Privilegij smučanja v eri največje vseh časov

Ana Bucik. Foto: Aleš Fevžer

Ana Bucik, najboljša slovenska smučarka v tehničnih disciplinah, v pogovoru za Sportklub o dosedanjem delu sezone, lovu na prve slalomske stopničke, pripravah na svetovno prvenstvo in smučanju v dobi Mikaele Shiffrin.

Pred desetletjem je v Schladmingu debitirala na svetovnih prvenstvih. Zdaj se 29-letna Ana Bucik pripravlja že na šesto svetovno prvenstvo (Meriber/Courchevel, 6. – 19. 2.), a tokrat z najboljšim izhodiščem. V obeh tehničnih disciplinah je edina slovenska prvokategornica, v slalomu je celo članica elitne sedmerice. Popotnica se ji resda ni posrečila. Drugi slalom v Spindleruvem Mlynu je po odličnem izhodišču končala na 22. mestu, kar je celo njen daleč najslabši rezultat v sezoni. Dotlej je namreč zbrala sedem uvrstitev med deseterico. Tudi v veleslalomu, kjer je v Kranjsk Gori prišla celo do dosežka kariere (8. mesto). V slalomu, v katerem je bila v Zagrebu že peta, pa ji, kot pravi sama, še manjka tista pika na i.

Letos prvič s številko ena. Foto: Profimedia

Leta 2019 ste izpadli iz štartne slalomske trideseterice. Na progo ste se podajali s številko 40. Danes odpirate tekme. Ste kdaj na zadnja leta pogledati tudi skozi to prizmo?

Premalokrat se zavem, kaj mi je uspelo. V slalomu sem med sedmerico, v veleslalomu med petnajsterico. To ni mačji kašelj. To sem si vedno želela. Teh štartnih številk ne dobiš kar čez noč. Potrebuješ več dobrih rezultatov. Najprej za pridobitev te številke, nato za ohranjanje. Sem pa tudi samokritična. Konkretno, številke ena nisem izkoristila, kot bi si želela. Ko pa potegnem črto, moram biti zadovoljna s sezono. Pravzaprav manjka le pika na i. V veleslalomu sem že zaključila tekmo, po kateri sem bila popolnoma zadovoljna. V slalomu še ne. Imam pa dobro podlago.

Kako pa je odpreti tekmo svetovnega pokala? Je srčni utrip drugačen kot pri številki 5 ali 15?

Seveda. Ko štartaš s številkami med 8 in 15, so v cilju že najboljše. Poskušaš jih napadati. Zdaj tekmice napadajo tudi moje čase. Lagala bi, če bi dejala, da sem ob tem povsem ravnodušna. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se sprostila in počutila enakopravno. Številka ena je vsekakor privilegij. Tega se zavedam.

Tihi cilj ostajajo stopničke …

Tega ne skrivam. A dejstvo je, da so določene tekmice stalno na stopničkah. Ni veliko priložnosti za tisto tretjo. Nekajkrat, predvsem na začetku sezone, sem bila blizu. Še vedno trdim, da je ta cilj uresničljiv. Predpogoj sta dve vrhunski vožnji. V tej sezoni mi ju še ni uspelo zložiti. Trdno verjamem, da bo prišel tudi ta dan. Letos, morda drugo leto. Bomo videli.

V tej zimi ji je uspel tudi veleslalomski preboj. Foto: Profimedia

Tudi vaš reprezentančni status je drugačen. Pogosto ste osamljena Slovenka v finalu.

To se pozna že na treningih. Konkretno, lani sva se z Andrejo Slokar priganjali že na treningih. Ona je odlična partnerica na treningih. Nikoli ne varčuje z močmi. S tem me je vlekla naprej. Upam, da sem tudi jaz njo. To pogrešam. Po drugi strani pa poskušam ostati osredotočena nase. Na progi si pač vedno sam. Želim ohranjati dobro formo, ob tem pa upam, da se vrnejo tudi ostale. Neja Dvornik že dviguje krivuljo.

Na kakšen način pa občutite vrvež okrog Mikaele Shiffrin? Pretekli teden so bili vsi žarometi usmerjeni v Američanko. V cilju jo je že čakal šopek 86 vrtnic. Čutite to vsesplošno vznemirjenje ob njenem lovu na rekord?

Pomp okrog Mikaele je res izrazit. Rekord Ingemarja Stenmarka, do katerega ji manjka le še ena zmaga, je skoraj na vsaki tekmi osrednja tema. Videti je, kot bi smučala na krilih. Tekmice smo pomislile, da je postala nepremagljiva. Nato ji je Lena Dürr ukradla tistih nekaj stotink sekunde ter zamaknila rekord. Bolj kot vrvež, ki se ustvarja okrog nje, pa me navdušuje njeno smučanje. Deluje sproščeno. Pa verjamem, da ni lahko nastopiti na tekmi, na kateri te pravzaprav zadovolji le zmaga. Kaj preostane ostalim? Trudimo se, da zmage ne bi bile samoumevne.

Kako je tekmovati v eri največje smučarke v zgodovini svetovnega pokala?

Strinjam se, da je največja. Tekmovati v njeni eri je privilegij, pa čeprav to pomeni, da je prostora na odru zaradi tega precej manj. Ne bom tajila, da jo pozorno spremljam in se poskušam tudi kaj naučiti. Nekajkrat sem jo že premagala. Upam, da jo bom še večkrat.

V moški konkurenci je tehnična polarizacija vse bolj očitna. Tudi pri dekletih je vse manj smučark, ki se lahko za najvišja mesta potegujejo tako v slalomu kot v veleslalomu. Na kakšen način se vi soočanje z negovanjem obeh disciplin?

Predvsem od sredine decembra do konca januarja pravega časa za treninge ni. Morda je tudi to razlog za moje nekoliko slabše vožnje. Nisem imela prav veliko dobrih ponovitev na treningih, ki bi jih nato prenesla na tekme. Vesela sem, da bom imela pred svetovnim prvenstvom več časa za trening, tako slaloma kot veleslaloma.

Kaj vas pravzaprav čaka do odhoda v Francijo?

Odhajamo v Kranjsko Goro, kjer računam na tri slalomske treninge in dva veleslalomska. Upam še na kakšen trening v Meribelu. Želim si predvsem mirnosti. Za vsako vožnjo si želim vzeti čas in jo opraviti na visoki ravni. Tako se bom pripravila na svetovno prvenstvo.

Beseda ali dve o rezultatskih ciljih?

Nisem si postavljala konkretnih ciljev. Osnova je dobro smučanje.

Imate, če se dotakneva še opreme, vse razpoložljive odgovore?

Ko se enkrat odločim, potem zaupam smučem in servisu. Imam to srečo, da s serviserjem Andrejem Čerinom sodelujeva že vrsto let. Odnos serviser-tekmovalka je zelo pomemben. Oba se zavedava, kako pomembna je oprema. Čeprav iščeva izboljšave, pa verjamem, da imam konkurenčno opremo. Na štartu nimam notranjih dvomov. To je moja prednost.

Zanimivo, vaš nekdanji serviser Miha Cerer zdaj deluje v hrvaškem taboru, kjer skrbi za Zrinko Ljutić, ki se je ob koncu tedna prvič zavihtela na stopničke.

S slovenskimi serviserji v belem cirkusu sem v dobrih odnosih. Privoščim jim uspehe. In jim seveda čestitam. Mimogrede, tudi za Leno Dürr skrbi Slovenec. To je Nik Peternel. Je pa omenjena Zrinka znanilka nove generacije, ki prihaja. Za nas, ki smo že dolgo v svetovnem pokalu, je to lahko le motivacija za delo v prihodnje.