Kolesarstvo je šport poražencev, zato je ekipa še toliko pomembnejša

Pogačar Vingegaard Jumbo Visma UAE Emirates

Foto: Profimedia

Čeprav na koncu dneva, tedna ali večtedenske dirke slavo pobere zgolj en tekmovalec, pa je kolesarstvo eden od tistih športov, pri katerem je pomen besede ekipa zapisan z veliki tiskanimi črkami. Zakaj? O tem, kakšno vlogo imajo kolesarji pomočniki, kako pride do delitve vlog in zakaj nimajo vsi kolesarji vodstvenih sposobnosti, smo se pogovarjali z nekdanjimi kolesarji Janom Polancem, Martinom Hvastijo in Janijem Brajkovičem.

Laično razumevanje kolesarstva kot ekipnega športa lahko ob posameznikovem prečkanju ciljne črte med navijači zbudi vprašanje – kakšno vlogo ima v ozadju moštvo? A prav veliko za odgovor ni treba razmišljati. Spomnimo se samo 16. etape letošnje dirke po Italiji, ko se je Primož Roglič že deset kilometrov pred ciljem na Monte Bondone znašel v težavah. Geraint Thomas in Joao Almeida sta se poznejšemu zmagovalcu Gira z napadom oddaljila, časovne izgube pa je Zasavcu pomagal omejiti zvesti pomočnik iz ekipe Jumbo Visme – Sepp Kuss.

Sepp Kuss (v ospredju). Foto: Profimedia

Bolje se podrediti kot vztrajati

Prav Američan, ki ima tudi nekaj slovenskih korenin, je vzorčni primer kolesarja, ki je ključen za zmage svoje ekipe in moštvenih kolegov, sam pa po njih poseže zelo redko. Zakaj?

“V teoriji bi Sepp lahko bil kapetan, v praksi pa očitno ne. Imel je že priložnosti, da se dokaže ob dirkanju na generalno razvrstitev, pa ni šlo. Nekateri ne prenesejo tega pritiska. Najprej pritiska javnosti, nato pa še tistega, ki ga vršijo sami nase. To je zelo velika odgovornost. Veliko večja kot biti prvi pomočnik. Eni tega ne prenesejo, se potem podredijo in naredijo boljšo kariero kot pomočniki, kot pa če bi vztrajali in dirkali na generalno razvrstitev,” o večni debati v kolesarskih krogih pravi Jani Brajkovič.

Pomembno je samozavedanje

Da je udobje v lastni koži še kako pomembno – pri pomočnikih je pritiska veliko manj kot pri kapetanih, ki vozijo na čim boljšo skupno uvrstitev na večetapnih dirkah – se strinja tudi Martin Hvastija.

“To je Seppova osebna odločitev. Očitno se pri Jumbo Vismo počuti tako dobro, da ima v tem moštvu raje takšno vlogo, kot da bi bil v drugi ekipi kapetan. Takih primerov je več. Gorazd Štangelj bi znal povedati več o tem, tudi Luka Mezgec je podoben primer. Pozna svoje kvalitete in omejitve. Ve, da je v svojem delu (kot zadnji pomočnik v sprinterskem vlaku, op. p.) med štirimi na svetu, medtem ko je v samem zaključku od njega hitrejših vsaj 20 kolesarjev. Kolesarji sami vedo, kam sodijo, veliko je tega samozavedanja,” nam razloži športni direktor Kolesarske zveze Slovenije.

Odvisno je od moči ekipe in konkurence

Veliko izkušenj s pomočjo kapetanom, tudi prvemu kolesarju sveta Tadeju Pogačarju, si je v svoji nedavno končani karieri nabral Jan Polanc. Prepričan je, da o tem, ali je nekdo primeren za vodjo ekipe ali ne, odloča predvsem velikost moštva in konkurenca znotraj njega.

“Če menjaš ekipo, se vse spremeni. Kuss v Jumbo Vismi ne more priti do vloge kapetana na tritedenskih dirkah, saj sta Primož Roglič in Jonas Vingegaard toliko boljša. Ne na klancu, ampak generalno. Tudi v kronometrih … Če pa bi prestopil v manjšo ekipo brez takšnih kolesarjev, bi pa lahko postal kapetan in se boril za najboljšo peterico ali deseterico na grand tourih,” pravi Kranjčan.

Zima razkrije vse

A kako sploh pride do odločitve in delitve vlog? Kdo ali kaj določi, na koga bo ekipa stavila na določeni preizkušnji? Vingegaard, vodja Jumbo Visme na letošnji dirki po Franciji, je še leta 2020 pomagal Primožu Rogliču do zmage na Vuelti, nenazadnje se mu je podredil tudi na lanski dirki po Dofineji. Na Tour v minulem letu pa sta Slovenec in Danec že prišla v sokapetanski vlogi.

“Hitro se vidi, ekipa ve, koliko je ura. Vsi kolesarji že pozimi delajo teste, ki razkrijejo vse. Seveda se lahko čez sezono dokažeš, a vsi vemo, kje smo. Malce je odvisno še od forme in pripravljenosti na ostalih dirkah. Za Tour, Giro in Vuelto so vedno daljše priprave. Nepričakovano bi bilo, če Jonas ali Tadej na Tour ne bi prišla ustrezno pripravljena. Vloge se delijo že na začetku leta, tudi kateri pomočniki bodo kje nastopali. Vsaj za tritedenske dirke je znano vnaprej,” pravi Polanc.

Brez sposobnosti vodje napredovanja ne bo

Zelo podoben odgovor nam ponudi tudi Hvastija. “Pomočnik postane kapetan, če se izkaže. Štejejo rezultati, testi. Tudi psihološka plat je pomembna. Zmagovalec mora imeti zmagovalni karakter. Nekateri, ko jih obremeniš z rezultatom, pokleknejo. Taki niso zmagovalci, čeprav so na treningih dobri. Rezultati na manjših dirkah omogočajo mlajšim, da napredujejo znotraj te hierarhije,” dodaja strokovni komentator na nacionalni televiziji.

“Razlike med delom pomočnika in kapetana so lahko občutne. V vlogi zadnjega je treba znati brati dirko in motivirati ekipo. Nekateri tega ne znajo. Lahko vozijo na generalno razvrstitev, pa nimajo dobrih vodstvenih sposobnosti,” se strinja Brajkovič.

Pogačar pri odločitvah prehiteva sodelavce v avtu

Da sta značaj in sposobnost voditi ekipo še kako pomembni pri prebijanju na vrh ekipne piramide, pravi tudi Polanc. Predvsem pa so ključne hipne odločitve, ko se stvari zalomijo in je treba reagirati v istem trenutku.

“Mogoče ravno zaradi tega kdo ni zmagal kakšne tritedenske dirke, saj je pritisk zanj prevelik zalogaj. Mogoče se sploh ne zaveda tega pritiska, ampak ga nekje v ozadju zavira. Treba je biti čim bolj sproščen na kolesu in Tadej je takšen. Če je treba na hitro prevzeti odgovornost, bo Pogačar vedno rekel ’dajmo’. Še preden pridejo takšna navodila iz avtomobila,” o prvem kolesarju sveta pravi sveži upokojenec, bodoči športni direktor pri ekipi UAE Emirates.

Ekipa razume, če se ne izide

Delo pomočnikov je najbolj poplačano, ko moštvenemu kolegu uspe zmagati etapo ali dirko. Kaj pa se zgodi, ko celotna ekipa opravi svojo nalogo, kapetan pa v ključnem trenutku ne zmore streti tekmecev? Dober primer je 6. etapa letošnje dirke po Franciji, ko je Jumbo Visma cel dan delovala taktično izjemno, na zaključnem klancu pa je Pogačar ušel Vingegaardu in mu v skupnem seštevku ukradel skoraj pol minute.

“Cela ekipa, vseh 30 kolesarjev, ve in razume, da se ne da vedno zmagati. To potrjuje tudi statistika. Za primer: Wout van Aert dirka približno 70 dni na leto, od tega zmaga petnajstkrat. Torej je bil večkrat poražen, kot je zmagal. Če se izrazimo na grd način, je kolesarstvo šport poražencev. Zato ima zmaga toliko večji pomen, saj pretehta tistih 50 dni. Celotna ekipa se ne obremenjuje, če ne uspe. Mogoče so ekipni kolegi v tistem trenutku razočarani, a razumejo. Vodja nima nobenih dolgov do pomočnikov,” nam še pojasni Brajkovič.

Foto: Profimedia