Brez njih bi vladala kaos in zmeda

Foto: Matic Klanšek Velej

Izvedba kolesarske dirke, kot je dirka po Sloveniji, predstavlja velik organizacijski zalogaj. Velik del zaslug, da vse poteka tako, kot mora, poleg policistom pripada spremljevalcem dirke na motorjih. Večina jih pri tem opravlja delo reditelja, nekateri pa traso vsak dan prevozijo tudi z drugačnimi namenom. Eden takšnih je Slavko Železen.

Slavko Železen je kolesarski in motoristični navdušenec, ki posebno vlogo na dirki po Sloveniji letos opravlja že trinajstič. Že četrtič ali petič zapored vseh pet dni boja za zeleno majico spremlja na motorju, na katerem pa ni sam. Družbo mu namreč dela Vid Ponikvar, fotograf uradnega fotografskega servisa organizatorja.

“Super se ujameva, najina naveza deluje zelo dobro. On pove, kaj si želi fotografirati, jaz pa prav tako moram spoštovati pravila za motoriste. Delo je precej naporno, saj prinaša veliko odgovornosti. Paziti moram nase, nanj, na motor in na kolesarje. Kot nekdanji mladinec kolesarskega športa približno vem, kako dirka poteka in kako kolesarji razmišljajo. Zelo sva usklajena, tudi Vid to počne že nekaj časa in ve, kako stvari potekajo,” nam v sproščenem tonu pove Železen, čigar bolj profesionalno kolesarsko pot je zaustavila poškodba, a kot rekreativec ostaja zvest kolesu.

Pred vsako etapo obvezni sestanek

Letos je v vlogi motorista prvič sodeloval tudi na Maratonu Franja, enako delo opravlja tudi na manjših dirkah po Sloveniji, kot sta velika nagrada Gorenjske ali Adrie Mobila. Čeprav ima doma tri motorje, pa si ga za dirko po Sloveniji izposodi. “S fotografom skušava biti zraven povsod. Pred glavnino, za njo, z ubežniki, med navijači. Res sva usklajena, on po želji skoči z motorja, ga počakam, nato pa nadaljujeva. Pozorna sva tudi na motor s kamero, ob prehitevanjih za dovoljenje vedno vprašava komisarja,” še dodaja o svojem delavniku med dirko.

Priprave nanjo se za spremljevalce na motorjih začnejo že precej prej, ko v roke dobijo pregled tras. Če takrat še ne poznajo vseh podrobnosti, pa te izvejo na dan vsake etape, ko se dobri dve uri pred startom zberejo na posebnem sestanku. “Letos je vseh motoristov na dirki, če ne štejemo policistov, 22 ali 23. Od tega dva voziva fotografa, dva imata ob sedi sodnika dirke, eden ima tablo z razliko med ubežniki in glavnino. Tu so še snemalci, letos ima eden ob sebi še novinarja RTV Slovenija Davida Črmelja. Ostali pa so na motorjih sami, to so reditelji,” pripoveduje 57-letnik iz Brezovice pri Ljubljani.

“Na sestanku pred startom si podrobno pregledamo traso, čeprav že od prej poznamo nevarne odseke ali potencialne problematične točke. Le malo nas je nekdanjih kolesarjev, ki najbolje razumemo psihologijo tekmovalcev in same dirke, veliko več je nekdanjih policistov,” še doda sogovornik, ki na Brezovici sicer kot lastnik vodi znano picerijo.

Največji sovražnik? Dež

Med pogovorom se nam pridruži Slavkov prijatelj iz motorističnih vrst Marjan Srnel, ki na motorju potuje z že omenjeno tablo, s katero ubežnikom sporoča razliko do glavnine. Oba se strinjata, da je delo zelo stresno, sploh v zaključkih etap. Poseben strah pa tudi zanje predstavlja dež. “Takrat res veliko tvegamo. Enostavno ne smeš grešiti, saj so posledice lahko katastrofalne. Zate in za vse ostale sodelujoče. Pa tudi za gledalce. Če z motorjem zdrsneš med ljudmi, lahko koga resno poškoduješ. Si pa v funkciji, da jih varuješ,” pravi Srnel, ki pri slovenski pentlji sodeluje že osem let.

Slavko Železen in Marjan Srnel. Foto: SK

Da lahko opravljata svoje delo, morata vsako leto pred dirko skupaj z ostalimi motoristi opraviti poseben seminar, prav tako morajo vsakoletno obnoviti svojo licenco. Večere med samimi etapami sicer največkrat preživljata doma, razen če je start preveč odmaknjen od doma. “V takšnih primerih nam organizator zagotovi prostor za spanje. Takrat imamo zbor in sestanek že večer pred etapo. Čas za druženje in prav tako sestankovanje, na katerem se pogovarjamo, kaj smo počeli prav in česa morda ne, pa je tudi po cilju vsakega dne,” pravi Železen.

Oba sogovornika sta prepričana, da je organizacija dirke po Sloveniji primerljiva z največjimi dirkami po svetu. Enako velja tudi za obnašanje navijačev, pa čeprav je do pravega kolesarskega buma pri nas prišlo šele v zadnjih letih.

“Popularnost kolesarstva so naredili veliki uspehi naših fantov. Mi pa smo bili zraven že vse od njihovega začetka. Ampak večinoma so ljubitelji kolesarstva ob cesti v redu, čeprav gre za živo stvar,” pravi Železen, Srnel pa dodaja: “Pridejo tudi nepoznavalci tega športa. Veliko je šolarjev, v manjših krajih in vaseh je navdušenje še toliko večje. Zaenkrat je varnost kar dobra. Najtežje pa je zaustaviti kakšnega ekstremista, saj nikoli ne veš, kako bo odreagiral. A tako je tudi na drugih športnih prizoriščih.”

Svet kolesarstva je še vedno v šoku po tragični petkovi smrti Gina Mäderja. Kako so takšni spusti, tudi včeraj je bilo ob vožnji s Kolovrata do Kobarida nekajkrat zelo nevarno – najgrše je padel italijanski prvak Filippo Zana, a lahko nadaljeval do cilja – videti iz ’prve vrste’?

“Ves šport, vključno s kolesarstvom, je brutalno napredoval. Hitrosti so višje, vse je na višjem nivoju. Padcev je veliko več, ker je vse postalo tako hitro. Ampak kot mlad športnik ne razmišljaš o tveganjih. Tudi sam sem bil ’zmešan’ in smo dirkali na polno, tudi na spustih. Po 80 in 100 kilometrov na uro. Dejstvo pa je, da je kolesarstvo zelo nevaren šport,” pravi Železen.