Na prelomnici jo čaka sestavljanka z manjkajočimi delci

Ana Bucik: 8. v slalomskem in 14. v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala. Foto: Aleš Fevžer

Čeprav se ji zaključek ni posrečil, pa je za Ano Bucik točkovno najbolj plodna sezona, predvsem pa jo je prvič v karieri končala kot prvokategornica v obeh tehničnih disciplinah. Manjkala je pika na i, to je vsaj ena uvrstitev na stopničke. V njeni smučarski sestavljanki je še nekaj manjkajočih delcev. In prav to je, ob zadovoljnem priznavanju rezerv, izziv, s katerim se bo Novogoričanka spopadla tudi v poletju, med katerim bo v svojevrstni življenjski prelomnici dopolnila 30 let.

Do edine uvrstitve na stopničke za zmagovalke svetovnega pokala je Ana Bucik pred zdaj že krepko več kot petimi leti prišla v kombinaciji. Ta disciplina se je zdaj znašla pred dokončnim pokopom. Že krepko pred tem pa se je za smučarsko preobrazbo, med katero je poskušala pokopati stare vzorce, odločila ena od dveh Primork v slovenski ekipi svetovnega pokala. Po zamenjavi opreme je postopoma spremenila tekmovalni položaj na smučeh in posodobila slalomsko tehniko, ob tem pa je prav posebno iskro našla tudi v veleslalomu.

In čeprav se ji v tehničnih disciplinah še ni uspelo zavihteti med najboljšo trojico, je trenutno za nekaj stopenj bolj izpopolnjena in kakovostnejša smučarka kot tistega leta 2018. “Zlata prinašalka točk,” so jo označili v strokovnem taboru in pohvalili njeno stabilnost. Medtem ko se je zdel status dvojne prvokategornice pred leti težko dosegljivi ideal, pa zdaj izkušena olimpijka iz Nove Gorice v pogovoru za Sportklub razkriva, da želi še precej več.

405 točk. Na kakšen način bi ta izkupiček primerjali z bero iz leta 2019, ko se je na vašem računu znašlo vsega 31 točk?

Med sezono poskušam ostati osredotočena. A pridejo tudi kakšni slabši dnevi. Takrat se rada zazrem v preteklost in se zares zavem napredka. Kaj vse bi leta 2019 dala za letošnje rezultate. Preprosto, moram biti zadovoljna in ponosna. Preboj v zadnjih dveh sezonah lahko označim za velik uspeh. Gre za plod dolgoletnega dela. Po drugi strani pa sem tako med sezono, ki je bila znova zelo naporna, kot zdaj, ko imam malce več časa za razmislek, videla možnosti napredka. Vesela sem, da obstajajo področja, na katerih sem lahko še boljša. Ko se zavedaš rezerv, je vsekakor lažje kot takrat, ko meniš, da si že izkoristil celoten potencial. Naj bo to moja motivacija za poletje in nadaljevanje kariere.

Pravijo, da zadovoljen športnik stežka napreduje.

Se strinjam. Zato vam lahko povem, da letos z marsičem nisem bila zadovoljna. Izpostavila bi dejstvo, da mi najboljših voženj s treningov ni uspelo prenesti na tekme. Na treningih je bil namreč napredek precej večji. Ko je šlo zares, sem to premalokrat pokazala. To velja predvsem za slalom. Nikakor se ne morem znebiti občutka o prepogostih napakah. Odpravljati jih bom poskušala skozi številne ponovitve.

Omenili ste, da je bila sezona naporna. Vseeno vas do pravega oddiha čaka še kar nekaj dela. Je v obdobju, ko ni več tekmovanj, utrujenost pa je precejšnja, je težje najti motivacijo?

Psihično je to res zelo zahtevno. Zase lahko povem, da sem utrujena ali kar izpraznjena. A zavedam se pomembnosti pomladnih smučarskih treningov. Po eni strani gre za obdobje testiranja, obenem pa tudi za nizanje dobrih ponovitev. Rada rečem, da lahko v tem obdobju svoje telo znova smučarsko uravnam. Ne skrivam pa, da se veselim poletnega obdobja.

Na ravni opremljevalca ne gre pričakovati sprememb?

S Salomonom sem zelo dobro sodelovala, zato lahko potrdim, da bom vztrajala. Pravzaprav ni bilo nobene prave dileme. Dogovorili smo se za nekaj sprememb. Zdaj moramo vse skupaj testirati.

Pogosto se z vami pogovarjamo o krmarjenju med veleslalomom in slalomom? Bo ostalo pri tem? Ali pa menite, da bo prišel trenutek za specializacijo? Lahko nastopanje v obeh disciplinah zavira napredek v posamični?

Težko odgovorim na ta izziv. Še vedno namreč menim, da gojenje obeh disciplin športniku prinaša kompleksnost in posledično konkurenčnost. Če bi se osredotočila le na slalom, dvomim, da bi bila izrazito uspešnejša. Morda na kakšni tekmi, ker bi bila bolj sveža. A meni je všeč, da se ukvarjam z obema disciplinama. To je prej plus kot pa minus. Daje mi širino in dovoljuje raznolikost.

Z leti postajate športniki modrejši in lahko z novimi izkušnjami ter znanji gledate na predhodno kariero. Vidite veliko napak ali pomanjkljivosti?

Predvsem na začetku kariere sem se veliko posvečala treningu vseh disciplin. Posledično sem se razvijala kot smučarka, a mi v nobeni disciplini ni uspelo izstopati. Nato so prišle spremembe. V zadnjih letih sem uspela zreducirati vertikalno gibanje. To je velik plus. Moja osnovna pozicija je precej nižja. Na žalost pridejo vožnje ali deli voženj, ko se zatekam k starim vzorcem. Na srečo je tega vedno manj. Bi bilo lahko drugače? Sem delala napake? Vsekakor. A vedno sem delala tako, kot se mi je v tistem trenutku zdelo najboljše. Zato ne maram takšnega oziranja nazaj. Je preveč potratno.

Morda ste v preteklosti plačevali tudi ceno pogostih trenerskih menjav. Kako pomembna je za vas ta strokovna kontinuiteta?

Menjav je bilo veliko, preveč. Pomembno je, da sodelavcem zaupaš. Poleg tega potrebuješ tudi čas za določeno usmeritev. Moj primer je lep dokaz tega. Čez noč ne gre, a postopoma so se le pokazali rezultati načrtnega in dolgoročnega dela.

Prešli ste tudi v fazo, v kateri alpsko smučanje ni le strošek, temveč prinaša tudi določeno finančno zadoščenje.

Če primerjam vse izdatke moje družine in zaslužke, bi morda lahko ocenila, da sem vendarle prišla na pozitivno ničlo. Zdaj je seveda lažje kot pred leti. Sem starejša in na vse skupaj gledam bolj zrelo in odgovorno. Zame zdaj ne bi bilo sprejemljivo, da bi družina še naprej plačevala za moje smučarsko udejstvovanje. Vprašanje, ki ste ga odprli, je pomembno. Zase lahko rečem, da sem sproščena. Razmišljam o tem, kako smučati in ne o tem, kako finančno skrbeti zase. Je pa dejstvo, da je v smučanju zelo malo takšnih, ki si lahko zagotovijo dolgoročno preskrbljenost. Že razlika med prvim in drugim mestom je velika. Do sedmega ali osmega je seveda še precej večja. Želela bi drugačen sistem. Vem pa, da ga sama ne morem spremeniti.

Vam misli zaradi tega že uhajajo proti karieri po smučarski upokojitvi?

Večkrat pomislim na življenje po smučanju. Iskreno, trenutno se ne vidim kot nekdo s klasičnim osemurnim delovnikom v pisarni. Rada pa bi ostala povezana s športom. Kot trenerka sicer ne. Bomo videli, kam me bo poneslo življenje. V športu sem se marsičesa naučila, kar bi lahko unovčila. Kdo ve, morda pa bo kakšen od vaših bralcev našel službo zame. Ha, ha …

A niste še na tisti stopnji?

Ne, ne. Nisem pri ciljih po karieri. Sem trdno v smučarskem sedlu.

A pogosto je tako, da priprave na sezono brez velikega tekmovanja prinašajo priložnost za razmislek o dolžini kariere.

Sem več kot dovolj motivirana in močna za naslednjo sezono. Vem, da lahko napredujem. In morda se prav tukaj skriva odgovor. Dokler bom čutila, da lahko napredujem in dosegam boljše rezultate, bom vztrajala. V nedogled seveda ne bo šlo. Kot tisto zadnjo stopnico trenutno vidim olimpijske igre v Milanu oziroma Cortini d’Ampezzo leta 2026. Takrat bi bila rada v stiku z najboljšimi. Želim biti del olimpijskih iger v klasičnem smučarskem okolju. Dvakrat sem bila na OI v Aziji, kjer smučanje ni prvi šport. Zato bi rada olimpijske igre začutila tudi v pravem evropsko-smučarskem utripu.

Oguljena fraza pravi, da na velikih tekmovanjih štejejo le kolajne. Kako blizu ste takšni miselnosti?

Vem, da se, če se vse poklopi, lahko zavihtim tudi med najboljše. Grem v pravo smer. Smučarsko sem blizu, sem hitra … Je pa treba biti tudi dovolj samozavesten. Iskreno, na tej ravni še nisem povsem tam, kjer bi morala biti, če bi želela napadati najboljše. Prevečkrat dvomim o tem, ali spadam na vrh. Ko bom verjela, da lahko na pravi dan premagam vse, bo tudi smučarska podoba drugačna. Gre za malenkosti, ki delajo velike razlike.

Dotaknili ste se psihološke plati. Jo rešujete tudi v sodelovanju s psihologinjo?

Določene stvari želim izboljšati. Tudi s pomočjo psihologinje. A v osnovi želim ostati predvsem realna.

Trenerjeva ocena

“V športu je konstantnost pomembnejša od prebliska. In Ana se stalno uvršča med petim in petnajstim mestom. To je dokaz obvladovanja smučarskih veščin in tudi garancija za prihodnost. Ob dobrem delu in odpravljanju napak lahko poseže še višje. Ona prav gotovo ni ‘čudežna deklica’, kakršni sta Mikaela Shiffrin ali Petra Vlhova. V obeh disciplinah je nato še nekaj specialist. Težko je torej ohranjati visoko raven v obeh disciplinah. A to je cilj, ob tem pa tudi sama ne skriva želje po preboju,” je črto pod sezono potegnil trener ekipe za tehnični disciplini Sergej Poljšak.