Tekmeci, pozor: skakalci in skakalke s pomembnima inovacijama

Foto: Aleš Fevžer

Čeprav si je Slovenija po zaslugi Nike in Domna Prevca v minuli sezoni pokorila konkurenco v smučarskih skokih, pa na Smučarski zvezi Slovenije iščejo pot napredka tudi s pomočjo znanosti in dodatnih trenažnih procesov. V ta namen sta vodja skakalne panoge Gorazd Pogorelčnik in svetovalec trenerja Jani Grilc predstavila pomembni novosti, ki bosta zaživeli v kratkem.

Ob robu prvega medijskega druženja slovenskih skakalk, ki so priprave na novo sezono sicer začele že v začetku maja, je vodja panoge za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo na Smučarski zvezi Slovenije (SZS) Gorazd Pogorelčnik na skakalnici v Kranju predstavil dve inovaciji, s katerima želijo izboljšati trenažni proces vseh starostnih kategorij skakalcev in skakalk.

Obe napravi, ki sta namenjeni simulaciji vožnje po odskočni mizi – prva se nahaja v telovadnici pod skakalnico, druga pa v zunanjem okolju levo od nje – sicer še nista dokončani, a naj bi po besedah Pogorelčnika dokončno zaživeli čez tri tedne, ko bodo reprezentančne selekcije začele specialne priprave na skakalnicah.

Podrobna analiza odskoka

Notranja klančina, ki je izdelana iz železa, bo namenjena specialni gibalni pripravi. “Napravo smo naredili iz preprostega razloga – lahko spreminjamo naklon naleta in višino zaletišča. Trenutno tega še ni videti, a naklonina bo ločena na dva dela: na levi strani bo keramična smučina, desna pa bo namenjena vajam z vozičkom. Ob trenažerju bo še kinematična mreža s kamero, s pomočjo katere bomo lahko primerjali dinamične podatke. Kupili smo namreč tudi tenziometrične vložke za čevlje, torej takšne, ki merijo podatke gibanja. Tako bomo lahko po sinhronizaciji podatkov z videoposnetki za vsakega posameznika analizirali, kaj se dogaja z njegovim gibanjem med spuščanjem po naletu in pri odskoku, sploh ker bodo lahko tekmovalci in tekmovalke v kratkem času naredili veliko ponovitev,” je pojasnil Pogorelčnik.

Dodal je, da gre pri t.i. trenažerju, ki omogoča dvigovanje in spuščanje naklonine, za pomembno pridobitev, “saj gre za prvo napravo pri nas, ki ima poleg imitacije zaletišča v ozadju še računalniško oziroma znanstveno podporo”. Enako velja tudi za druge skakalne nacije, ki naj bi takšne naprave že uporabljale, a je Slovenija po njegovem prepričanju prva, ki ima ob tem še takšno računalniško oziroma znanstveno podporo.

Smernice za mlajše

Merjenje sile potiska v podlago, hitrosti pri spuščanju, pospeški pri odskoku … Vse to bodo skušali trenerji, ki jih zaradi tega sicer čaka nekaj več dodatnega dela, naštudirati in prenesti na dejanska zaletišča skakalnic. “V tem trenutku imamo tekmovalce, ki spadajo v svetovni vrh, in takšne, ki še ne. S temi podatki bomo lahko njihovo gibanje primerjali in na ta način dobili smernice, na kakšen način delati tudi s slabšimi in mlajšimi. Ta pridobitev je pomembna tudi za poenotenje sistema dela v mladinski selekciji in reprezentancah A in B,” je o investiciji, ki je stala okoli 28 tisoč evrov, SZS pa jo je pridobil z uspešno kandidaturo na Fundaciji za šport, še pojasnil Pogorelčnik.

Če je vožnja prava, bo tudi skok pravi

V zaključni fazi pa je tudi zunanja pridobitev v skakalnem centru Bauhenk pod Šmarjetno goro – simulacija naleta 60-metrske skakalnice, katere idejni oče je Jani Grilc. V tem primeru odskoka ne bo – pač pa bo ves trening namenjen zgolj vožnji na zaletni mizi in iskanju pravega težišča. Trening bo mogoč tako poleti kot pozimi.

“Gre za simulacijo zgolj vožnje po zaletišču in naletne mize skozi radius. Na beton smo pritrdili naletno smučino s skakalnice v Beljaku, kjer so jo pred kratkim menjali. Naklon zgoraj znaša 32 stopinj, spodaj pa se zravna na 11. Od tam naprej bosta plastika in umetna trava, da se bodo skakalci varno ustavili,” je pojasnil Grilc.

In zakaj so se za izgradnjo sploh odločili? “Rak rana naših skakalcev in skakalk je spuščanje z zaletne rampe in vožnja v počepu po mizi. Hitrost narašča, sila v radiusu stisne. Tja je treba priti v dobrem stiku s podlago in v težišču, da imajo skakalci dobro izhodišče za odskok ter rotacijo. Ko to uspe, so tri četrtine skoka opravljene. Največ vzrokov za težave pri skokih se začne ravno pri tem elementu, posledice pa so potem vidne pri odskoku in naprej pri letu,” je dejal dolgoletni skakalni delavec.

Velike razlike

Tukaj ni šlo za veliko investicijo, saj so trenerji in ostali iz skakalnega centra v Kranju dela opravili večinoma prostovoljno. Pridobitev pa bo pomembna tudi zato, ker bo omogočala dvigovanje in spuščanje naletnega zaletišča bližje in bolj stran od smučine.

“Skakalcem želimo poleti in jeseni omogočiti, da se bodo znali prilagoditi na vse spremembe na zaletišču in višino zaletne rampe, v smislu, koliko od tal oziroma od smučine sedijo pred odrivom. Na skakalnicah je lahko pri tem tudi do 30 centimetrov razlike – nekje sedijo 90, nekje pa 120 centimetrov nad tlemi. Na najvišjih noge visijo v zraku, nimajo stika s podlago, zato je takoj po začetku spuščanja veliko težje najti pravo težišče. Lillehammer in Beljak sta že takšna primera. A čeprav je tole zgolj kot nalet 60-metrske skakalnice, se da prave občutke kljub nižjim hitrostim uspešno prenesti tudi na večje naprave,” je dodal Grilc in dodal, da se med Slovenci drugačnega treninga najbolj veseli Anže Lanišek.

Grilc in Pogorelčnik sta potrdila, da bosta obe novosti na voljo zgolj slovenskim skakalcem in skakalkam v vseh starostnih kategorijah, pa čeprav je kranjska skakalnica zaradi specifičnega in zahtevnega profila zelo priljubljena tudi med tujci.