“Življenje mi je rešil zgrešen udarec na zaključno žogico”

Tenis 23. Okt 20227:003 komentarji
Foto: Uroš Kokol

Aljaž Bedene je nesporno največji slovenski teniški igralec. Poleg tega, da je s 43. mestom na svetu izenačil predhodni rekord Grege Žemlje, je Ljubljančan igral v kar štirih finalih ATP turnirjev ter bil izmed vseh igralcev generacije najdlje član elitne stoterice na računalniški lestvici ATP.

V teniški pokoj je odšel brez velikega pompa, brez uradne zaključne tekme. Na dvoboju z Estonijo v Davisovem pokalu je Sloveniji prinesel točko tako med posamezniki kot v konkurenci parov, že tekom poslovilne sezone pa intenzivno začel delati na novem projektu, ki zadeva delo z mladimi v Nogometnem društvu Ilirija 1911.

Z “Benkotom” smo se dotaknili anekdot iz njegove teniške kariere, Ljubljančan je pojasnil, zakaj je nekaj let nastopal pod zastavo Velike Britanije, za konec pa se ozrl v prihodnost ter ocenil možnosti mlajših generacij na velikem teniškem odru.

Aljaž, minil je kakšen mesec od vaše upokojitve. Ali kaj pogrešate tenis?

V redu je,  kot je. Zelo sem zaseden. Občasno igram z Borom Artnakom, čigar trener je moj brat Andraž. Tudi gledam tenisa ne, nikoli ga nisem.

Kako se spominjate teniških začetkov?

Z bratom sva začela na Benč Športu, kjer je bilo morda malce preresno. Starša sta si za naju želela, da nama tenis pomeni igro in uživava, saj se tako ne moreva zasititi. Tako sva se kasneje vpisala v Šport Plus. Odkar pomnim, sem bil tekmovalen, z nikomer si nisem želel izgubiti, pa najsi bo to v tenisu ali pa v čem drugem. V tistem, kar mi ni šlo, recimo plavanju, se raje sploh nisem želel udejstvovati (smeh). V tenisu, se je izkazalo, sem bil še najboljši. Bil mi je, od začetka do konca kariere, kot nek hobi, užitek, zato mi je tudi uspelo.

Vmesna postaja v najstniških letih je bila za vas Idrija. Zakaj?

Najin teniški trener je bil Aleš Šporn, kondicijski pa Srečko Završki, ki je poučeval športno vzgojo na gimnaziji v Idriji. Z bratom sva želela ostati v Ljubljani, staršema pa se je zdelo, da je za najin razvoj bolje, če odideva tja. Dve leti in pol sva bila v dijaškem domu ob gimnaziji Jurija Vege. Lepa izkušnja, plus za življenje in za teniško kariero: biti velikokrat sam. Pri 16 letih sem si zlomil zapestje, Andraž je imel operacijo dlani.

Razblinite enkrat za vekomaj enigmo: je bil Andraž res bolj nadarjen od vas?

Na mladinskih turnirjih ITF sem imel na začetku nemalo težav, on pa se ni bal igrati proti starejšim in močnejšim igralcem. Tudi njemu bi lahko uspelo, če bi imel mojo glavo (smeh). Kasneje je rekel, da profesionalen šport ni zanj, bolj uživa v čem drugem.

Bedene v svojih profesionalnih začetkih, slika z Dunaja 2012; Goto: Imago via Guliverimage

Se spomnite svojega prvega osvojenega challenger turnirja?

Da, italijanska Barletta leta 2011. Andraž je bil z menoj, igrala sva dvojice. Pred mojim polfinalom med posamezniki je moral oditi na ligo, ostal sem s trenerjem Gorazdom Gavrilovim. Premagal sem Lukaša Rosola, Pippa Volandrija. To je bil šele moj drugi challenger sezone, v letu pred tem sem bil sedem mesecev odsoten zavoljo poškodbe. No, ena izmed stvari, ki so me res odlikovale: tudi, če pol leta nisem prijel loparja, sem občutke nemudoma pridobil nazaj. Počutil sem se tako, kot da igram vsak dan. V Caltanissetti sem pred tem tesno izpadel v četrtfinalu, bil sem besen, vendar me je pomirilo dejstvo, da me v Barletti čaka ‘wildcard’, ker sem bil tam član kluba, za katerega sem igral v italijanski ligi. S turnirsko zmago sem se približal elitni dvestoterici.

Ubijali bi za njegov servis na “T”

Leto 2011 je bil zagotovo prebojno. Se mogoče spomnite tudi vašega prvega nastopa v glavnem delu ATP turnirja?

Dunaj! Jesen 2011, Ivo Karlović mi je predal, izgubil sem s Tommyjem Haasom, ne spominjajte me na to. Moral bi zmagati, pa se mi je odprl prst.

Odprl?

Mezinec, oktober pač klasika. Jeseni sem imel suho kožo, na nekaterih delih dlani je bila bolj trda. V začetku kariere, govorimo o letih 2011, 2012 in 2013, se mi je to kar redno dogajalo. Zagato sem skušal reševati tako, da sem se potem začel bolj mazati, kar je pa dvorezen meč, saj sem potem pri igri izgubil občutek za žogo in samo igro. Ampak ja, prvega ne pozabiš nikoli.

Proti Italijanom je blestel. Z Marcom Cecchinatom (na fotografiji) je dobil uvodnih sedem medsebojnih srečanj; Foto: Guliverimage

Zakaj ste, z izjemo Fabia Fogninija, tako radi igrali proti Italijanom? Proti zahodnim sosedom, ki se ne pišejo Fognini, ste imeli res noro dobro bilanco zmag in porazov …

(smeh) Tudi Španci. Bil sem vzdržljiv, vedno sem bil marljiv z delom nog, nihče mi točke ni mogel zaključiti, teniško sem bil boljši, več znam, niso me mogli nikjer raniti. Počutil sem se lagodno, razvil svojo igro.

Eden izmed slovenskih igralcev mi je dejal, da bi ‘ubijal’ za vašo kombinacijo servisa na “T” in izmika na forehand. Vam to laska?

Glede na svojo višino imam morda kar enega izmed boljših začetnih udarcev na svetu. Nimam nenormalno dolgih rok, a servis je zadeva, ki jo igralec lahko prilagodi, se priuči.

Kdo ali kaj je poskrbel za to?

Pri 18 letih sem v Ameriki pred Odprtim prvenstvom ZDA treniral z ekipo Mednarodne teniške zveze in začel preizkušati nekoliko hitrejše gibanje pred servisom, v slogu Andyja Roddicka. Žogico si vržeš in takoj zatem že udariš po njej, skoraj iz izmeta v zrak. Ko sem prišel domov, me je začela boleti rama, tehnika oz. mehanika pri tem stilu realno ni ravno optimalna. Vse skupaj sem prilagodil, kasneje pa sem dobil novo moč, in sicer ob zamenjavi loparja, presedlal sem na Wilson. Tudi že tako dober forehand je naenkrat postal še boljši. Pogodbo s Technifibrom sem podpisal pri 22 letih, na Wilson sem šel recimo leta 2017.

Kariero ste si naredili na tem. Tudi v finalu Metza proti Tsongaju vam je prav ta servis po sredini ‘kupil’ kar nekaj poceni točk.

Hja, če sem potreboval točko, je bila to res moja specialiteta. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je dejstvo, da niti ni bilo pomembno, ali nasprotnik ve, kaj bom storil, ker sem ga s tem vseeno nevtraliziral. Nisem imel tako dobrega servisa navzven, a mi je že okoli 60 do 70-odstotna izvedba lahko prinesla as, ker so vsi pričakovali ‘bombo’ po sredini.

Imate koga posebej v mislih?

Diego Schwartzman mi je enkrat rekel: na deuce strani se predobro zavedam, da boš udaril po sredini, pa ne morem storiti nič! Štirikrat zapored sem ga premagal in je rekel, da vselej ve, kaj bom na igrišču naredil, pa sem ga vseeno spravljal ob živce. Imel sem enostavno predober servis v kombinaciji s forehandom.

Njemu ste bili trn v peti. Je še kdo tak, ki se mu je skremžil obraz, ko vas je v žrebu videl zapisanega ob sebi?

Italijani (smeh). No, meni pa Fognini ni ustrezal. Pa ne toliko zaradi sloga, ampak zaradi njegovih mentalnih preigravanj. Drugače ok oseba, ampak na igrišču pa umazan, kmetavzar. Preveč sem pošten, ni se mi dalo ukvarjati z igricami. Šele takrat, ko sem postal starejši, sem si rekel, naj gredo k vragu. Spomnim se, denimo, tekme z Benoitom Paireom na OP Združenih držav 2019. Teniško sem nad njim, vedno sem izkoriščal njegov mizeren forehand, on me je skušal zmesti s svojimi triki. Rad uživam v igri, med igranjem sem se pogosto kar malo izgubil. Namesto, da bi gledal, kako taktično priti do zmage, sem se potopil v sam tenis.

Foto: Uroš Kokol

Kaj je bilo na v New Yorku s Francozom?

Ves čas se je pritoževal, na malenkosti, tožil svojemu taboru, da imam srečo, ves čas zadevam črte. Prišlo je do točke, ko sem ga imel vrh glave in potem še jaz svojemu trenerju vpričo Benoita rekel isto, torej ponovil, da v bistvu on zadeva črte. Vedel sem, da mu bo prišlo do živega. Postal je užaljen, izgubil fokus in sprovociran potonil. Taki fantje, ki so na igrišču glasni, niso tako zelo mentalno močni, kot si gledalec to morda misli. Zlomil se je, kasneje sva igrala še dvakrat, bil je “majhen”, premagal sem ga, gladko.

Letos je najel psihologa.

Očitno mu niti to ne pomaga. Kakorkoli že, Fognini me je dobil tudi z boljšim tenisom, ne le s psihološkim merjenjem mišic.

Izdajalec le za tiste, ki nimajo pojma

Pa je bil na turneji kdo, s katerim se v slačilnici niti pozdravili niste, ker ste imeli take zamere?

Ne. Z vsemi sem se večinoma dobro razumel. V Najboljših odnosih sem bil z Robertom Bautisto Agutom, Damirjem Džumhurjem in seveda večino Srbov, razen z Novakom Đokovićem. Nisva imela istega urnika.

Vas še kaj veže na Otok?

Še zmeraj imam hišo v Welwyn Garden Cityju. Mestece severno od Londona.

Na Rolandu Garrosu; Foto: Guliverimage

Potem ste pripadni kakšnemu londonskemu nogometnemu klubu, za katerega stiskate pesti, ob seveda, vam ljubemu Real Madridu?

To je kraj med trikotnikom stadionov Arsenala, Watforda in Tottenhama. Slednjega sem od nekdaj najraje gledal, nisem pa navijač. Skratka, v Anglijo ne zahajam več redno, bom pa moral, ko prodam nepremičnino.

Tekom kariere ste se morali konstantno ubadati z očitki, da ste izdajalec, ker ste nekaj sezon igrali pod britansko zastavo. Kako danes gledate na žaljivke dela slovenske populacije? Se vas je to dotaknilo?

Moje sporočilo tem ljudem je, da enostavno ne poznajo zgodbe, širše slike. Tenis je individualen šport in pri nas, žal, nimamo ustrezne podpore krovne organizacije, ki jo imajo tako večje teniške nacije kot tudi nekatere manjše. Potni list Velike Britanije sem dobil leta 2015, proces pridobivanja se je začel že 2012. Takrat sem bil član ekipe Davisovega pokala. Vedno sem rad zastopal Slovenijo, predvsem sem se rad čutil del ekipe, nisem samotar. Ljudem lahko vse to, kar bom zdaj delil z vami, povem v obraz.

Ok, pojdimo po vrsti. Kje se je zalomilo?

Takrat je bil kapetan Blaž Trupej. Iskreno so se mi določeni prijemi zdeli neprofesionalni. Po igri sem bil zelo blizu Blažu Kavčiču in Gregi Žemlji, zraven je bil še Janez Semrajc. No, z njim sva bila pri 20 letih najbolj perspektivna upa slovenskega tenisa, danes, recimo, lahko samo upamo, da imamo koga takega. Prišel sem na zbor, Grega in Blaž sta vedno igrala sama, vse sta imela na voljo, jaz sem vedno igral le z Janezom, žoge smo pobirali sami. To je obdobje kariere, ko je z mojega vidika pomemben vsak teden, skoraj vsak dan. Rekel sem, da status tretje violine požrem. Hrepenel sem po tem, da igram vsaj dvojice, proti Dancem. Kljub temu, da so bili povprečni, eden od igralcem se je po treh letih vrnil iz upokojitve, kapetan je trdil, da so odlični. Medklic: jaz si po treh letih pavze ne upam igrat niti proti Estoniji. Z “Žemlakom” sva zmagala dvojice na challengerju v Ljubljani in tudi na treningih igrala skupaj. Spomnim se, da sem takrat kot kakšen majhen otrok nestrpno pričakoval igranje vsaj med pari, Trupej pa je nalogo zaupal Blažu in Gregi, nikoli nisem dobil pojasnila zakaj se je tako odločil.

In ko sta zmagala, je bil dvoboj z Danci odločen …

Da, povedli smo s tri proti nič, naslednji dan sem moral seveda jaz opravljati umazano delo igranja v mrtvi “deski”, ko je bilo vse skupaj že odločeno. Pred tem smo seveda vsi odšli na večerjo in se zmerno poveselili, tako da naslednji dan razumljivo nisem bil ravno optimalen.

Leta 2011 kot svež član Davis Cup reprezentance (skrajno desno); Foto: Aleš Fevžer

Ampak zagotovo to ni edina črna pika, ki ste jo zamerili, mar ne?

Seveda ne, to je malenkost. Recimo, bil sem poškodovan, nihče z zveze ali pa kapetan me ni poklical, vprašal, kako sem. Odnos je bil katastrofa. Spomnim se neke podelitve v Rogaški Slatini, direktor zveze je pristopil do vseh, jim dal roko, mene pa je obravnaval, kot da me ni. Človek se upravičeno vpraša: “kaj za vraga počnem tukaj?!” Nisem se počutil del ekipe, nisem se počutil, da sodim tja. Že takrat sem imel urejeno prebivališče na Otoku, na poti do tega, da čez par let zaprosim za državljanstvo. Z mano je v stik stopil Leon Smith, ki še danes opravlja vlogo kapetana britanske reprezentance, me vprašal, če sem zainteresiran. Z menoj je govoril tako, kot da sem v njegovih očeh že do tistega trenutka nekaj dosegel. Ljudje so v zmoti, ker mislijo, da sem to storil zaradi finančnega vidika, kar sploh ni res.

Na Otoku prerasel slovensko majhnost

Ključ so bili torej pogoji za trening in predvsem odnos.

Da. V teniškem centru Gosling sem treniral, tam sem imel igrišča cel dan prosta, na uporabo so mi bila zastonj. Tam sem lahko izkoristil ves svoj potencial, igram Davisov pokal in sem na očeh kakšnim sponzorjem, ki jih v Sloveniji pač ni bilo, pa čeprav sem bil na očeh ljudem, ker so moje tekme po televiziji. Vedno sem si želel igrati Davisov pokal za Slovenijo, ker mi je to od nekdaj bilo najpomembnejše tekmovanje, ker sem bil rad član ekipe. Eden izmed medijev je povzel, da se počutim Britanca, kar je bilo vzeto iz konteksta. Rekel sem, da sem že toliko časa tam, da bi rad Veliki Britaniji nekaj tudi dal, ne samo jemal. Vedno sem se počutil Slovenca. Zakaj sem sploh odnehal relativno zgodaj? Lahko bi igral še pet let, zdrav sem, toda Slovenija žal nima svoje infrastrukture, manjka nam nacionalni teniški center.

Foto: Uroš Kokol

Ni akademije.

Seveda. Recimo, nekdo igra turnir in izgubi v torek, potem pa je jasno potrebno cel teden posvetiti domačemu treningu. Ne boste verjeli, kako se je potrebno mučiti, da dobiš prosto igrišče. Po 14. uri enostavno ni termina. Kako naj potem človek trenira dvakrat na dan? Če imaš zvezo, ki te podpira, se počutiš spoštovanega. Saj ne, da sem v Angliji dobil občutek, kot da sem vreden kaj več od ostalih slovenskih igralcev, ampak imel sem vso podporo. Tukaj se počutim, kot da v karieri nisem naredil nič. Še nekaj bi rad poudaril. Finančno sem šel pogosto preko sebe, ker sem tako verjel v to, da mi bo uspelo naložbe pokriti. Verjel sem do te mere, da sem investiral denar, ki ga v tistem trenutku sploh nisem imel. Samo zato, da oddelam sezono. Tako sem se recimo z Jamesom Davidsonom dogovoril in mi je zaupal. Dejal sem mu: “Poglej James, trenutno nimam denarja, s katerim bi te lahko najel, a verjamem, da bom uspel. Eno leto od mene ne boš dobil niti ficka, te bom pa potem poplačal za vse nazaj.” Sprejel je, k sreči sem sezono tedaj končal na 45. mestu ATP lestvice, v leto sem krenil kot 140. teniški igralec sveta. V Sloveniji nisem dobil avta, tam sem imel ves čas na voljo mercedesa.

Foto: Goran Stanzl -Xinhua via Guliverimage

Kaj pa je bila sploh tista prva vez, ki vas je povezala z Anglijo?

Moj agent John Morris me je povezal z zvezo (LTA). Do mene je prišel leta 2009. Bil sem na mladinskih turnirjih, videl je potencial. Ko pogledam nazaj, mi za nič ni žal, se pa zavedam, da ogromno ljudi ob mojih uspehih zamahne z roko in reče: “Eh, saj je samo tenis, brez veze.” Odločil sem se za tisto, kar mi je takrat najbolj koristilo, kariera je dobila veter v hrbet.

Torej v svoji karieri ne bi ničesar menjali?

Absolutno nič. Govoril sem z ljudmi na zvezi, dobil občutek, da zame napredka tukaj ni. Zadeve so stagnirale, v Sloveniji smo pač radi zadovoljni s skromnostjo, sam razmišljam drugače. Izbral sem drugačno pot, spoznal sem nove ljudi, zato imam drugačno miselnost.

Potem ste se vrnili in nastopali za Slovenijo.

Pravila so se vmes spremenila. Že samo, če si imel en sam nastop za državno izbrano vrsto, si izključil možnost igranja za drugo državo. Sam sem imel za seboj tri nepomembna srečanja, ki niso štela za nič, zato za Veliko Britanijo nisem smel igrati. Želja po tem, da igram Davisov pokal in OI, je bila prevelika. Saj se z nikomer na zvezi nisem skregan, s predsednikom Markom Umbergerjem sem imel vedno super odnose. Ni zameril, vselej sva se lepo dogovarjala, podpiral me je kot osebo. Ko so me grajali, me je zabolelo, a samo zato, ker se ljudje niso pozanimali o ozadju. Ljudje gledajo površinsko.

Veseli me, da so se zaradi moje poteze začele zadeve spreminjati. Zveza je mladim že pri 18 letih dajala za podpisati pogodbe. To sicer ni ok, ker še zmeraj bi bilo pošteno, da krovna organizacija za mlade nekaj naredi in jim potem pod nos pomoli papir ter pisalo. Meni se je očitalo, da so mi plačali 2000 evrov, pa tega denarja nisem videl. Jan Tavčar in Polona Hercog sta bila projekta zveze. Jan je bil fizično močan, z Andražem sva bila drobcena, vse se je usmerjalo le v njiju. Za naju so govorili, da iz naju ne bo nič, da sva premajhna, prelahka. Ko nekdo v vrhu slovenskega tenisa reče, da nikoli ne bomo imeli igralca med najboljših 100, ti to vsekakor da misliti. Ste zdaj dobili popolno sliko?

Kako slabo (smeh). Zelo hitro smo imeli tri.

Štiri! Zelo pomembno v športu je, kje odraščaš. Veliko je v glavi, v športu je to ključnega pomena. Tudi sam priznam, da sem bil kar nekaj časa zadovoljen s tistim, kar sem.

“Počutil sem se nepremagljivega, potem pa …”

Odlična iztočnica. Ste kdaj verjeli, da lahko na dober dan premagate člane velike četverice, torej Rogerja, Rafo, Noleta in Murraya?

Sem, pred covidom. V drugi polovici sezone 2019 sem osvojil Portorož, igral 3. krog Flushinga z Zverevim in izgubil po štirih nizih, dva od teh sta bila podaljšana igra. Na Dunaju sem bil v četrtfinalu, se s Tsongajem enakopravno boril za naslov v Metzu, potem pa naslednje leto februarja premagal Cicipasa in v četrtfinalu izgubil proti Auger Aliassimeu. Če bi odigral dobro pomlad, bi lahko prišel blizu top 20, potem pa smo v Indian Wellsu izvedeli, da so turnirji odpovedani. Treniral sem s Federicom Gaiom, ga razbil 6-0, Millmana sem na treningu porazil 6-2, res sem se počutil noro dobro. Premagal sem tudi Hačanova, decembra 2019 sem se odločil, da združim moči z Markusom Wislspergerjem, treniral sem v barcelonski akademiji 4Slam, kjer je glavni trener Galo Blanco. Povabil me je in dejal, da tam lahko treniram kadar koli, na voljo za sparing so mi bili Andrej Rubljov, Dušan Lajović, Ilja Ivaška. Igrali smo zunaj, saj je bilo dovolj toplo, zraven je bil fitnes, skratka odlični pogoji. Še nikoli se nisem počutil tako dobro pripravljenega in potem pride koronavirus. V tega pol leta sem obtičal doma in treniral s fanti, ki nimajo niti ene ATP točke. Takrat sem se počutil, da končno pridobivam na potencialu, ki sem ga imel, vse sem podredil uspehu.

Foto: Guliverimage

Kako ste se dogovorili z Markusom?

Tedaj sem okoli sebe zbral super ekipo. Markus je bil drag, dražji, recimo, od vseh mojih predhodnih mentorjev. Rekel sem si, da se obrestuje investirati v projekt “top 30” in okoli sebe zbral takšno ekipo, kot se spodobi. Poleg glavnega trenerja še izvrstnega kondicijskega strokovnjaka Anžeta Pirca, odličnega fizioterapevta Blaža Kamina. Ko se je zadeva s pandemijo umirila, se mi enostavno ni več ljubilo iti še enkrat čez vse skupaj. Iskreno, nisem več najmlajši, imel sem kar nekaj poškodb, zaplet s slepičem, dvakrat sem skoraj umrl …

Prosim?!

V Blumenau, na challengerju v Braziliji, potem pa še zaplet s slepičem. Igral sem kljub temu, da mi je zdravnik nastop močno odsvetoval. Na Odprtem prvenstvu ZDA sem imel srečo, da sem tekmo izgubil, ker bi v nasprotnem primeru morda umrl.

Zaradi lastne trme skoraj umrl

Iz Brazilije se spomnim neke eksplozije v hotelu, ampak ubežali smrti?

Če bi napravo za ogrevanje in hranjenje vode prižgali samo deset minut kasneje, bi v zrak odneslo pol hotela. Tam sva bila skupaj s trenerjem Igorjem Roričem. Deset minut do sedmih ta bojler še ni bil nastavljen na “on”, delavci so prišli in ga odprli, z Igorjem sva bila v drugem nadstropju. Prvo nadstropje so sestavljale le pisarne, ki so bile popolnoma razdejane. Če bi bil takrat kdo v njih, bi zagotovo umrl. Bila sva nekoliko bolj zgoraj, ravno v tistem delu stavbe, kjer je grelnik eksplodiral, v avli je zazevala gromozanska luknja, poplava. Tako močno je počilo, da 14 dni nisem mogel spati. Ko sem zaprl oči, mi je v ušesih naredilo “bum”, še nekaj časa sem spal ob prižgani luči.

Kaj pa je bilo s slepičem?

Vnel se mi je, pa tega sploh vedel nisem. Leta 2012 sem v prvem krogu kvalifikacij Flushinga gladko zmagal, a vendarle čutil pritisk v spodnjem delu trupa. Kot bi me tiščalo na veliko potrebo. Pomislil sem, da gre za lakoto, odšel sem na večerjo, bolečina je bila le še hujša, nekako sem našel pozo, v kateri sem lahko zaspal. Zjutraj sem prišel k zdravniku, ta me je pretipal in dejal, da igral zagotovo ne bom. Odkimal sem in dejal, da me manjša bolečina že ne bo oddaljila od igranja na OP Združenih držav. Rekel je, naj se predam, jaz pa njemu jezno odvrnil, naj mi zagotovi protibolečinske tablete. Vzel sem kar štiri in zaigral v 2. krogu predtekmovanja proti domačinu Danielu Kosakowskemu. Zdravnik je bil tako zelo v skrbeh, da je bil celoten potek srečanja ob igrišču, naročil je tudi reševalno vozilo.

Na OP Združenih držav bi skoraj izgubil življenje; Foto: Guliverimage

Je že poznal diagnozo?

Seveda. Prepričan je bil in imel je prav. Jaz, tak kot sem, se borim kot norec, v prvi niz sem se podal lahkotno, tako ali tako sem bil prepričan, da sem za razred boljši. Izgubil sem 3-6, v drugem sem si rekel, da grem na polno, dokler ne zmorem več. Dobil sem s 6-3, potem sem v tretjem tekmecu vzel servis, a začenjali so se mi pojavljati krči. Američan je povedel s 3-2, vzel sem zdravniški odmor. Tisto srečanje je za teniški kanal tedaj komentiral nekdanji igralec Taylor Dent. V eter je dejal: “Očitno je, da mu ni nič in želi z zaigrano poškodbo le zmesti nasprotnika”. Nisem se mogel normalno gibati, krči so bili tako močni, da mi je zategovalo prste. Imel sem celo zaključno žogico, udarec sem za las poslal v avt, takrat pa še ni bilo možno preverjati s tehnologijo sokoljega očesa. Mislil sem že, da je zmaga moja. Po tistem sem resnično komaj držal lopar v roki, klonil sem po podaljšani igri.

Kje je tisti del, da ste ubežali smrti?

Če bi tisti udarec na “meč” žogo zadel in se uvrstil v tretji krog kvalifikacij, se enostavno ne bi želel predati. S kronično vnetim slepičem bi – tako trmast, kot sem, želel na vsak način doseči, da zaigram in tvegal, da se mi slepo črevo razlije. Zdravnik mi je po tekmi na urgenci dejal, da imam veliko sreče. K sreči se je končalo le z artroskopskim posegom. Pa to ni osamljen primer, ko sem za ceno uspeha tvegal zdravje. Na začetku kariere sem igral lokalni turnir v Grosuplju, zmagovalec je dobil 600 evrov. Doma nismo bili ravno polni denarja, zato mi je preboj kar precej pomenil. Igrali so Matej Zlatkovič, Tom Kočevar Dešman in nekateri ostali. Na bekhendu sem lahko udarjal le “slajz”. Moral sem igrati s tabletami. Vse to me je izoblikovalo in me česa naučilo. Ne vem, če veste, ampak zadnji del stegna imam izbočen, prav čuti se bula. Ne vem, kje sem to staknil.

Upa, da ga bo kdo od mladih presegel

Prej ste govorili o slovenski mentaliteti. Verjetno je tudi to, da ste šli preko sebe, rahlo ekscentrično.

Ko sem odraščal, se je kot mantra zasidralo v mojo glavo, da je top 100 tisti dosežek, h kateremu vsi stremimo. To je bil moj glavni cilj. Ko sem prišel v Anglijo, se je to spremenilo, ker so vsi ponavljali, da je uspeh samo top 50. Če bi odraščal v kakšnem drugem okolju, bi morda bil cilj celo top 20 in verjetno bi mi uspelo. Tukaj sem bil prehitro zadovoljen.

Še kakšna pikantna anekdota?

Nepozaben je prvi profesionalni obisk Umaga. Leta 2011 sem igral tretji krog kvalifikacij in če bi takrat zmagal, bi se prebil na svoj prvi ATP turnir v karieri. Na Grandstandu sem igral proti Špancu, Rubenu Ramirez Hidalgu, v drugem nizu je postalo napeto, sodnik je eno izmed mojih žogic dosodil v avt. Na tribuni sta bila dva dobra znanca. Tako močno sta se vživela v dvoboj, da sta sodnika začela glasno žaliti in varnostniki so ju morali odstraniti.

Kaj je še kakšna taka zadeva, ki si jo boste zapomnili iz svojih časov potovanja v ATP karavani?

Dolgoletni Markusov varovanec, Philipp Kohlschreiber, je nekoč rekel nekaj, s čimer se bolj ne bi mogel strinjati. Na ATP turneji ves čas gledaš iste obraze. Dvajset let, venomer isti ljudje okoli tebe, mar ni dolgčas? In prav ima. Ni anekdota, je pa ta rutina vsekakor realnost. Spomnim se tega, da me prepoznajo in pozdravijo tudi najboljši, kot na primer Rafa Nadal na zadnjem OP Združenih držav. Kljub svoji veličini so teniški velikani še zmeraj le ljudje.

S Federerjem, ko je ta osvojil OP Avstralije 2018; Foto: Guliverimage

Kdo je po vašem mnenju največji teniški igralec vseh časov?

Ne zatiskajmo si oči, največji vpliv na tenis je imel Roger. Najboljši, rezultatsko, bo pa vsekakor Đoković. Sem mnenja, da bo po upokojitvi vseh članov elitne trojice Srb pri največjem številu Grand Slamov, Mastersov, mogoče celo pri številu turnirjev. Z vsemi tremi sem igral vsaj dvakrat, “Nole” ima najtežjo žogo, popoln je.

Verjetno se strinjava, da je za uspeh mladih potreben nek zunanji sistem, odhod v tujo akademijo, kjer se igralec lahko primerno uri. Odličen primer je Svit Suljić, ki v Franciji trenira pod nadzorstvom slovitega Patricka Mouratoglouja.

Če bi bil spet mlad, potem bi šel pri 16 letih trenirat v Španijo. Tam so pogoji za vadbo idealni, tudi jeseni in pozimi lahko treniraš na prostem. Tudi najslabše akademije imajo več igrišč in zraven fitnes ter igralce za dober trening. Za dekleta je pri nas lažje, ker še lahko dobijo enakovredne tekmice, ali odigrajo z mlajšimi fanti ter napredujejo. Žoga je še zmeraj tako dobra, da te spravi pod pritisk, vedno moraš biti na maksimumu zmožnosti, izboljšaš se. Če pa si kakovosten fant, potem težko dobiš primernega sparing partnerja.

Kdo bo nov Aljaž Bedene? Ga bomo sploh dočakali?

Slovenski tenis ne dela sistematično na tem, da bi proizvedel kakovostnega igralca. Žal. V športu ni bližnjic. Bor Artnak je trenutno najbolj nadarjen slovenski igralec, ima dobre fizične predispozicije, bo moral pa pojesti še veliko žgancev. Upam, da dobimo še boljšega, kot je bil Aljaž Bedene!

Jutri preberite pogovor z Aljažem na temo njegovega novega, nogometno obarvanega, projekta.

Komentari

Vaš komentar