"Kralj konja z ročaji", "zlati konjenik", "bog konja" ... Eden, edini, neponovljivi - Miroslav Cerar. Čeprav je bil vsestranski telovadec in je medalje osvajal na vseh napravah je zaslovel v disciplini konja z ročaji.

Na velikih tekmovanjih je skupno osvojil 30 medalj, izstopata pa dve zlati olimpijski medalji, ki ju je osvojil leta 1964 v Tokiu in štiri leta kasneje v Mexico Cityu. V Tokiu je leta 1964 osvojil tudi bronasto medaljo, k temu pa je dodal še štiri naslove svetovnega prvaka in deset naslovov najboljšega na stari celini.

Pred štirimi leti je na svoj 70. rojstni dan objavil biografijo z naslovom “Miroslav Cerar in njegov čas”, v kateri je povzeta kariera tega legendarnega športnika.

“S ponosom govorim o obdobju, ko sem tekmoval v državi z več kot 20 milijoni prebivalcev. Politika je danes pozabila na številne pozitivne stvari, na primer na to, da je bila Jugoslavija v očeh Čehov, Madžarov, Poljakov in drugih vzhodnoevropskih držav podobna Ameriki,” je dejal Cerar.

Prvi naslov državnega prvaka je osvojil pri 17 letih nato pa bil 13 let na svetovnem vrhu. Iz tega obdobja tudi obstaja anekdota, ko so tekmovalci iz Sovjetske zveze prihajali v Ljubljano, da bi videli kje trenira veliki prvak.

“Rekli so mi naj se ne zafrkavam in naj jim pokažem pravo telovadnico, kjer treniram. Niso mogli verjeti, da treniram v tako slabih razmerah.”

Legendarni olimpijec je kariero zaradi poškodb in utrujenosti končal leta 1971, nato pa se je posvetil pravu.

Malo manj znano dejstvo je, da sta Miroslav in njegova žena Zdenka imela ogromno sreče potem, ko sta se v zadnjem trenutku odpovedala letu Inex-Adrie, ki se je 1. decembra leta 1981 končal s tragedijo na Korziki, ko je letalo zadelo goro. Čeprav sta bila na seznamu, na pot nista odšla zaradi bolezni enoletne hčerke. Lokalna televizija je tistega večera sicer med 180 imeni mrtvih uvrstila tudi Miroslava in Zdenko Cerar.