Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalAndrea Massi je v eni od manjših goriških restavracij kosilo preoblikoval v izpoved o novem življenju, zdravstvenih težavah, odnosu s Tino Maze, indijanskem pridihu svetovnega rekorda, nerazumljenem trenerskem konceptu, morebitnem vodenju hčerke in slovenski športni mentaliteti.
Kot je nekoč znal sredi belega cirkusa ohraniti osredotočenost, se tokrat v intervjuju ni menil za gostilniški vrvež. Stalno zvonjenje telefona in dopovedovanje gostilničarja, da so vse mize zasedene, zvok avtomata za kavo, trkanje kozarcev, zlaganje krožnikov, glasen klepet ob sosednjih mizah … Andrea Massi je vseeno koncentrirano vlekel rdečo nit svojih misli. Pa čeprav teme še zdaleč niso bile lahkotne. Potem ko je pri petih letih ostal brez mame, za katero je bil usoden rak, osem let pozneje pa mu je po srčni kapi na Mokrinah v rokah umrl še oče, se je letos 56-letni Goričan resno zbal še za lastno zdravje.
Zaradi težave s srcem, atrijske fibrilacije, je moral na operacijo. ”Ko sem odhajal v bolnišnico, sem se dobro zavedel, da sem doma pustil partnerico in hčerko. Sami. Slika, ki je človek ne želi videti,” je med drugim dejal življenjski sopotnik in nekdanji trener Tine Maze, s katero sta na snegu prehodila pot od reprezentančno odpisane smučarke do šampionke z velikim kristalnim globusom ter statusom večkratne olimpijske in svetovne prvakinje, nato pa si v zasebnem življenju ustvarila družino.
”Bliža se božič. Jelko smo že okrasili, tako v Gorici kot v naši hiši v Dolomitih. Letos sem še posebej vesel, da bom božični večer preživel ob Tini in hčerki Anouk,” z zanj dokaj neznačilnim čustvenim zanosom pripoveduje Massi, ki osem let po koncu Tinine kariere, nato enoletni vlogi svetovalca slovenskih reprezentanc in pozneje nekaj samostojnih projektih ne želi uradno potrditi zaključka trenerske poti. Zdaj je predvsem srednješolski učitelj, mož in oče. Obenem pa tudi še vedno zelo pronicljiv sogovornik, o čemer se lahko prepričate v spodnjih vrsticah.
Ob dogovarjanju za termin intervjuja sva imela precej več težav kot pred leti, ko ste bili polno trenersko in logistično obremenjeni.
Imel sem jasne urnike. Tempiral sem jih sam. Zdaj sem suženj drugih, tudi nenatančnih in netočnih ljudi. V običajnem življenju imam veliko težav. Kar 50 odstotkov mojega dela je izguba časa. Pogovarjanje, dogovarjanje, birokracija … Konkretno, za izvedbo in podobo tega intervjuja se nisva usklajevala z desetimi elektronskimi poštami. To je, kot kaže, še ostalo. Sicer pa se v mojem življenju vse odvija počasneje, kot bi si želel.
In kakšno je to življenje?
Odkrito lahko govorim o življenjskem luksuzu. Imam družino, topel dom, hrano, čas za hobije in zdaj tudi zdravje. Vsako jutro se zahvalim za to, kar imam. Ne potrebujem veliko. Ni vse v denarju. ”Da, govoriš ti, ki ga imaš dovolj,” se bodo verjetno ob moje besede obregnili vaši bralci. Da, imam ga dovolj. Nimam dolgov. A sreča ni v denarju. Poznam skromne ljudi z odličnim življenjem. Spoznal pa sem tudi bogataše, ki živijo slabo. Srečo si človek ustvari sam. Predpogoj pa je, ponavljam, zdravje. Če ga nimaš, si v težavah.
Poudarjanje zdravja je pomenljivo.
Čakam še na zadnji zdravniški pregled. Besedo bodo imeli zdravniki. Znaki so ugodni. Dobro se počutim. Nimam pa zavor govoriti o težavah, s katerimi sem se soočal. Odkrili so mi atrijsko fibrilacijo. Vem za razloge. Imam dovolj biološke inteligence, da vem, kaj se dogaja v mojem telesu. Po dolgotrajnih težavah s kašljem sem se oglasil pri dr. Turelu v Ljubljani. Postavil je prvo diagnozo. Ker pa spadam pod italijanski zdravstveni sistem, me je pot vodila v Trst. Tam me je pod svoje okrilje vzel dr. Sinagra. Sprva so mi skušali pomagati s kardioverzijo. Ker ni delovalo, je bil potreben ablacijski poseg z ledom. Poseg je bil uspešen. Ni bilo prijetno. Bilo pa je nujno. Vsaj za neko normalno življenje. Tega dolgo nisem mogel sprejeti. Moja glava je to misel zavračala. Sledil je 8. junij. Zame najtežji dan po smrti staršev. Zajela me je panika. Prvič v življenju nisem nadzoroval svojega telesa. Noge so šle v eno stran, možgani pa v drugo. Hudo mi je bilo. Sem vraževeren in čakam na zadnjo zdravniško potrditev. Ko jo bom prejel, bom res lahko rekel, da sem dočakal drugi rojstni dan.
‘Vem za razloge,’ ste dejali. Gre za ceno trenerske kariere?
Sam sem izbral to pot. Nikogar ne bom krivil. Res pa je, da mi stalna prerekanja niso pomagala. Priznam, nisem flegmatik. Sem impulziven človek, ki gre včasih tudi z glavo skozi zid. Večkrat sem bil sam proti vsem. Tega je bilo, kot kaže, preveč.
Lahko to razumemo kot uradno naznanitev konca trenerske kariere?
Kar sem tvegal za Tino, ne bi tvegal za nikogar. Nikoli in za noben denar. Imam zaposlitev pri italijanskem šolskem ministrstvu. Smučanje? Težko izvedljivo. Lahko bi bil svetovalec, kot sem bil v krajšem obdobju pri SZS. Za kaj več pa … Imam petletno hčerko in sem brez staršev, Tinini pa so oddaljeni več kot 200 kilometrov. Za 300 dni v letu nisem pripravljen pustiti otroka samega. Imam druge prioritete. Nisem pa dokončno zaprl te knjige. Dodal bi le, da bi se moralo smučanje malce zresniti. Konkreten primer je moška tekma v Söldnu, ki je bila odpovedana. Jaz bi jo izpeljal, pa čeprav v ekstremnih razmerah. To bi bila spektakularna in selektivna tekma. Ne, ne bi zmagal sunek vetra. Zmagal bi najboljši veleslalomist.
Ante Kostelić bi vas v tem razmišljanju podprl.
Vsekakor. Tudi v Söldnu sta se z menoj strinjala dva sogovornika. Mimogrede, oba sta bila olimpijska prvaka. Smučanje ni plavanje ali atletika. To je šport v naravi, ki ima svoje specifike.
Kot kaže, redno spremljate smučarsko dogajanje. Verjetno tudi Mikaelo Shiffrin, ki ima na svojem računu več zmag kot vsi slovenski smučarji v celotni zgodovini. Seznam njenih rekordov je impozanten. Nekaj pa ji le manjka. 2.414 točk. Novinarji jo pogosto sprašujemo, ali je rekord Tine Maze dosegljiv. Kakšen bi bil vaš odgovor?
Če tedanji šef ženskega svetovnega pokala Aatle Skaardal v tisti sezoni 2012/13 z odpovedjo smuka v Lenzerheideju Tini ne bi ukradel sto točk, bi bil primer za vselej zaprt. Game over! 2.414 točk? Menim, da so možnosti zelo majhne. Se pa vsako leto smehljam, ko Mikaela ostane pod to številko. To odkrito priznam. Želim, da Tina Maze svetovni rekord ohrani za vselej.
Vseeno ji priznavate smučarsko veličino, mar ne?
Bil bi popoln bedak, če ne bi trdil, da je Mikaela Shiffrin zunajserijska šampionka. To sem videl že pred dolgimi leti, tudi v sezoni 2012/13, ko je premagala Tino v boju za slalomski globus ali leto zatem, ko je kot mlada smučarka osvojila olimpijsko zlato. Spoštujem jo. Pa čeprav nisem ljubitelj Američanov. To vam je verjetno znano.
No, ta zgodba ima dolgo brado …
Jaz sem Indijanec. Veste pa, kaj so Američani storili Indijancem. Uničili so večmilijonsko pleme, ki je živelo svobodno in v stiku z naravo. Moti me, da se o drugih genocidih govori veliko več kot o tem. So njihova življenja vredna manj?! Prav zaradi tega sem tisto Tinino zmago nad Lindsey Vonn razumel tudi kot simbolno maščevanje za zgodbe iz mojega otroštva. Indijanci so premagali Američane. Na smučeh.
Verjetno pa se strinjate, da Tinin omenjeni točkovni dosežek ni bil cilj oziroma rezultat lova na rekord, temveč posledica stremljenja k popolnosti in osredotočenega boja za veliki kristalni globus.
Rekord je bil rezultat sistemskega dela. Res je, nismo lovili rekorda. Tekma za tekmo, trening za treningom. Kot pri tenisu. Zbirali smo točke. O rekordu smo razmišljali šele v zaključnem delu sezone, pa še to ne obsedeno.
Kakšna je bila pri tem vloga Tine? Kakšna je bila vaša vloga? Kot smo slišali, niste bili najbolj ‘zadovoljni’ s Tininim odgovorom na podobno vprašanje v podkastu z Borutom Pahorjem.
Ne gre za vprašanje zadovoljstva. Gre za mojo odkrito frustracijo, ker ženska, ki živi z menoj, kot kaže, ni razumela moje metode. Posledično sem prišel do spoznanja, da smučarji na splošno niso razumeli mojih metod. Morda jo je deloma le Žan Kranjec.
Lahko malce razgradite to misel?
Pred tem intervjujem sem bil na pogrebu modrega moža iz mojega nekdanjega atletskega kluba, ki je vse v življenju ustvaril sam. Vedno je govoril, da ne smemo iskati izgovorov, temveč rešitve. Res pa je, da je iskanje izgovorov zelo človeško. Poznam niz nogometašev, ki naj bi igrali v prvi italijanski ligi, pa so se poškodovali. To je zanje izgovor. Kaj pa moj primer? V športu nisem uspel. Imam izgovor? Ne, kriv sem jaz. Rešitev, o kateri me sprašujete, pa je metodika dela. Gre za kompleksen sistem. Izhaja iz atletike in načela, po katerem je alpsko smučanje primerljivo z vsemi drugimi športi. Faktorji, na katere nimaš vpliva, ne smejo ogrožati programa. Smučar ima na voljo 365 dni na leto. Vprašanje pa je, kako jih bo izkoristil.
Toda sistem ob začetku dela s Tino Maze ni bil izdelan. Tudi vi se nikoli pred tem niste podali na podobno pot. Lahko danes govorimo tudi o improvizaciji in učenju ob Tini Maze?
Učenje ni prava beseda. Če bi se res učil, bi bil nespoštljiv do nje. Vedel sem, kakšen je njen domet. Videl sem, da ima v sebi nekaj več. Predvsem pa, da ni neka ”tečna Korošica”, kakršno so mi skušali predstaviti. Lahko celo rečem, da sem imel v glavi sistem postavljen že leta 2002, ko sem začel delati s Smučarsko zvezo Slovenije. Toda sistem je bil v konfliktu z delom na progi. Prav zaradi tega sem šel pozneje v odločen spor s trenerji, ki so bili, recimo, navdušeni nad desetimi Tininimi zavoji. Da, bili so lepi, a trdil sem, da ima tekma 60 zavojev. Epilog? Jaz sem letel iz reprezentance. To je takrat podprla tudi Tina, ostali ‘trenerčki’ so pa povesili glave. Takrat sem videl tudi, kakšno moč ima ta smučarka.
Kako pa je prišlo do zasuka?
Ko je bila v popolni krizi, ji je oče Ferdo, ki je dojel celotno sliko, svetoval, naj se znova poveže z Massijem. Potrebovala je nekaj časa.
Potrebovala je tudi nekaj časa, da je sprejela sistem?
Mislite, da ga je res v celoti sprejela? Morda mi je zares verjela šele v delu šampionske sezone. Sledila mi je, ker sva se vsak dan znašla v sporu. Dejstvo, da sva se prerekala, razumem kot njeno nezaupanje. Sistem je sprejela ljubezensko, čustveno. Tehnično pač ne.
Nekoč ste dejali, da sta vsak dan tvegali vajin odnos.
Še danes ga tvegam. Vsak dan. Le obrati so drugačni.
Vas je bilo strah, da bi vam spodletelo?
Zavestno sem se podal na pot proti slovenskemu smučanju in največji športni zvezdnici države. Jasno mi je bilo, da sem na očeh Slovencev. Jaz, Italijan. Če bi mi spodletelo? Ne vem, kako bi se končalo. Izginil bi. Iz Slovenije, iz Italije. Ne bi me več videli. Na cedilu bi pustil ljudi, ki pošteno hodijo v službo in sanjajo o športnih uspehih. Danes je moj največji uspeh to, da pridem na bencinsko črpalko in mi neznanec stisne roko ter reče: ”Hvala za vse, kar ste storili za našo Tino!”
Trener, ki smučarko popelje do velikega kristalnega globusa in trinajstih kolajn na velikih tekmovanjih, med katerimi sta tudi zlati olimpijski odličij, bi, vsaj v teoriji, moral naleteti na številna odprta vrata. Toda …
Zakaj, me boste vprašali. Ker sem težak! V smučarskem svetu sem na zelo slabem glasu. Vem.
Samokritika?
Se izboljšujem.
Se znate opravičiti?
To vam bodo moji nekdanji sodelavci zlahka potrdili. Res pa je, da zahtevam svoj prav.
Kaj pa odnos s Smučarsko zvezo Slovenije? Tudi tam ste pustili vtis ‘težaka’. V reprezentanci so, vsaj tako se zdi, za vas vrata zaprta. Bi danes dejali, da ste potegnili kakšno potezo, ki bi terjala opravičilo?
Enemu od nekdanjih direktorjev, s katerim sem še danes v dobrih odnosih, sem nekoč dejal, da je moja vest mirna. In je. Bil sem svetovalec, tedaj s smukači ravno v Kitzbühlu, ko je me poklical predsednik panoge Iztok Klančnik in dejal, naj se pridem pogovorit o pogodbi. Moj delovni kodeks mi je nalagal, naj vztrajam z Martinom Čatrom. In sem. Tudi danes bi. Zakaj sem letel? Ne zaradi dela, ampak vedenja. Še danes pravim, da ni bilo sporno. Skratka, brez službe sem ostal zaradi neumnosti.
Kakšen pa je vaš pogled na fenomen slovenskega športa?
Tujina se čudi, jaz malce manj, saj poznam ozadje. Predvsem šport v šolskem sistemu. Dotaknil pa bi se še športne mentalitete. Tina jo je revolucionirala. Pred tem ste bili zadovoljni tudi z bronasto dobo. Nato ste postali športno-arogantni. V pozitivnem smislu, seveda. Ta športna lakota žene Slovence.
Pravite, da so osnove vašega koncepta ob prilagoditvah prenosljive na druge športe. Kako dobro poznate košarkarski svet? Kakšna je vaša razlaga edinstvenosti Luke Dončića?
Košarko dobro poznam, Dončića ne dovolj dobro, da bi lahko sodil. Je pa več kot očitno, da ima izjemne telesne predispozicije. V igri ga zaznamuje nepredvidljivost. To je stvar živčnega sistema, ki je posledica fenotipa in genotipa. Ne vem, koliko so mu dali starši, ne vem, koliko mu je dalo okolje. Je šampion, ki je bil pravilno voden. Tudi z diskretno prisotnostjo očeta in mame. On je seveda šel svojo pot, skozi Real in ligo NBA. Bi pa vseeno še enkrat omenil starše, za katere mnogi športni analitiki pravijo, da so moteči. Ni res. Le mera mora biti prava. Prisotnost mame Mikaele Shiffrin je bistvenega pomena za njen uspeh. Tega njen prejšnji trener ni razumel. Potreboval sem nekaj časa, da sem to spoznal. Od otroštva sem namreč sirota. Mamina čustva sem izbrisal iz možganov, tudi njeno nežnost. V nasprotnem primeru ne bi preživel. Zdaj vidim to vez med Tino in Anouk. Tega se ne da prekiniti.
Za konec, bi bili pripravljeni prevzeti Anouk in postati novi Ante Kostelić?
Moj oče bi bil ponosen na privilegije, do katerih sem prišel skozi smučanje. Predstavljate si, na kosilu sem gostil predsednika Boruta Pahorja, pri nas je prespala Anna Veith. In tako je nekega dne na večerjo prišel tudi Alberto Tomba. Dal mi je misliti, ko me je vprašal, ali bi bil pripravljen opraviti še en krog. Letala, avtomobili, Sölden, Levi, ZDA … Ne vem. To je moj odgovor. Ne vem niti, ali bo hčerka želela postati smučarka. Ali bo dovolj lačna. Zdaj smuča s smučarsko učiteljico. In veste kaj? Pred časom me je pohvalila, da sem eden redkih očetov, ki ji ne soli pameti. No, vidite, pa le nisem popoln težak.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje