Tone Vogrinec: Vrnil sem se v zlate čase

Alpsko smučanje 13. Jan 202314:28 3 komentarji
Mateja Svet in Tone Vogrinec. Foto: Aleš Fevžer

Klepet s Tonetom Vogrincem o Zlati lisici, mariborskem boju za tekmo svetovnega pokala, smučarski beri, odzivih na knjigo "Vsi me kličejo Tona" in vnovič vzpostavljenih stikih z Matejo Svet.

Prihodnji mesec bo dopolnil 81 let. A v zadnjem letu je doživel veliko, mnogo več kot v preteklih letih ali desetletju. Ob praznovanju okroglega jubileja je na knjižne police postavil avtobiografsko knjigo z naslovom Vsi me kličejo Tona. Že slabo leto z njo gostuje po številnih slovenskih krajih. Vmes pa je za posebno presenečenje poskrbel Bojan Križaj, ki je organiziral Vogrinčevo srečanje z Matejo Svet. Po tridesetih letih. Tudi o tem smo se z nekdanjim trenerjem ter dolgoletnim direktorjem smučarskih reprezentanc pogovarjali po koncu 59. Zlate lisice.

Foto: MaPa

V zadnjem letu ste gostovali po številnih slovenskih krajih in predstavljali knjigo. Vas preseneča tako dober odziv?

Senzacionalno! Ne pretiravam. Nanizali smo že 23 predstavitev knjige. Od Murske Sobote do Pirana. Ob tem ugotavljam, da smo Slovenci v knjižničarstvu najboljši na svetu. Resnično me je navdušila urejenost knjižnic, v večjih in manjših krajih. Druga ugotovitev pa je, da so ljudje, starejši od 40 let, v sebi ohranili neizmerno veliko spominov. Živeli so z našim smučanjem, z akcijo Podarim-dobim, z našimi junaki … Zato me ne preseneča, da se predstavitve kot po pravilu močno razvlečejo. Načrtovali smo enourne dogodke. Doslej se nismo razšli v manj kot dveh urah. Res je, da sem “gobčen” in veliko govorim, a pogosto moramo prekiniti vprašanja.

Je tovrstne literature pri nas premalo?

Na žalost Slovenci ne spoštujemo svoje zgodovine. Manko teh knjig je del tega. A omenil bi še nekaj drugega. Še celo naši organizatorji tekem svetovnega pokala premalo cenijo zgodovino. Sramotno je, da na zadnji tekmi ni bilo Bojana Križaja. Ali Mateje Svet. Organizatorjem Zlate lisice in pokala Vitranc bi svetoval, naj povabijo zaslužne smučarje, dan pred tem po organizirajo slavnostno večerjo.

Knjige torej ne obžalujete?

Knjiga je padla na zelo plodna tla. V prvi izdaji je bila razprodana. Sledil je ponatis. Vesel sem, da sem se tega lotil. Predvsem pa sem se v mislih vrnil v tiste zlate čase.

Bi dejali, da vam je knjiga spremenila življenje?

Niti ne. Ostajam Tona. Sem se pa znova večkrat fotografiral. Ha, ha … Pa ne le pri nas. Po novem letu sem bil v Zagrebu. Vsaj deset ljudi me je zaustavilo. Večinoma so bili Hrvati. Tudi v njihovih smučarskih krogih me še vedno zelo dobro poznajo.

Kaj pa srečanje z Matejo Svet? Tudi to je svojevrsten podaljšek knjige.

Ne želim se poglabljati v socialna omrežja ali polpismene komentarje pod članki. Večkrat sem dejal, da bi se morali podpisovati s polnimi imeni. Verjetno bi kakšna zgodba končala tudi na sodišču. Ker tega ni, sem nehal brati anonimne komentarje. Vem pa, kaj vse se je o meni in Mateji pisali pred tem. Res je sicer, da dolgo nisva imela stikov. Umaknila se je. Zamere? Poglejte, bil sem direktor. Včasih tudi malo diktatorski. Pogosto sem moral potegniti kakšno manj priljubljeno potezo. A imeli smo red. Nekdo to odobrava, drugi spet malo manj. Sem pa zdaj vesel, da imava z Matejo normalen odnos. Najinega srečanja nismo želeli javno obelodaniti. A se je zgodilo. Lanskega 24. februarja sem praznoval 80 let. Srečanje z Matejo je bilo rojstnodnevno darilo Bojana Križaja. Nato sva se še nekajkrat srečala. Med nama ni zamer. Vesel sem, da je tako.

Zlati časi: Vogrinec v družbi Jureta Franka in Bojana Križaja. Foto: Aleš Fevžer

Minuli teden ste si ogledali Zlato lisico. Znova na Gorenjskem. Je vrnitev na Štajersko realna?

Seveda je izvedljivo, da se tekma vrne v Maribor! Vedno trdim, da je mogoče s primerno tehnologijo tekmo pripraviti na vsakem smučišču. Tudi na Pohorju bi lahko izkoristili sedem dni hladnega vremena, pripravili zadostne količine tehničnega snega, ki ga nobena odjuga ne bi mogla stopiti. Jasno, zgodi se lahko letošnji zagrebški scenarij. Na Sljemenu je po dobri prvi tekmi zapihal topel južni veter. To je pač izjemna smola. A prvo tekmo so spravili po streho. Zakaj? Ker so en mesec pred tem s ‘tovarno snega’ in vsemi topovi pripravili velike zaloge.

Kaj pravzaprav Zlata lisica prinaša Mariboru?

Kaj imamo v Mariboru? Borštnikovo srečanje, festival Lent, NK Maribor in Zlato lisico. Imamo še kaj? Zelo malo, mar ne?! To so dogodki, ki Maribor dvignejo – bodisi v slovenskih bodisi v mednarodnih okvirih. In zaradi tega Zlate lisice ne gre zapraviti. Prepričan sem o tem, da so v soboto in nedeljo mnogi Evropejci gledali prenose smučarskih tekem in se navduševali nad tem, da je sredi mile zime v Kranjski Gori sneg. Gledalci bodo to misel ohranili. Tudi zaradi takšnih stvari je Kranjska Gora polna, poleti in pozimi. Maribor, na žalost, ni.

Koliko smučarski dni ste letos že vknjižili?

Nič. Sezono bi rad odprl na Pohorju. Sicer pa so me povabili v Schladming. Ob robu tekme svetovnega pokala načrtujem nekajdnevno smuko. V začetku marca bi se rad odpravil še v Alta Badio. Mimogrede, se spominjate, kaj sem zapisal v zaključku knjige? Da bom predtekmovalec na tekmi Zlate lisice.

Vztrajate?

Uradno to ne bo izvedljivo. A pred smučanjem snemalca bi se lahko spustil po progi. Telo mi to še dopušča.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje

Pošlji komentar Preberi komentarje (3)