Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slovenijo je obiskal velikan alpinizma in "simbol svetovne naravne in kulturne dediščine" Reinhold Messner, kot ga je predstavil slovenski alpinist ter njegov veliki prijatelj Viki Grošelj. Na sončno stran Alp ga je pripeljala predstavitev nove knjige. Ob prihodu je požel aplavz in spregovoril tudi o velikem spoštovanju do slovenskih plezalcev, ki so v preteklosti veljali celo za vodilne v svetu.
Reinhold Messner je človek, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. Gre za največjega alpinista vseh časov, ki je kot prvi v zgodovini osvojil vseh 14 osemtisočakov in se za nameček pod dosežek podpisal brez pomoči kisika. Leta 1980 mu je uspel prvi solo vzpon na najvišjo goro na svetu – Mount Everest. Je predstavnik tradicionalnega alpinizma in brez dvoma eden pionirjev raziskovanja najvišjih gora modrega planeta.
Nič čudnega, da je legendarni 79-letni Južnotirolec ob prihodu v knjigarno Konzorcij, kjer je prejšnji teden začel slovensko turnejo predstavitve ene od kar 78 izdanih knjig, požel glasen aplavz. Napisal jo je skupaj z ženo Diane.
V Slovenijo se rad in pogosto vrača. Tokrat ga je v eno izmed osmih alpskih držav pripeljala knjiga Podobe smisla, s podnaslovom Odrekanje kot navdih za uspešno življenje. V njej govori o iskanju uspeha v odrekanju namesto potrošnji, sposobnosti znebiti se navlake.
Prav to je bilo njegovo vodilo vso kariero, je namreč glasen zagovornik minimalističnega pristopa v gorah in življenju. “V 70. letih sem izumil alpinizem redukcije. V odprave je vključenega ogromno osebja, denarja in opreme. Nisem prišel iz bogatega ozadja, a sem uspel najti način, kako pristopiti k vrhovom. Ugotovil sem, da edino tako lahko zares dobimo odgovore na vprašanja, ki jih zastavljamo goram,” je razmišljanje delil Messner.
Združil moči z Vikijem Grošljem
“Tukaj sva, da promoviramo njuno knjigo. Ne morete si misliti, koliko to tudi meni osebno pomeni. Jaz Reinholda jemljem kot nekakšen simbol svetovne naravne in kulturne dediščine. To, kar prenaša na vse nas, je pomembno in dragoceno,” je Messnerju laskal Viki Grošelj, ki se je v izjemni karieri povzpel na enajst osemtisočakov.
Tokrat sta moči združila ob izidu svojih knjig. Grošelj je izdal že svojo dvajseto, z naslovom Mojih 33 odprav v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. Predgovor je napisal Reinhold Messner.
Ob prelomnici kariere izgubil brata
Messner je večkrat poudaril, da je pri podvigih poskušal premikati meje človeških zmogljivosti, oziroma “storiti nemogoče”, kot se je izrazil, medtem ko so velike ekspedicije zanj nespoštljive do narave in gora. Do leta 1970, ko je prvič odšel v Himalajo, si je v Evropi že prislužil sloves enega najboljših plezalcev.
Na prvem osemtisočaku je stal 27. junija 1970, ko je skupaj z bratom Güntherjem po prvenstveni smeri splezal na Nanga Parbat (8.126 m), a se je slednji pri sestopu ponesrečil. Njegovo truplo so odkrili šele leta 2005, okoliščine dogodkov pa so bile desetletja predmet številnih diskusij in tudi obtožb.
“Težko je bilo, ker sem vedel, kaj se je zgodilo. Številni mi niso verjeli. Še danes dvomijo. Ledenik ga je v 35 letih premaknil 3,5 kilometra nižje. Vedel sem, da ga bodo enkrat našli. To je bilo zame olajšanje,” je glede boleče izgube brata dejal Reinhold, ki je takrat zaradi ozeblin ostal brez delov oziroma konic sedmih prstov.
Prvič se je na Nanga Parbat odpravil kot povabljeni član odprave, ki je štela 17 oseb, oprema je tehtala devet ton, strošek je bil vrtoglavih pol milijona dolarjev. Osem let pozneje se je vrnil sam, z zgolj 60 kilogrami opreme, ekspedicija pa ga je stala pet tisoč dolarjev.
“Zame je alpinizem, da vrh dosežeš brez česarkoli. Gre tudi za čistost, saj če nimaš ničesar za potrošiti, tudi ne puščaš smeti. Vsak gram je preštet,” pravi Messner, ki je sicer tudi glasen advokat zelene politike. Med drugim je od leta 1999 do 2004 sedel v evropskem parlamentu kot član italijanske Zelene stranke.
Kritika podnebni konferenci v Dubaju
Ob obisku slovenske prestolnice je kritiziral tudi trenutno podnebno konferenco v Dubaju (COP28), kamor se je z vseh koncev sveta zgrnilo več kot 70.000 predstavnikov. Med njimi tudi predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar. Tja se je odpravila z vladnim letalom.
“Ni v pomoč, če o tem diskutira 70.000 ljudi. Kako bodo to izpeljali? Skupaj sedi tretjina Ljubljane. To ni mogoče. Zakaj se ne bi mogli najprej doma pogovoriti v manjših skupinah? Vsi letijo v Dubaj in tam uživajo, to ni rešitev,” je prepričan Messner, ki že vrsto let opozarja na skrb za naravo in vsakoletno rast izpustov ogljikovega dioksida.
Iskanje ravnovesja med pogumom in strahom
V Nanga Parbat se je Messner vrnil vsaj ducatkrat in je pod vznožjem gore v zahvalo za pomoč zgradil več šol. Leta 2005 so tam k zadnjemu spancu po odkritju trupla položili Güntherja, pokopali so ga po tradicionalnih tibetanskih običajih.
Da bi alpinist, kakršen je Messner, dočakal starost, je moral imeti ob vrhunski pripravljenosti tudi zadostno mero preudarnosti. Sam pravi, da se mu ni bilo nikoli težko obrniti, saj je poslušal goro: “Cilj je, da pogum in strah ohranjaš v ravnovesju. Ko sem se naučil obvladovati strah, sem uporabil pogum.”
“Del teh preizkusov je tudi sposobnost trpljenja. Danes iz kopalnice raje pridem kot človek in ne, da se moram priplaziti iz snega. Diane me pri tem podpira. Že zgodaj sem razumel, da je napočil čas, ko moram početi nekaj drugega. Prišla je ideja o muzeju, ki me bo okupiral do konca življenja.”
Veliko spoštovanje do slovenskih alpinistov
Messnerjev gorski muzej je vrata odprl leta 2006 in se danes razprostira na kar šestih lokacijah. Največjega, Firmian v Bolzanu, ob vhodu krasi seznam vgraviranih imen najuspešnejših alpinistov. Poimenoval ga je Rock & Ice Stars (Zvezde skale in ledu). Kot edini Slovenec je na njem mesto našel Viki Grošelj.
“Ljudje nismo bili ustvarjeni za to, kar smo počeli. Srečni smo lahko, da smo preživeli. To je tudi cilj tradicionalnega alpinizma. Zato so morali biti za uvrstitev na seznam tako vodilni alpinisti v svojem času kot dočakati starost vsaj 70 let, s tem so dokazali, da so preživeli. Žal so številni najboljši slovenski alpinisti umrli,” je ob tem dejal Messner, ki zelo spoštuje delo slovenskih odprav.
“Z Vikijem sem že desetletja tesno povezan. Z mano je delil ogromno informacij glede slovenskega alpinizma, ki je zelo blizu mojemu dojemanju tradicionalnega alpinizma. Slovenci so bili, to je z zgodovinskega vidika pomembno poudariti, vodilni alpinisti vse od leta 1975 do 90. let. Solo vzpon Tomaža Humarja po južni steni Daulagirija je še danes steber zgodovine alpinizma in bo to tudi ostal, saj tega uspeha ni več nihče ponovil. Poskušal sem tudi sam, a se hitro obrnil, saj je bilo pretežko in prenevarno,” se svojega spopada leta 1977 s sedmo najvišjo goro (8.167 m) na svetu spominja Italijan. Na vrh je osem let pozneje prišel po klasični severovzhodni poti.
“V mojem času vrh niti ni bil tako pomemben, temveč se je šlo, kdo bo prvi. Nato je postal cilj, po kateri poti si se povzpel na vrh. Iskal si vse težje vzpone. Ne vrh, ključen je bil način in kako si se znašel v boju za preživetje.”
Osemtisočake prevzel turizem
Alpinizem se je v zadnjih 50 letih močno spremenil. “Kar se v svetu dogaja zdaj, nima prav nič skupnega s tem, kar sva počela z Vikijem,” glede današnjega alpinizma pravi Messner. Everest je zadnja leta povsem prevzel turizem, medtem ko se mladi, bolj kot k plezanju v skalah, zatekajo v dvorane, kjer imajo ob umetni steni z nezlomljivimi oprimki tudi konstantno temperaturo, uspeh pa je izmerljiv v metrih.
“99 odstotkov ljudi danes hodi po stezah. Temu, kar zdaj gledamo na Everestu, pravim alpinizem stezic. Stotine šerp pripravi stezo, ljudje pa plačujejo, da se po njej nato sprehodijo na vrh. Ni ti potrebno plezati. V taborih imajo kuharje, zdravnike in vse ostalo. Vse jim pripeljejo helikopterji, prometa pa je več kot na letališču v Ljubljani,” se je pošalil.
Tradicionalen alpinizem sicer še živi, izzive pa mladi alpinisti iščejo tudi na 7.000 in 6.000 metrov visokih vrhovih. “Danes so med mladimi zelo dobri plezalci, celo boljši, kot smo bili mi. Ogromno je še izzivov. Danes ne gre za geografska odkritja, iz satelitov vidimo vse. Ostalo nam je raziskovanje nas samih. Svojih omejitev. Svojega strahu,” je ob obisku Slovenije sklenil veliki Reinhold Messner, ki se želi v prihodnjem letu vrniti in prvič stopiti na najvišji slovenskih vrh – Triglav.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje