Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob koncu hokejske klubske sezone na slovenskih tleh je čas za razmislek. Kaj je slovenskim kolektivom uspelo v mednarodnih tekmovanjih, kako je to vplivalo na državno prvenstvo in kakšni temelji so postavljeni za naprej? V tem se sprašujemo v spodnjem komentarju
Za hokejskimi klubi v Sloveniji je še ena sezona, ki jo je, sploh v obdobju okrog novega leta, močno zaznamovala epidemija koronavirusa. Vladna omejitev na največ 750 gledalcev je ohromila romanja navijačev v največji hokejski dvorani pri nas – Tivoli in Podmežaklo.
Ti so se ob prebujanju pomladi nato vendarle lahko v neomejenem številu udeležili zaključkov sezon. In imeli so kaj videti.
Ljubljanska Olimpija je nadaljevala svojo naravno rast, se po štirih letih (kot drug pravni subjekt, a z istimi navijači) vrnila v ligo ICE, tam pa presegla vsa pričakovanja. Zahtevna športna javnost v prestolnici je zmajem v najmočnejši konkurenci v regiji napovedovala boj za zadnja mesta, a so izbranci Mitje Šivica z izvrstnim začetkom tekmovalnega leta utišali tudi največje kritike.
Da klub z najmanjšim proračunom med štirinajsterico skoraj dva meseca vodi na lestvici rednega dela, je utopija. Prišel je pričakovan padec, toda ljubljanski borci so v ključnih trenutkih znova našli pravo formo in se kot povratnik v tekmovanju s šestim mestom neposredno uvrstili v končnico.
Tam je bil po ogorčenem boju, polnem zadetkov, boljši beljaški VSV. Šele po sedmih tekmah, na katerih je v ključnih trenutkih vendarle prevladala izkušenost najkakovostnejših hokejistov koroškega tekmeca. Vseeno so Ljubljančani pustili odličen vtis, kar so opazili tudi Avstrijci, obenem pa si pred drugo sezono v nekdanji ligi EBEL oz. ICE pustili možnosti za napredek. Polfinale je visoko postavljen cilj, toda s pravimi potezami čez poletje se lahko uresniči tudi ta.
Enega od dolgo zastavljenih pa so dosegli tudi pri ljubljanskih večnih tekmecih. Jesenice so po treh izvedbah, ko so obstale v polfinalu alpske lige, tokrat vendarle presegle urok in nastopile v velikem finalu. Železarje, ki so kot edini slovenski predstavnik v drugorazrednem tekmovanju dominirali v rednem delu sezone, je od prve lovorike v AHL ločilo manj kot 40 minut.
Pred prepolno Podmežaklo so na četrti tekmi vodili z 2:1, a izkušeni Asiago je v seriji preobratov zmogel še enega ter izsilil peto tekmo. Na njej je odločil posrečen, ‘smešen’ gol minuto in pol pred koncem, ki je rdeče zavil v črno. Glavni mož stroke v Podmežakli Nik Zupančič je bil z opravljenim delom v letu 2021/22 vseeno zadovoljen.
Tako lahko brez težav zapišemo, da sta oba najmočnejša kolektiva v letošnji sezoni storila pomemben korak naprej. Olimpija ob vrnitvi med najmočnejše ni bila zgolj ‘kanonfuter’ v razširjenem avstrijskem prvenstvu, nastopala je ponosno in konkurenčno. Jesenice so ob finančnih težavah, ki so v Zgornjesavski dolini javna skrivnost, spet pokazale svojo gorenjsko trmo in vztrajnost ter se znašle na pragu velikega veselja.
A nastopi zelenih in rdečih imajo vendarle tudi slabo stran. Po štirih letih so tekmovali v različnih ligah, kar je pomenilo manj derbijev, ki so – hočeš nočeš – največji magnet za slovensko publiko. Rivalstvo je imelo priložnost zaživeti le v državnem prvenstvu, ki pa je ob treh različnih mednarodnih tekmovanjih na slovenskih tleh (poleg lige ICE in AHL še IHL) očitno zgolj nebodigatreba za vse sodelujoče.
No, drugače zagotovo razmišljajo v Kranju. Triglav je izkoristil potezo Olimpije, da v rednem delu DP-ja nastopa z mlado ekipo, ter prišel do srebrne kolajne. Ljubljančani in Jeseničani pa so se ob veliki zmedi in neurejenosti sistema, ko niti ena serija v končnici ni bila odigrana na enak način, pomerili že v polfinalu.
Zaključek sezone brez večnega derbija, z vsem spoštovanjem do ostalih klubov, pač ni pravi zaključek. Hokejska zveza bo zato morala korenito premisliti, kako v prihodnosti izpeljati domače ligaško tekmovanje, da v finalu ne bosta kluba, ki ju v dveh tekmah skupno loči kar 16 golov.
Predvsem pa preprečiti morebiten scenarij, da bi en finalist na drugega moral čakati skoraj dva meseca (v primeru, da bi v finalu igrala Olimpija brez končnice v ligi ICE in Jesenice kot finalist alpske hokejske lige). Morda se rešitev ponuja v že videnem: da bi bila najboljša kluba kot nosilca v končnico uvrščena brez igranja rednega dela DP, finale pa bi po italijanskem zgledu odigrala že januarja.
Koraki naprej v mednarodnem pogledu so bili torej storjeni, a za to visoko ceno plačuje domače prvenstvo. Čeprav se zdi, da je to nepomembno, pa je resnica daleč od tega. Kot je v nedavnem pogovoru za Sportklub razkril dolgoletni kapetan reprezentance Tomaž Razingar, namreč oba slovenska ‘velikana’ igralce v svojih vrstah črpata prav iz manj hokejskih okolij.
Mnenje avtorja članka ne odraža nujno stališča celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!