Mohammad iz Afganistana bi boksal za Slovenijo

SK Fight 3. Sep 202212:12
Delite:
Fotografija je simbolična. (Foto:Ben Hoskins/Getty Images)

Začeti znova na tujem, potem ko si bil prisiljen zapustiti domovino, ni lahko. Afganistanec Mohammad Dawood Rezai, ki se je zatekel v Slovenijo, je tu našel varnost in posebno uteho v boksu. Poleg šolanja in dela pridno trenira, saj bi rad nastopil tudi na olimpijskih igrah. In kot pravi, bi tam rad zastopal Slovenijo.

Svoj dom na severu Afganistana je zapustil decembra 2015 star 14 let. “Položaj v Afganistanu se je po letu 2014 močno poslabšal. Talibani so krepili nadzor nad mesti in vasmi, vdirali so v domove in silili mlade fante v gore na urjenje z orožjem. Moja družina tega ni hotela in oče me je postavil pred odločitev, ali ostanem ali pa poskušam zapustiti Afganistan. Odločil sem se, da grem,” je Mohammad povedal za STA.

Na pot se je podal v skupini 14 fantov iz njegovega kraja, starih od deset do dvajset let. Vseh prej ni poznal, za pot, za katero je vnaprej plačal okoli 3000 evrov, se je dogovoril njegov oče. “Pot je trajala 45 dni. Iz Afganistana smo šli v Pakistan, nato v Iran, Turčijo, Grčijo, Makedonijo in tako naprej. Od Grčije naprej sploh nisem vedel, v kateri državi sem. Za države, kot sta Bosna in Hercegovina ali Slovenija, prej še nisem slišal,” je dejal.

Konkretnega cilja poti niso imeli. “Naš cilj je bil varna država, to je vse, o čemer smo razmišljali,” pravi. To varnost so videli v Evropi, saj so vedeli, da v državah, kot sta Iran in Turčija, ne bi imeli nobenih pravic. “Prijatelji, katerih starši so iz Afganistana, so rojeni v Iranu, a nimajo pravice do šolanja, dela ali zdravstvene oskrbe. Celo življenje živijo na črno, saj ne morejo dobiti dokumentov,” je pojasnil Mohammad.

Ko se enkrat podaš na takšno pot, ni poti nazaj

Večinoma so potovali z avtobusom ali avtomobilom, na meji med Iranom in Turčijo so osem ur hodili peš čez zasnežene gore, iz Turčije v Grčijo so potovali na gumijastem čolnu, na katerem je bilo skupno več kot 30 ljudi, tudi žensk in otrok. “Kako boš šel naprej, izveš sproti. Čakaš in ko rečejo, da se gre naprej, greš naprej. Čez dan smo ponavadi spali, ponoči potovali,” je povedal.

“V nahrbtniku sem imel le nekaj toplih oblačil in denarja za hrano, pa veliko datljev. Ti dajo energijo in nisi tako hitro lačen,” je dodal. “Razmišljaš samo, kako naprej. Ko se enkrat podaš na takšno pot, ni poti nazaj. Takrat ne razmišljaš o nevarnostih,” pripoveduje.

Za nezakonito pot so se odločili, ker zakonita ni možna. Kot Afganistanec namreč v številnih državah na poti do EU ne bi dobil vizuma, sam ni imel niti potnega lista. V njegovi domovini imajo prebivalci za identifikacijo le list papirja z osnovnimi podatki. Ta se je uničil, ko jih je na poti s čolnom premočilo. Tako so Mohammad in njegovi sopotniki ostali brez identifikacije.

Eni so ga lepo sprejeli, drugi manj

V Slovenijo je prišel februarja 2016, ob posredovanju mednarodne skupnosti z vlakom iz Makedonije. Kako točno je bila pot takrat organizirana, ne ve, saj ni imel druge možnosti, kot da se prepusti begunskemu valu. “V Sloveniji smo se morali ustaviti vsi mladoletni. Od 14 fantov, ki smo skupaj odpotovali iz Afganistana, nas je deset prispelo v Evropo. Trije smo ostali v Sloveniji, ostali so šli naprej,” je povedal.

Dva meseca je bil nameščen v kriznem centru v Slovenj Gradcu, nato pet mesecev v Mariboru. Jeseni 2016 pa so vse mladoletne begunce in migrante namestili v dijaškem domu v Postojni. Tam je bival dve leti in zaključil osnovno šolo. Nato je zaprosil za možnost obiskovanja srednje šole v Mariboru, kjer je letos zaključil šolanje za avtomehanika.

Na začetku je imel seveda največ težav s slovenskim jezikom, s sošolci je imel različne izkušnje. “Eni so me lepo sprejeli, drugi manj,” pravi.

Ko gleda nazaj, je hvaležen za vso podporo, ki jo je dobil v Sloveniji. “Morda bi bilo lažje, če bi imeli več stikov z lokalnim okoljem. V dijaškem domu smo bili Afganistanci stalno skupaj, s Slovenci smo bili samo v šoli, pa še tam smo bili večinoma v ustaljenih skupinah. Če bi imeli več stikov s Slovenci, bi se hitreje naučili slovensko in slovenske kulture,” meni.

V svoji kategoriji v Sloveniji premagal že vse

Boksati je začel v Postojni, tudi iz terapevtskih razlogov, saj je tako lahko sprostil svoje misli in energijo. “Tudi zaradi boksa sem želel nazaj v Maribor, saj sem navezal stik z Železničarskim boksarskim klubom. Igor Rašić je krasen trener, vsi v klubu so me zelo lepo sprejeli in treningi mi res veliko pomenijo. Hitro so prišli tudi dobri rezultati, s klubom sem boksal že v več evropskih državah in tu zdaj vidim svoje poslanstvo. Boks je trenutno glavna stvar v mojem življenju,” je povedal.

Tekmuje v olimpijskem boksu v kategoriji do 57 kilogramov in tako kot vsakemu športniku je cilj medalja na olimpijskih igrah. “V svoji kategoriji sem v Sloveniji že vse premagal. Je pa težava državljanstvo. Na manjših turnirjih v tujini lahko nastopam kot slovenski reprezentant, za večje turnirje in olimpijske igre pa moram imeti državljanstvo,” je pojasnil.

Trenutno ima v Sloveniji začasno prebivališče. Edini pogoj za pridobitev državljanstva, ki ga še ni izpolnil, je dve leti rednega dela in plačevanja davkov v Sloveniji. Zato se je odločil, da ne nadaljuje z visokošolskim izobraževanjem, temveč se zaposli.

V Sloveniji želi ostati. “Tu zdaj poznam ljudi, kulturo, jezik, imam službo in odlične pogoje za trening, s sostanovalcem sem našel stanovanje z zelo prijazno lastnico. Res krasno se počutim v Mariboru,” je dejal.

Nekoč bi se rad vrnil v domovino

Stike z domačim krajem ohranja le prek telefona. “Novice niso dobre. Vsi so zelo razočarani, številni prijatelji so prav tako pobegnili iz države. Sestra joka, ker ne more več študirati, učitelji so ostali brez službe. Ljudje so lačni in pod stalnim nadzorom talibanov,” je še povedal Mohammad.

Nekoč bi se vendarle rad vrnil v domovino. “Trenutno položaj v Afganistanu tega ne dopušča. Pod talibani to ni mogoče,” je pojasnil.

Poudaril je, da je Afganistan čudovita država, z bogato zgodovino, kulturo in naravo in da je podoba, ki jo svetu o tej državi kaže talibanski režim, lažna. “Talibani so le manjšina, ki se je dokopala do oblasti in zdaj terorizira ostale prebivalce Afganistana. Niso vsi Afganistanci takšni in na začetku sem bil zelo šokiran, ko sem slišal, kako si moji novi sošolci in prijatelji predstavljajo mojo državo. Zdaj sem se že navadil, da imajo povsem napačne predstave,” je dejal. “Tudi zato si želim, da bo Afganistan nekoč spet svoboden in miren in se bo lahko pokazal svetu v pravi luči,” je dodal.

Komentari

Vaš komentar