Svetovna biatlonska smetana je zbrana na Švedskem, kjer jo v Östersundu konec tedna čaka nadaljevanje svetovnega pokala. V ženskem delu slovenske reprezentance ga zagotovo z največjim nasmeškom na obrazu pričakuje Lena Repinc, ki je v nedeljo dočakala pomembni karierni mejnik – 20-letnica je prvič osvojila točke svetovnega pokala.
Ljubitelji slovenskega biatlona ste za Leno Repinc zagotovo že slišali. 20-letna Gorenjka, članica Športnega društva Bohinj, je namreč v minulih letih blestela na mladinskih svetovnih prvenstvih. Leta 2021 se je iz avstrijskega Obertilliacha vrnila s kar štirimi kolajnami, srebru z individualne in štafetne tekme je dodala dva naziva prvakinje – v sprintu in zasledovalni tekmi. Dve odličji je na šampionatu mladincev osvojila tudi lani, ko je bila v ameriškem Soldier Hollowu srebrna v sprintu in zasledovanju.
Vsi tisti, ki za študentko Biotehniške fakultete v Ljubljani, kjer obiskuje drugi letnik smeri živilstvo in prehrana, še niste slišali, pa v prihodnosti zagotovo še boste. Repinc se je namreč v pripravah za sezono 2023/24 pridružila slovenski A reprezentanci, ki jo vodi nemški trener Ricco Gross. Skupaj z Anamarijo Lampič, Polono Klemenčič in Živo Klemenčič tvori ženski del ekipe, svoj talent pa je dokazala že na uvodu v novo sezono.
Na mešani štafetni preizkušnji v Östersundu je v družbi Mihe Dovžana, Matica Repnika in Anamarije Lampič zasedla 12. mesto, a dobro razpoloženje dokazala na strelišču, kjer za deset pokritih tarč ni potrebovala nobene poprave. Odlično pa ji je šlo dan pozneje, ko je na 15-kilometrski individualni preizkušnji z dvema zgrešenima streloma zasedla 34. mesto in prvič v karieri osvojila točke svetovnega pokala. Še več, pred švedskim nadaljevanjem je v ženski konkurenci edina Slovenka s točkami v novi sezoni.
Z nekdanjo dijakinjo jeseniške gimnazije, ki ji dolgoročni cilj predstavljajo olimpijske igre v Cortini d’Ampezzo, smo se pogovarjali še pred začetkom tekmovalne zime.
Kako mlada športnica usklajuje športne in šolske obveznosti?
Odkar sem začela obiskovati fakulteto, je vse skupaj še malce težje, saj imamo veliko laboratorijskih vaj, te pa so načeloma obvezne. Zaradi obsežne odsotnosti jih ne morem obiskovati, trenutno pa sem še v procesu dogovarjanja s profesorji in asistenti, kako bomo to uspeli uskladiti. Zaenkrat še nimam točnih odgovorov.
Lani mi je uspelo, ampak imeli smo drugačne predmete, bila pa sem tudi več prisotna, ker nisem bila članica reprezentance A.
Preskok v A reprezentanco je velik korak na poti vsakega športnika in dokaz, da se stvari odvijajo v pravo smer.
Absolutno. Zelo sem vesela, da sem članica reprezentance A. To je pot do mojega končnega cilja. Pozna se preskok iz B v A, sploh v tem, ker sem veliko manj doma. Že prej me ni bilo, zdaj pa sem še manj.
Kaj pa v smislu treningov pomeni delati z Riccom Grossom in biti zraven takšnega šampiona, kot je Jakov Fak?
Všeč mi je, da imamo profesionalni odnos. Prej smo bili s trenerji na prijateljski ravni, kar je bilo prav tako super. In tudi dobro smo delali, kar so dokazali rezultati. Tukaj pa je vendarle drugače, trener ima več kontrole. Nimaš občutka, saj je Ricco zelo umirjen, a ga spoštuješ in slediš njegovim navodilom.
Ker so zraven Jakov Fak, Anamarija Lampič in ostali, se lahko že na treningih samo z opazovanjem njihove miselnosti veliko naučim.
Kako izgledajo treningi – koliko je individualnega in koliko ekipnega dela?
Ko smo na pripravah, treninge opravljamo skupaj. Ko smo doma, pa vsak trenira zase. Vedno treniramo fantje in punce skupaj, ampak fantje imajo malce več časovno ali po dolžini. Znotraj treninga pa je vsak zase – nismo ves čas v skupini. Posvetiš se tehniki, razmišljaš o streljanju. Takrat lahko trener vsakemu posebej posveti pozornost.
Včasih pa imamo tudi trening, ko smo ves čas skupaj – takrat veliko klepetamo in se zabavamo.
Biatlon je sestavljen iz teka in streljanja. Kaj imate raje?
So obdobja, ko raje tečem, včasih pa mi bolj leži streljanje. O tem bi morala res bolj premisliti, kaj mi je bolj pri srcu. Odvisno od streljanja. Če je dež, se mi streljanje nič kaj ne ’lušta’, saj se ni prijetno uleči na povsem razmočeno preprogo.
Pri streljanju pa mi je bolj pri srcu položaj stoje.
Letos na koledarju svetovnega pokala ni Pokljuke. Je to z vidika mlade tekmovalke dobro ali slabo?
Meni osebno nič ne manjka, če tekem na Pokljuki ni. Nisem še bila na veliko prizoriščih svetovnega pokala, zato mi je všeč, da lahko preizkusim še druge biatlonske stadione.
Ampak treba bi bilo poskrbeti, da bi bile tekme na Pokljuki vsako tekmo. Tako bi biatlon še bolj približali Slovencem. Če tekem ni doma, je to težko storiti. Verjetno je glavni problem Pokljuke, da pride premalo gledalcev. Na tem bi bilo treba delati. Če bodo rezultati v naslednjih letih vse boljši, se bo to verjetno samo od sebe popravilo.
Cilj biatlonske reprezentance so olimpijske igre 2026. Tudi vaš oseben cilj?
Ja, to je pogled vsakega športnika, ne samo naše reprezentance. Olimpijske igre so tisto, o čemer sanja vsak športnik. Za to treniramo. Vsi smo usmerjeni k temu cilju, upam, da nam bo uspelo. Tudi s štafeto si želim veliko doseči tam.
Kaj z osebnostnega vidika pričakujete v teh slabih treh letih?
Rada bi dosegla, da sem pri streljanju veliko bolj konstantna. Lahko imam tekmo, ko zelo dobro streljam, potem pa pride vmes kakšen teden, ko mi nikakor ne gre. Tega bi se rada znebila. Skozi leta bi rada dvignila tudi nivo teka, ampak pri tem moraš biti bolj potrpežljiv. Treba je graditi postopoma. Dovolj sem še mlada, da se mi ne mudi. Da bi morala v enem letu zelo napredovati.
Kako se spopadate s pritiskom, si ga nalagate tudi sami?
Živčnost pred vsako tekmo je zelo velika. Vzdušje na tekmi svetovnega pokala, sploh pa tekmi svetovnega prvenstva, je povsem drugačno kot na mladinskih tekmovanjih. Z vidika javnosti name še ni pritiska, ampak sem takšna oseba, da si ga sama naložim kar veliko. Ne ustvarjam si nerealnih ciljev. Ne morem si želeti zmage na sprintu, če vem, da nisem tekaško dovolj dobro pripravljena. Živčnost pred vsako tekmo je zelo velika.
S čim ste potem zadovoljni? Baje ste perfekcionistka.
Ja, sem. Na splošno je več slabih dni kot dobrih. Vse se mora poravnati, da pride ena dobra tekma. Letos si zelo želim, da bi na eni tekmi s štirimi streljanji ustrelila ničlo. (Na uvodni tekmi v Östersundu je edina dva strela zgrešila na prvem streljanju stoje, op. p.) To mi zaenkrat še ni uspelo. Sem pa lani na petih sprintih zadela ničlo, s čimer sem res zadovoljna. Pred tem mi je to v celem življenju uspelo samo enkrat. To je velik korak v pravo smer.
Drugi cilj pa je, da se mi vsaj enkrat uspe uvrstiti na tekmo s skupinskim startom, kar bi pomenilo, da sem med 30 najboljšimi na svetu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje