj dobro spromovirati. Od junija imamo zaposlenega direktorja ligaških tekmovanj, ki skrbi za marketinški del, kar je naša naloga.

V naslednji sezoni bo liga NLB povsem spremenjena. Tekmovanje bo potekalo po nekoč že uporabljenem sistemu. Bo to dvignilo kvaliteto in zanimanje, zakaj?

Mislim, da lahko sistem pomaga pri dvigu zanimivosti. To sicer najbolj dvigujejo kvalitetne tekme, a s tem načinom končnice se bo napetost držala do samega konca. Prvenstvo ne bo odločeno aprila. Negotovost bo pomagala dvigniti zanimanje pri navijačih in medijih. Kvaliteta rokometa bo boljša, saj bodo morali vsi klubi od prvega do zadnjega igrati na polno do konca.

Kako pomembno je, da Celjani igrajo v ligi prvakov in kako gledate na preostala evropska tekmovanja?

Za slovenski rokomet je ključno, da imamo predstavnika v ligi prvakov. Tudi ostali evropski pokali so pomembni. Evropska liga in pokal sta odlični tekmovanji. Z državnim prvenstvom se bo držala napetost, da nobena tekma ne bo odveč in nepomembna. Kot govorimo za Evropo, govorimo tudi za domačo ligo. Vsaka tekma bo nek spektakel in klubi bodo tudi organizacijsko na najvišjem nivoju. Le tako se lahko napreduje.

Večkrat ste že omenili, da pripravljate platformo z delovnim imenom RZS TV, ki trenutno deluje na Youtube kanalu. Nam lahko predstavite ta projekt?

Naš namen je pripraviti platformo, na kateri bo na voljo ves slovenski rokomet. Priprava je v povojih, smo v pogovorih s partnerji. Jasno so tu še televizijske pravice za ligaške tekme in nato še reprezentančne tekme. Končni namen je, da lahko starši gledajo svoje otroke in zanje navijajo, medtem ko ti igrajo na drugem koncu Slovenije. Mislim, da smo s svojim Youtube kanalom že danes zelo daleč, saj kanal odlično funkcionira, tudi vse članske tekme prenašamo.

Bi si pa radi z vidika platforme zagotovili neko poenotenje kvalitete snemanja. To bi vse dvignilo na višji nivo. S tem bi pritegnili dodatne pokrovitelje in finance, ki bi šle h klubom. To jim mora biti v interesu. S tem bomo dvignili tudi interes navijačev, ki bodo lahko gledali prvo ligo, ob tem pa bodo lahko tudi babice spremljale svoje vnuke. To je naš cilj.

Kako na to gledajo klubi? Jih skrbijo morebitni dodatni stroški za zagotavljanje prenosov vseh tekem?

Tu je želja zveze, da zagotovimo stvari in finance za dobre prenose. Težko je karkoli obljubljati, a naš cilj je, da klubov s tem finančno ne bi dodatno obremenjevali. To je naš cilj. Smo realni? Mislim, da smo. Na začetku so klubi dvigovali obrvi, a so vsi videli, da je obisk tudi v primeru prenosov enak.

Zanimanje se na koncu dvigne, saj si je marsikdo napete tekme z veseljem ogledal še v posnetku. Klubi že razmišljajo drugače in te stvari podpirajo. Vsi so odprti za platformo, v tem vidijo interes. Njihovi lokalni sponzorji bodo vidni po vsej Sloveniji, kar je samo še ena nadgradnja.

“Prevečkrat je sojenje izgovor za lastno slabo igro in neuspeh.”

V tej sezoni se veliko govori o sodnikih. Kako vi gledate na kvaliteto sojenja v naših tekmovanjih?

Bil sem igralec, vsak igralec se jezi na sodnike, to sodi zraven. Od tega je minilo že kar nekaj časa. Moti me pretirano obremenjevanje. Eno je žar borbe med tekmo, to razumemo. Primitivizma, vulgarnosti in agresivnosti niti slučajno ne podpiramo, vsega tega ne toleriramo. O sojenju se po mojem mnenju preveč govori. Prevečkrat je sojenje izgovor za lastno slabo igro in neuspeh.

Naša liga je na takšnem nivoju, kot je, sojenje pa je na enakem nivoju kot liga. Če bi bila liga na višjem nivoju, bi lahko to zahtevali tudi od sodnikov. Sodniki delajo napake, a delajo jih tudi igralci in trenerji. Nekih namernih zadev do danes nismo opazili in res mi je žal, da se klubi toliko ukvarjajo s tem. Jih skušam razumeti, a mislim, da se morajo bolj osredotočiti nase in manj na sodnike. Če bi mi zaznali kakršenkoli sum na namerne napake, bi takoj ukrepali, a teh niti približno ni.

Kako pa kot nekdanji športnik gledate na telesno pripravljenost sodnikov povsod po svetu? Je tudi to lahko problem pri uveljavljanju avtoritete na igrišču?

Razumem vprašanje, a o tem je težko govoriti. Sodniki imajo svoja testiranja, morajo zadostiti pogojem. Pri njih res ne vidimo problemov. Ta diktafon ima premalo spomina, da bi začela govoriti o spremembah pravil, ki bi olajšala delo sodnikom. To je nekaj povsem drugega, tu lahko iščemo rešitve. A dokler so pravila takšna kot so, je sodnikom težko.

Mi se želimo izogniti temu, da prihaja do napak na tekmah najvišjega nivoja kot tudi na tekmah mlajših selekcij. Ne želimo izpadov igralcev, publike. Sodniki so del igre in svojo delo opravljajo zelo korektno. Rokomet je eden izmed težjih športov za soditi, zato pa je potrebno sodnike morda vsaj malce bolj spoštovati.

Slovenija je vselej veljala kot valilnica izjemnih talentov. Je trenutno tekmovalnost preveč v ospredju že pri zelo mladih igralkah in igralcih?

Mislim, da otroci še vedno z veseljem hodijo na treninge. Je pa pri nas v vseh športih v mlajših selekcijah rezultat absolutno preveč pomemben. Temu dajejo starši, trenerji in klubi prevelik pomen. Prav je, da otroci tekmujejo, ampak dokler tekmujejo med sabo. Ko začnejo tekmovati mame in babice, pa to postane problematično. Niti približno ne želim kogarkoli užaliti.

Pri nas je tako, da se v mlajših kategorijah do določene starosti igra rokomet brez beleženja rezultata. V zadnjih letih je tako in napredek otrok je morda tudi zato odličen. Otroci se še vedno borijo in mečejo za žogo, jeze pa je manj. Ni kreganja, več je fairplayja. To je neka smernica in morda bi lahko v prihodnje starost, do katere se igra brez beleženja rezultata, še dvignili. To je pot, da dvigamo športni duh in pomagamo mladim.

Vrniva se k moški reprezentanci. Kako poteka sodelovanje z Urošem Zormanom?

Sodelovanje poteka zelo dobro. On dela svoje delo, v delo reprezentanc pa zdaj s to novo vlogo niti ne bom veliko vpleten. Tako Zorman kot Adžić sta izjemna in samoiniciativna. Govorita med sabo, kar me nasploh veseli.

slovenska rokometna reprezentanca Uroš Zorman — RZS je trentno zelo zadovoljna z delom selektorja Uroša Zormana, ki hkrati vodi tudi Trimo iz Trebnjega. Foto: Aleš Fevžer

Tukaj se lahko na hitro dotakneva še mlajših selekcij, kjer je pred kratkim prišlo do zamenjave selektorjev.

Pri mlajših selekcijah smo na začetku meseca imenovali nove trenerje moških kategorij. Zavel je nek nov veter. Prepričan sem, da delamo dobro. Prostora za napredek je ogromno. Sploh pri mladih je ključ dobro delo v klubih. Reprezentančni trener lahko nekaj doda, ampak ostalo je odraz dela v klubih.

Pri članih je zaradi razkropljenosti po celotni Evropi drugače, selektor ima pomembnejšo vlogo. Pri mlajših selekcijah bi rad dodal še to, da je rezultat pomemben le v obliki tega, da se uvrščamo na velika tekmovanja in se tam primerjamo z največjimi in najboljšimi. Če pride zraven kakšna kolajna, je to super, ampak to ni cilj. Naš cilj je, da usposobimo čim več igralcev za člansko reprezentanco.

Selektor članske reprezentance Uroš Zorman deluje tudi v klubskem rokometu in je trener Trima iz Trebnjega. Kako vi gledate na to, kako na vse skupaj gleda zveza?

V rokometu je veliko takšnih primerov. Moje osebno mnenje, ki ga delijo tudi vsi na zvezi, je takšno, da Uroš zelo dobro dela. Kar se tiče reprezentance, jaz ne vidim problema, da ne more zraven opravljati še vlogo trenerja v Trimu, ali konec koncev v prihodnosti tudi v tujini. Če bo kdaj prišlo do težav, če se bo videlo, da ne more izpolnjevati obeh vlog, se bomo pogovorili. Tega problema trenutno ni. Ves čas komuniciramo, ima odličen vpogled v igralski kader in njegov razvoj.

Je pa Uroš kot osebnost vselej bil tak, da je šel marsikomu v nos. Tu morda kdo vidi težavo, ker vodi klub, ki je pretendent v boju za naslov prvaka, a mi nanj gledamo kot na selektorja, za katerega veljajo najstrožja pravila obnašanja. Ampak dokler vlogo selektorja opravlja tako, kot jo opravlja zdaj, nima nihče nič proti drugi funkciji. Tu je še finančni vidik. Zveza si ne more privoščiti profesionalnega selektorja. To prinaša še višje stroške. Kot pri Draganu Adžiću tudi pri Urošu Zormanu vse poteka brez težav.

Zakaj je Vid Kavtičnik zapustil mesto direktorja članske reprezentance?

Vid je dobil dobro službo in sprejel nove izzive. Bil je naš honorarni sodelavec. Zdaj je šel drugam, a je z nami povezan v drugi vlogi. Še sodelujemo, ni pa več dnevno vpet v naše delo in ni več del naše reprezentance.

Lahko tudi v rokometu v prihodnosti po vzoru nogometa med strokovnimi delavci in na položajih na zvezi pričakujemo še več naših nekdanjih igralcev, ki so rokomet igrali na najvišjem možnem nivoju?

Mislim, da je to pomembno, a to, da si igral rokomet, ne sme biti edini pogoj pri iskanju kadra. Igralska kariera in mednarodne izkušnje prinašajo marsikaj, a le to ni dovolj. Moja kariera mi ne bi nič pomagala, če ne bi imel izobrazbe in znanj iz financ ter osnov poslovanja. Absolutno podpiram, da se čim več bivših športnikov vključi. Tudi z igralci, ki zaključujejo kariere, bom opravil pogovore, če jih zanima, da bi se nam pridružili v različnih vlogah. Mora pa vsak posameznik vlagati v svojo izobrazbo in kompetence. Delanje šol, trenerskih tečajev. Smo s končano osnovno šolo je težko dobiti službo.

Za konec pa bi vas prosil še za napoved prihajajočega moškega evropskega prvenstva v Nemčiji. Kaj lahko pričakujemo od samega dogodka in kaj od Slovenije?

Nemcev je jasno, da lahko pričakujemo spektakel. Takšen spektakel, ki mu še nismo bili priča. Zaradi tega mi je morda žal, da ne igram več in da sem toliko star. Kar se tiče Slovenije pa upam, da bodo fantje zdravi. Ne maram dajati napovedi, ker sem že prevečkrat zgrešil. Mislim, da sta obe naši reprezentanci. Žeja pa je takšna, kot na začetku pogovora. Zelo bomo srečni, če bo naše poletje na zvezi zelo zasedeno.