"Vem, zakaj Slovencev domač tenis ne zanima"

Robi Cokan; FOTO: Profimedia

Dolga leta je skrbel za razvoj Kaje Juvan, jo prvič pripeljal v elitno stoterico na WTA lestvici, kasneje pa skrbel še za pripravljenost Olge Danilović in Belgijke Alison Van Uytvanck. Pogovarjali smo se s priznanim slovenskim teniškim strokovnjakom, Robertom Cokanom.

V teniškem svetu vsem dobro znan obraz trenutno skrbi za razvoj mladih slovenskih teniških igralk, ki obetajo, vodi pa tudi akademijo Tennis Cokan iz Šempetra v Savinjski dolini.

S teniškim delavcem, ki prihaja s Petrovč, smo se pogovarjali o nedavnem preboju slovenske ženske reprezentance, o življenju na WTA turneji, o njegovih trenerskih principih, prvi igralki sveta, jasno pa ni šlo brez obujanja spominov na meteorski vzpon Kaje Juvan pod njegovo taktirko. “Coki”, kot ga kličejo prijatelji in znanci, je bil po svoji stari navadi brez dlake na jeziku.

“Filmski razplet v Pokalu BJK ni naključje”

V luči uspeha slovenske ženske reprezentance, preboja na zaključni turnir svetovne skupine Pokala Billie Jean King nas za začetek zanima vaš pogled na ta veličasten podvig.

V času dvoboja nisem bil v Sloveniji, zato sem si uspel pogledati le tekmo dvojic, pa še to preko telefona. Sem pa bil verjetno še bolj nervozen, kot pa če bi bil na samem kraju tekmovanja. To je neverjeten uspeh, marsikaj nam je šlo na roko. Najprej to, da Romunke niso prišle v popolni postavi, a to je njihova težava, ne naša. Drži, da se je ta projekt začel že pred šestimi leti, torej se načrtno gradi reprezentanco, pri kateri sta ogrodje Kaja Juvan in Tamara Zidanšek. Ustvarili so super vzdušje v ekipi, za kar iskreno čestitam celotnemu vodstvu. To, da so se na koncu stvari razpletle po filmsko, ni naključje. Ker je Kaja tisto prvo tekmo v petek nesrečno izgubila, je bilo napredovanje na koncu še toliko slajše. Že proti Kitajski novembra smo prejeli poljub sreče in odlično vnovčili domač teren.

Kaj je po vašem mnenju na koncu odločilo?

Sam se ne strinjam z odločitvijo romunskega kapetana, da je za tekmo dvojic izbral Irino Baro. Dobro, Monica Niculescu ja, ona ima ogromno izkušenj in znanja za igro parov, zraven nje pa bi dodal eno izmed teniških igralk z močno žogo. Bara udarja počasneje, zato sta imeli Kaja in “Tami” več časa za svoje udarce. To je bilo odločilno. Ob servisu Romunk je bilo tako manj pritiska na naši dve igralki in lahko sta boljše unovčili svoje dobro serviranje.

Vrstniki so mu pobegnili

Kaj lahko pričakujemo na zaključnem turnirju 12-terice?

Jaz sem prepričan, da dekleta niso rekla zadnje. Pa s tem ne mislim na jesenski nastop, ampak bolj tako, da ne bomo muha enodnevnica. Zakaj ne bi večkrat igrali na turnirju Billie Jean King Finals, ker sta obe najboljši Slovenki relativno mladi in imata še veliko kariere pred seboj. Kaja je stara šele 23, Tamara 26, obe imata pred seboj še kar nekaj let, torej smo šele na začetku projekta in pričakujem še kakšno uvrstitev te generacije na zaključni turnir.

“Teniško sem odraščal v močni generaciji”

Kako pa ju razbremeniti, da jima po napornih tekmah med posameznicami potem ne bi bilo spet potrebno igrati dvojic? Koga dodati v to ekipo kot specialistko za igro parov?

Trenutno mi prva na misel pride Veronika Erjavec. Lani je dobila kar nekaj turnirjev nižjega ranga med dvojicami, tako da bi vsekakor lahko razbremenjevala Kajo in Tamaro. Tu je še Nika Radišić, ki tudi dobro igra dvojice. Zadaj prihaja tudi Pia Lovrič, ki je že dobila možnost nastopa v pokalu BJK med dvojicami.

Ok, zdaj pa nam povejte, kdaj ste začutili poklicanost, da postanete teniški trener?

Pisalo se je leto 2002, morda leto kasneje, torej že dvajset let nazaj. Teniško sem odraščal v močni generaciji. Grega Žemlja, Blaž Kavčič in Rok Jarc, Nejc Podkrajšek in drugi so mi po kakovosti tako močno ušli, da sem si rekel “ne morem jih ujeti”. To sem želel nadoknaditi s trenersko vlogo.

Cokan je nekaj časa treniral belgijski par, Alison Van Uytvanck in Greet Minnen; FOTO: Profimedia

Kam segajo vaši začetki?

Pet let sem bil na Max-u, tam sem dobil prvo priložnost, imel sem svoje igrišče, rezervirano za cel dan, delal z mladinskimi reprezentanti. Vsi so bili v slovenskem vrhu, se tudi na evropski ravni udejstvovali in tam sem dobil ogromno znanja in izkušenj. Mi je pa manjkalo malce svobode in zato sem pač iskal nekaj novega. Anja Regent na Šport Plusu (zdaj ŠD LTA op. a.) me je videla kot primernega trenerja. Nekaj naključij se je srečalo, leto pred tem je z menoj v stik stopila tudi družina Juvan z namenom treniranja Kajinega brata Marka.

Pri Šport Plusu ste res naredili tako mini revolucijo. Kako se spominjate tistih časov?

Imel sem neverjetno vero v to, da bom s tisto skupino igralcev/-lk uspel. Priznam, naivno sem verjel, nisem vedel, kako drugi po svetu trenirajo, ni še bilo takšne digitalizacije kot sedaj, ko lahko vidiš vse na internetu. Verjel sem v našo zgodbo in s to zgodbo v glavi redko kateri vikend spustil, da ne bi z otroki odšel na turnir, sparinge, da si doma ne bi zapisal celotnega programa. Ves čas sem razmišljal, kako bi jih še dodatno motiviral, jim dajal naloge. Priključila sta se Gorazd Gavrilov, moj brat Dejan Cokan pa Miran Kotnik kot kondicijski … otroci so se dobro razumeli, klima je bila fantastična.

“Začni iskati sponzorje, zdaj gre zares”

Kakšna je vaša trenerska filozofija, ki jo uporabljate pri vsakem varovancu ali varovanki?

Vsak igralec je drugačen in poskušam najprej pogledati celostno. Kakšne so specifike, ki bi ji/mu ustrezale. Potem pa je potrebno poskrbeti za dobro bazo, ravnotežje, nadzor nad žogo oziroma igro, razumevanje tenisa. Zavedam se, da kondicijo številni teniški strokovnjaki pri nas, v zgodnjih letih razvoja, preveč zanemarjajo. Ves čas samo tenis, košara, ipd., pozablja pa se na osnovo in, poleg fizične pripravljenosti, odlično delo nog. Seveda mora vse skupaj spremljati ljubezen do športa, iskrice v očeh. Z igralci in igralkami se skušam pogovarjati o vsem, o življenju, o prigodah s turneje in izkušnjah že doživetih stvari.

Kajo Juvan poznate od njenega osmega leta starosti. Kdaj ste vedeli, da imate v rokah posebne vrste talent?

Spoznali smo se že prej na Lošinju, ko je bila Kaja stara 5 let. Trenirati pa sem jo pričel pri njenih 8. letih. Vsakič, ko je treniral njen brat Mark, je želela priti zraven in igrati. Kaja res nerada izgublja, od nekdaj. Že na mini tenisu je poraz za njo pomenil katastrofo.

“Na kilometer se je videlo, da je Kaja drugačna”

Želela je venomer igrati še eno točko, zadnjo “piko” na treningu je vedno želela dobiti, se borila, se metala “na glavo”, se jokala ob porazih. Na kilometer se je videlo, da je drugačna. Ko so se stvari sestavile v celoto, so šli rezultati eksponentno navzgor.

Robi Cokan spremlja svojo varovanko na WTA turnirju predlani; FOTO: Profimedia

Ampak do 14. leta ni tako močno dominirala. Bila je del močne generacije. Zelo pomemben je dejavnik, da lahko z nekom podobne kakovosti igraš in se kališ.

Drži. Vsem staršem rečem, naj bodo veseli, če imajo njihovi otroci močno konkurenco. Žal na njih gledajo kot na nasprotnike, ki jim bodo nekaj vzeli, v bistvu pa drži kot pribito: brez močne generacije igralci in igralke nimajo osnovnih možnosti, da mednarodno uspejo! Kajino generacijo tvorijo še Kristina Novak, Nika Radišić, Tina Cvetkovič, Anja Gal in Lian Benedejčič. Kaja je bila do kategorije U 14 let šele peta, šesta igralka svojega letnika. Je pa bila najbolj vsestranska.

Zanimiva anekdota datira v tisto leto, ko je Juvan igrala močan mladinski turnir v Firencah. Mar ne?

Da, Kaja je bila zabeležena kot peta igralka izven kvalifikacij, njen žal že pokojni oče Robert je dejal, da jo bo peljal v Firence kar sam. Prišla sta na vpis, uspelo se ji je prebiti v predtekmovanje, s katerimi je gladko opravila.

“Vzela ji je niz, pa čeprav je bila tri leta mlajša”

Bili smo presenečeni, saj je vendarle premagala dve TOP 200 igralki na mladinski lestvici Mednarodne teniške zveze.

Ste bili potem že prisotni tam?

Ne. Tokrat ne. Kaja je tam ostala kar sama. Prvič. Dobival sem sporočila drugih slovenskih trenerjev v smislu “Kaja jim je vzela kompas, krajša jim žoge, menjava ritem,…”. Na koncu se je ustavila šele v polfinalu, premagala pa jo je Nina Potočnik. V drugem polfinalu sta igrali Manca Pislak in Katarina Zavacka. Torej, imeli smo tri Slovenke med najboljšimi štirimi. Za polfinale smo se skupaj s starši Juvan odpeljali na prizorišče, sredi tekme sem pogledal Kajinega očeta rekoč: “Začni iskati sponzorje, zdaj gre zares.” Nini je vzela niz, jo šokirala, kajti med njima so bila tri leta razlike in več kot 1000 mest na lestvici ITF, Kaja jih je imela le 14. Takrat sem dokončno začel verjeti, da se obeta nekaj velikega, tri mesece kasneje je bila že med 200 najboljšimi mladinkami na svetu.

Sami Kajo res zelo dobro poznate. Kaj se je v njej premaknilo?

Ona se nikdar ni nikogar ustrašila. Predstavljajte si, da trenirate igralko, ki za vse tekme, ki jih gre igrat, resno verjame oziroma je 100-odstotno prepričana, da bo zmagala. Tudi mene je želela vsakič poraziti, pa se ji ni izšlo. Te številke, kje je kdo na kakšni lestvici, so bile za njo povsem nepomembne. Sčasoma je dobila toliko orožij, da je verjela v svoje udarce. Odlikoval jo je skrajšan udarec na “returnu”, pa “kick” servis navzven, ki je močno odskočil, znala je dvigniti, pa potem takoj “zabiti”. Znala je v seriji rešiti tri udarce, za katere so nasprotnice mislile, da se bodo spremenili v “winner” in jih s tem spravila ob živce. Hitro smo sestavili ekipo, priključil se je (kondicijski trener op. a.) Miran Kotnik, potem še psihologinja Tjaša Jezernik, ki je z njo delovala deset let, Miran je v ekipi še sedaj.

Tudi sami ste ob njej teniško odraščali, drug z drugim sta napredovala. Kako?

Vsak petek smo prek raznih igric delali na taktiki, med tednom na tehniki udarcev. Lahko bi napisal knjigo o tem, kako sem s Kajo treniral uro in pol na dan, pa je vseeno postala zmagovalka Orange Bowla, evropska prvakinja U-18, pa Wimbledon prvakinja in olimpijska zmagovalka. Ko sedaj pogledam nazaj, so to neverjetni dosežki.

“Kajin domet je uvrstitev med najboljših 10 na svetu”

Učil sem se od nje, celoten fokus je šel v to, da nam uspe. Stvari opazuješ in tuhtaš, kako bi jih naredil še bolje. Spraševal sem ljudi, iskal na medmrežju, na turnirjih s Kajo nisem ždel v hotelu, ampak sem šel takoj ob igrišča, gledat tekme in se pogovarjat s trenerji. Fakulteta za šport mi je dala dobro osnovo, a največ sem se naučil z opazovanjem drugih igralcev in trenerjev na turneji.

Lahko bi rekli, da je Kaja večji del najstniških let preživljala z Igo Swiatek. Ste si mislili, da bo postala tako uspešna? Je imela t. i. faktor “X”?

Ne le doma, tudi v svetovnem merilu je bila okoli Kaje in Ige generacija zelo močna. Olga Danilović, Anastazija Potapova, Dajana Jastremska, Amanda Anisimova, Jelena Rybakina, Bianca Andreescu, Sofia Kenin, Marta Kostjuk so vse ogromno obetale in težko je bilo reči, katera se bo izstrelila v vrh.

Dekle, ki igra po moško

Se pa spomnim, da smo trenerji ob koncu leta 2019 sedeli zbrani na kupu in je stekla debata prav o tem, katera igralka je lahko številka 1 na svetu. Sam sem rekel, da je moja varovanka kandidatka, toda v primeru, da svojo igralko izpustiš, je prva v vrsti zame bila Iga Swiatek. Nobeden se ni strinjal z mano (smeh).

Zakaj prav ona?

Ima “moški” način igranja. Njen “zaspinan” forehand dekletom ne odgovarja, gibanje nog ima od vseh najbolj eksplozivno. Že od malega, spomnim se pri 14 letih, je imela bombastičen servis, “kick” ji je skakal. Imela je tudi zelo rada tenis, izstopala je pa tudi tako, da je – kot ostalih naštetih tekmovalk – niso zanimali fantje, brala je knjige, bila je ekscentrik. Temu, da se je tako hitro razvila, botruje tudi dejstvo, da je imela srečo z izbiro svoje ekipe. Veliko zaslug ima trener Pyotr, potem pa je prišla v ekipo Darja Abramowicz, njena psihologinja. Od začetka sodelovanja z njo dalje je hitro začela nizati izjemne rezultate.

Slovenski ljubitelji tenisa si želijo, da bi se zadeve na tak način sestavile tudi Kaji.

Vsi si tega želimo, verjemite. Prepričan sem, da je njen domet uvrstitev med najboljših deset na svetu, ima potencial. Vidim, da lahko vsaki igralki zmeša štrene in samo vprašanje časa je, kdaj se ji bo vse sestavilo in bo “eksplodirala”. Potrebno je, da se ji vse “poklopi” fizično, teniško in mentalno. Tenis je izjemno zahteven šport in Kaja premore veliko znanja.

Bi z njo še kdaj sodelovali?

Že ob prekinitvi sva si zagotovila, da si vrat ne zapirava.

Izkušnje imate tudi z vodenjem moških. Kakšno je odstopanje od WTA turneje?

Največja razlika je ta, da moraš biti pri dekletih dober psiholog, potrebujejo ogromno pogovora, pogosto iščejo kakšno dodatno pojasnilo. To mi, po pravici povedano, kar ustreza.

“Pri dekletih igraš vlogo psihologa”

Pri moških je vse skupaj bolj na “ostro”, lahko poveš kar želiš, tudi par krepkih, povzdigneš glas, ker to potrebujejo, pri dekletih si to res redko lahko privoščiš.

Kot otrok v trgovini s sladkarijami

Kaja Juvan in Iga Swiatek; FOTO: Profimedia

Prej ste omenili zgodbico iz Firenc. Delite z bralci še kakšno tako ‘pikantnost’.

V Buenos Airesu na mladinskih OI 2018 je imela Iga smolo, saj jo je pred četrtfinalom zvilo, ponoči sta oba s trenerjem bruhala. S Kajo, ki je imela resne težave z mišico, sta bili v finalu že povsem na koncu z močmi. Med premorom pred odločilno podaljšano igro sem šel na igrišče (takrat je bil dovoljen coaching na igrišču op. a.) in ju tam našel kot dve oveneli roži. Dejal sem jima: “Poglejta punci. Želim, da v vsaki točki odigrata vsaj en voej! Tista, ki zbere več ‘winnerjev’ z volej udarcem, bo dobila zlato kolajno. Od desetih točk sta jih sedem dosegli dejansko pri mreži in se veselili olimpijskega naslova. Kaja je postala potem prvakinja še med posameznicami.

Morda kakšna zgodbica s Kajo?

Hm, veliko jih je zapisanih na mojem blogu. Kitajska, Indija, OP Združenih držav Amerike, veliko prigod. Prvi pravi stik s teniško srenjo sem imel leta 2016, ko sva s Kajo prvič skupaj potovala v Avstralijo. Kot, da bi otroka poslal v trgovino s sladkarijami. Snemal sem, gledal na desetine tekem, v hotel sem res prišel le spat. Takrat sem se tudi ustrašil, ali bomo sploh kdaj prišli do te ravni. Od takrat dalje sem bil na številnih Slamih, spomnim se, kako je Serena Williams po tekmi 2019 prišla do nas in nam čestitala za izvrsten boj. Srečo je imela, da je takrat zmagala (smeh).

Kaj pa Novak Đoković?

Od vseh slavnih teniških igralcev ga najbolje poznam, zelo je skromen, preprost človek. Za vsakega posameznika si vzame čas. V svoji akademiji ne dela razlik med boljšimi in slabšimi.

“Đoković je vedno pozdravil, medtem ko se manj znana dekleta obrnejo stran. Tu se vidi veličina!”

Na Wimbledonu je vedno pozdravil, medtem ko se nekatera precej manj znana dekleta obrnejo stran. To je ta veličina. Imam sicer tudi eno anekdoto, v kateri igra glavno vlogo Roger Federer, toda za njo me raje kje na samem pocukajte za rokav. Ne bi je ravno delil z javnostjo (smeh).

Zakaj po vašem mnenju Slovencev tenis kot šport nikakor ne privlači. Ok, ogromno ljudi ga igra rekreativno, tudi v ligah, ampak zakaj zanimanje za tenis v Sloveniji ne doseže take ravni, kot tradicionalni zimski športi, nogomet ali košarka?

Mislim, da smo se Slovenci razvadili s prvimi mesti, imamo enega izmed najboljših hokejistov, košarkarjev na svetu, imamo motokrosista, plezalko, smučarje, kolesarje, ki so vsi prvi na svetu! V tenisu smo pa 50. ali 80. na planetu. Kar je teniško zelo, zelo dober rezultat.

“Kot pri Američanih, nas zanimajo le zlate medalje”

Ni ravno tako, da Slovencev in Slovenk tenis ne intrigira, ampak razvili smo tako mentaliteto, kot Američani – če ni zlate medalje, je neuspeh in nas enostavno ne zanima toliko. Sam spremljam vse slovenske igralce in igralke tenisa. Imam opomnike v aplikacijah, ko igrajo. Pogledam njihove tekme, če so prenosi v živo. Praktično poznam vse Slovence/ke, ki se gredo tenis resno. Želel bi si, da bi bilo v Sloveniji čim več podobno mislečih ljudi. Verjamem, da je reprezentančni preboj naredil dobro stvar za promocijo tenisa.

Cokan v vlogi kapetana zmagovalne ekipe Vzhod na Pokalu Mime Jaušovec, leta 2020; FOTO: Aleš Fevžer

Kaj pa Robi Cokan počne trenutno? Je na vidiku kakšno novo sodelovanje?

Trenutno na Tenis Slovenija pomagam pri razvoju mladih teniških igralk. Poskušamo povezovati, da bi kar se da veliko treningov opravile skupaj. Občasno pomagam tudi najboljšemu bosansko-hercegovskemu igralcu, Damirju Džumhurju. Sem ter tja kakšen teden trenirava skupaj, z njim grem včasih tudi na turnir. Sicer pa delam na tem, da bi na naši akademiji imeli čim boljše pogoje in bi k nam privabili ambiciozne mlade igralce s tujine.