Aljaž Bedene je v pogovoru za Sportklub spregovoril o svoji teniški karieri, ki se zdaj pretaplja v angažiranje okoli ND Ilirija 1911. V Šiški želi postaviti temelje razvoja mladih nogometašev.
V nedeljo ste si na Sportklubu lahko prebrali obsežen intervju, v katerim se je potopil v svojo teniško kariero. Nato je potegnil črto. Tudi mi smo jo. V drugem delu intervjuja smo tako v središče postavili … Nogomet.
Z bratom dvojčkom Andražem Bedene namreč Aljaž vodi agentsko skupino Bond Sport Management, še bolj pomembno pa je njuno delo pri omenjenem ljubljanskem drugoligašu. V klub iz Šiške sta letos kot partnerja pripeljala skupino Sport Venture Group (SVG), uredili so stavbno pravico v športnem parku Ilirija, ki ga v prihodnjih letih čaka temeljita prenova.
Če bo šlo vse po sreči, bo Ljubljančana javnost morda nekoč celo bolj poznala kot “očeta” uspeha mladih nogometašev, ki prihajajo iz akademije v Šiški, kot pa izjemnega teniškega igralca.
Z Ilirijo ste tesno povezani, česar marsikdo ne ve.
Bedeneti smo vpeti v ta okoliš. Šiška in Koseze, zdaj živim v Podutiku, Andraž je pa tukaj v Kosezah.
ND Ilirija je velik projekt, ki že zdaj daje sadove, saj se utegne klub morda že v tekoči sezoni boriti za napredovanje v prvo ligo. Ampak načrti so, kot smo opazili, povezani predvsem z mladinskim pogonom, kajne?
Ekipa je za drugo ligo povsem solidna. Naš dolgoročni načrt je razvoj igralcev iz svoje šole, fokus na tistih fantih, ki bodo odraščali tukaj. Ni namen kupovati dragih igralcev iz tujine, primaren bo razvoj nogometne akademije. Potencial slovenskega nogometa je velik, na Balkanu je nogomet v vzponu. Dobili smo nekaj vrhunskih nosilcev, ki lahko s svojimi izkušnjami pomagajo mladim. Prva liga? Ja, dobro, to seveda je cilj, toda šele v doglednem času recimo treh ali štirih sezon. Ne želimo prehitevati, začenjamo z ničle.
Torej si ne delate utvar, da bi recimo čez deset let ND Ilirija nastopala v ligi prvakov?
Če bo do tega prišlo, se ne branim, super (smeh), ampak vsi vemo, kakšna je realnost. To je uspelo le Mariboru, kar ni naključje, v ozadju je dobro načrtno delo. Mi bi radi šli po svoji poti, želje obstajajo in so povezane predvsem s kakovostnim nogometom. Bistvo projekta je čim boljša akademija, naložba v infrastrukturo. Ne želimo pa si pomagati le nogometašem, ampak celotnemu okolišu Šiške. Cilj je ustvariti nogometni center z vsem, kar priteče zraven. ZŠD Ilirija ima pod seboj kar nekaj različnih športov, najboljše pogoje želimo ustvariti vsem. Šiška ima kot del Ljubljane največ prebivalcev in je že zato zanimiva, pa najsi bo to za nogomet, košarko ali pa namizni tenis. Za Ljubljano je to lahko samo dobra zgodba.
Glede na vašo vpetost v nogometno agencijo se verjetno srečujete s kopico očitki, da boste klub ND Ilirija izrabljali kot poligon za to, da vanj vozite svoje igralce. Drži?
Zdaj sva z bratom osredotočena bolj ali manj le še na klub. Agencijo sva ustvarila zaradi ljubezni do nogometa, vendar sčasoma spoznala, da je Slovenija zelo majhen “bazen”, slovenski igralci ne dobijo dovolj priložnosti, obstajajo zaprti krogi in zato sva začela razmišljati, da se preusmeriva. Bojazen za to, kar ste omenili, je odveč. Kakovost je pred osebnimi interesi.
Se torej ni za bati, da bi polovica igralcev v Iliriji sodila pod Bond Sport Management?
Agencijo bo prevzel nekdo tretji, ker ne bo vezana na naju, z Andražem se bova osredotočala bolj na ND Ilirija in to, kaj je dobro za klub. Gledava na dolgoročen interes kluba. Za agencijo naj skrbi ogledniki. Ameriški investitor, družba SVG, si želi, da klub uresniči svoj potencial.
Po čem se bo torej Ilirija razlikovala od mestnih tekmecev, Olimpije in Brava? Kaj bo dodana vrednost in ali sploh obstaja prostor za tretjega močnega ljubljanskega prvoligaša?
Kot majhen sem navijal za Olimpijo, kasneje sem podpiral tudi Bravo. Ta zemlja, kjer se nahaja Ilirija, omogoča razvoj s pomočjo zasebnega investitorja. Naša nogometna akademija bo najmočnejša. Če že ne v Sloveniji, pa vsaj v Ljubljani. Pripeljali bomo najboljši kader z Balkana, ki so na svojem področju strokovnjaki. Projekt zavzema veliko energije in znanja. Načrtujemo pet igrišč, z umetno in naravno travo, tudi pokrito igrišče, center za fizioterapijo, povezan fitnes.
Taka akademija, kot bi se spodobilo za nacionalni teniški center.
Kaj pa športnik v razvoju drugega potrebuje? Potrebuje igrišče, fitnes, prostor za regeneracijo, skrb za nutricionizem in nekje za spati. Skušamo gledati tako, kot v tujini večji klubi, ki dajejo poudarek na individualizem, da se na primer organizira prostor z ledeno kopeljo. Vse želimo postaviti na enem mestu. To pogrešam pri vseh športih v Sloveniji. Optimizacija.
Koliko časa vam bo vzel ta projekt. Torej izgradnja infrastrukture in to, da pripeljete strokoven kader, ki je na svojem področju v regiji pri vrhu?
Med petimi in desetimi leti. Takrat bomo lahko spregovorili o klubu, ki ima nekaj več. Skupina SVG ima na področju investicij v nogomet bogate izkušnje, na noge so postavili kar nekaj akademij, imajo “know how”, midva seveda misliva dodati kaj svojega in z njihovo pomočjo stvar ponesti na višjo raven.
Benjamin Šeško je en tak “produkt” slovenskega nogometa, ki je sicer dokaj hitro odšel v tujino. Kdo je recimo del vajine agencije ali pa nogometne društva Ilirija, na katerega nas morate opozoriti, da ga naj v bodoče spremljamo?
Na Hrvaškem je del naše agencije Marin Prekodravac, član Osijeka B in hrvaške reprezentance do 17 let. Potem velja omeniti še Jánosa Bodnárja, ki ima prav tako 17 let in nastopa v peti angleški ligi kot posojen član Peterborougha. Iz kluba so me klicali in pravijo, da so zelo zadovoljni z njim. Tu sta še brata Izak in Jona Ježič, sicer sta še mlajša, letnik 2008 in 2010, pa šestnajstletni Leo Rimac, nekdanji član Olimpije, ki zdaj nastopa za Dinamo. Tudi kakšne starejše fante, ki so že med člani, nekoč vidim v tujini. Tu imam v mislih Gašperja Trdina, ki je za moje pojme eden izmed boljših zadnjih veznih v Prvi Ligi Telemach, pod taktirko Dejana Grabića je napredoval. Lepo napreduje tudi kariera napadalca našega varovanca Tina Matića.
Kaj pa na Iliriji?
Ko gledam mlade fante in imam vpogled v njihovo individualno kakovost, trenerje vprašam, zakaj niso bolj zavzeti. Odgovorijo mi, da se želijo bolj posvetiti šoli in prav v tem tiči težava. Če bi namreč imeli tukaj zagotovljene optimalne pogoje, bi bila odločitev za športno kariero lažja. Če bi fantje v centru garali z zavestjo, da jim lahko uspe v tujini, bi bilo kolebanje med knjigami in žogo bržčas lažje. Veselim se tega projekta.
Torej Aljaž, za vas v poštev pride samo še nogomet, s tenisom ste zaključili?
Za zdaj vsekakor.