Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred tednom dni sta slovenske ljubitelje kolesarstva navdušila Anže Ravbar in Žak Eržen, ki sta na evropskem prvenstvu v kategoriji mladincev na cestni dirki osvojila zlato in bronasto kolajno. Na dan, ko se bosta na dirki po Emiliji po več kot letu dni tekmovalno zopet srečala Tadej Pogačar in Primož Roglič, smo pokukali v prihodnost in preverili, kaj ta prinaša za slovensko kolesarstvo.
Ko je Borut Božič leta 2009 v šesti etapi dirke po Španiji v zaključnem sprintu v Xativi premagal vso konkurenco, se je začela pisati zgodovina. Takratni član ekipe Vacansoleil je postal prvi Slovenec z etapno zmago na eni od tritedenskih dirk (Giro-Vuelta-Tour).
Na naslednje slovensko slavje smo morali počakati vse do leta 2014, ko je Luka Mezgec na dirki po Italiji s ciljem v Trstu poskrbel za zgodovinski dan pri naših zahodnih sosedih. Leta 2017 pa je Primož Roglič s samostojno akcijo prek Galibierja Slovenijo na svetovni zemljevid vpisal še na najprestižnejši dirki izmed vseh – dirki po Franciji.
Od 4. septembra 2009 pa do danes, dobrih 14 let pozneje, se je slovenskih kolesarskih uspehov nabralo že toliko, da jih težko spravimo v en odstavek. Sedem kolesarjev se je podpisalo pod kar 43 etapnih zmag na tritedenskih dirkah (9 na Giru, po 17 na Touru in Vuelti), dva od teh še pod šest skupnih zmag na grandtourih. Ko temu dodamo še šest osvojenih spomenikov (od petih manjka le še zmaga na Pariz-Roubaix), dve olimpijski kolajni, dve kolajni s svetovnega prvenstva … je jasno, da je kolesarski šport na sončni strani Alp doživel vzpon in razcvet, ki si ga še pred dobrim desetletjem največji optimisti niso mogli zamisliti niti v sanjah. In zato nas upravičeno skrbi, kaj bo, ko se bo zlata generacija poslovila od poganjanja pedal.
Slovenske zmage na tritedenskih dirkah:
19 – Primož Roglič (Giro 4, Tour 3, Vuelta 12)
14 – Tadej Pogačar (Tour 11, Vuelta 3)
5 – Matej Mohorič (Giro 1, Tour 3, Vuelta 1)
2 – Jan Polanc (Giro 2)
1 – Jan Tratnik (Giro 1), Luka Mezgec (Giro 1), Borut Božič (Vuelta 1)
Načrtno delo se vedno izplača
Da je strah odveč, sta na evropskem prvenstvu na Nizozemskem pred tednom dni dokazala Žak Eržen in Anže Ravbar. V kategoriji mladincev, od katere se po tem letu oba poslavljata, sta na cestni dirki dokazala svojo kakovost. Ravbar je v zaključku z napadom presenetil konkurenco in zdržal vse do konca ter osvojil zlato kolajno, Eržen pa je dopolnil ekipni uspeh in v sprintu zasledovalcev prišel do brona. Podmladek, kamor lahko štejemo tudi tri leta starejšega Gala Glivarja, ki je že dobil priložnost v svetovni seriji, pa še ne polnoletna Erazma Valjavca in Jakoba Omerzela, obeta veliko. Dovolj, da bo v prihodnosti zadostil željam zahtevne in z rezultati razvajene slovenske kolesarske javnosti?
“Mladi prihajajo v valovih, tako kot verjetno v vseh športih. Ob bazi, ki jo imamo, ne moremo pričakovati, da bodo vse generacije enakovredne. Načrtno delo se na koncu vedno izplača, tudi če v kakšni generaciji ni izrednih talentov. Treba je vzdrževati primerno tekmovalno okolje, ekipe, programe in vse ostalo. Da ko talenti pridejo, veš, kako se stvarem streže. Po nesrečni koronski situaciji je bilo v nižjih kategorijah narejene veliko škode. Ni bilo dirk, sistem se je podrl.”
“Mladinske reprezentance smo se načrtno lotili znova. Nekdanji selektor se je odločil, da ne bo več delal, našli smo novega – Naceta Korošca. Začeli smo praktično z ničle. Močno smo okrepili, podvojili mladinski program. Predvsem po zaslugi financ s strani fundacije Mateja Mohoriča, ki je načrtno podprla mladinski program. Hoditi po svetu na oddaljene dirke enostavno stane,” nam je dejal direktor reprezentanc na Kolesarski zvezi Slovenije Martin Hvastija. Zadovoljen, da se je dveletno delo obrestovalo. In optimističen, da bo iz teh fantov v naslednjih letih zraslo nekaj velikega.
Vse težje je držati korak z razvojnimi ekipami
Ob vprašanju, kaj pomeni močna okrepitev finančnega vložka, nam Hvastija pojasni, da so se sredstva zgolj za mladinsko reprezentanco močno povečala, in sicer s 30 na kar 60 tisoč evrov letno. Ta znesek je namenjen samo realizaciji reprezentančnih nastopov mladincev na reprezentančnih programih pokala narodov. Če tej številki dodamo še plačo selektorja, delo mehanikov, maserjev in ostalih spremljevalcev, vozila, opremo in vse ostalo, pa vrednost mladinskega pogona presega 100 tisoč evrov.
To je ekipi pod vodstvom Korošca omogočilo, da je nastopala na vseh tekmah pokala narodov, ki v tej kategoriji veljajo za najbolj cenjene. Finance za evropsko in svetovno prvenstvo pa v ta znesek niso vštete.
Hvastija je prepričan, da je to na reprezentančnem nivoju kategorije do 19 let največ, česar je Slovenija ta hip sposobna. “Že v mladinskih kategorijah se pojavljajo razvojne ekipe večjih ekip. Imajo neprimerljivo večje proračune, veliko večje finančne in tehnične zmožnosti. Dobivajo najboljšo opremo svojih ekip. Vedno težje bo loviti korak z njimi. Največji razkorak je v kategoriji do 23 let, kjer slovenske kontinentalne ekipe niso več konkurenčne razvojnim ekipam. Gre za desetkratnike proračunov. Najmočnejše si z lahkoto privoščijo delo v vetrovniku, razvoj znanosti, nutricionistov … Pri nas te možnosti ni, tako da je reprezentančni program, sploh v mladinskih kategorijah, toliko bolj pomemben. Najboljši že kmalu prestopijo med profesionalce, nam pa ostaja razvojno okolje.”
Premalo sredstev, poligonov, trenerjev …
Prej omenjeni uspehi profesionalcev so že v vrstah najmlajših poskrbeli za velik naval na kolesarske klube. Če sta Luka Dončić in Goran Dragić številne mlade navdušila nad košarko, Peter Prevc, Timi Zajc in Anže Lanišek pa nad smučarskimi skoki, so Tadej Pogačar, Matej Mohorič, Primož Roglič in ostali poskrbeli za kolesarski vzpon. Kar pa je s seboj prineslo določene težave.
“Samo v kategoriji dečkov so se številke podvojile, pri puncah potrojile ali početverile. Punc je bilo vedno malo, zdaj jih je več. Vsi obstoječi slovenski klubi, ki delajo z otroki, imajo preveč vpisanih. To je trenutno njihov glavni problem, saj je težko organizirati trening za 30 otrok na cesti. Poligonov in namenskih stez za razvoj mladih kolesarjev ni dovolj. Za nekatere je to bolj problem kot pa prednost. Včasih je s tolikšnim številom otrok težje kvalitetno delati in se posvetiti talentom. A to so sladke skrbi. Dokler bo dotok velik in bo otrok veliko, se bodo tudi talenti našli,” je prepričan Hvastija.
In dodaja, da je premalo tudi kadra: “Morali bi podvojiti ali potrojiti tudi to. Najbolj se to pozna v Pogi Teamu, ekipi Tadeja Pogačarja. Ta doživlja največjo ekspanzijo, starši vozijo otroke v Tacen iz cele Slovenije. Včasih se tam ukvarjajo samo še z logistiko.”
Selekcija je prisotna, to je šport
Najbolj pridni in najbolj talentirani kljub temu najdejo svojo pot proti vrhu. Ob uspehih Slovencev v svetovni seriji pa tudi mlajše kategorije čutijo moč pričakovanj iz okolice. “Zagotovo smo samozavestni, saj že celo leto dobro dirkamo. Konkurenca je vrhunska, ampak se da. Ko pridemo na dirko, na primer na zadnje v Italiji, na kateri sta zmagala Mohorič in Pogačar, so pričakovanja visoka. Sam sem bil deveti, kar je vrhunski rezultat. Konkurenca je boljša, kot je bila včasih. Vsi ti rezultati so vrhunski,” situacijo opiše Ravbar.
Eržen, ki se bo v kategoriji do 23 let prihodnje leto preizkusil v italijanskem moštvu Friuli ASD, pa prizna, da so uspehi članskih reprezentančnih kolegov včasih tudi breme. “Mogoče kdaj. Veliko ljudi pričakuje od nas, da se bo to nadaljevalo. Razumem, da vsi to hočejo. Delamo na tem. Ampak večino časa je to motivacija. Na to ne gledam kot na preveliko breme. Karkoli je breme, skušam te negativne misli izključiti in gledati pozitivno naprej.”
Mladi se v zaključku najstniških let srečajo še s pastmi, ki lahko vplivajo na razvoj njihove kariere. Nekaterim uspe, drugim ne, toda to je šport, zaključi Hvastija. “Pasti so iste kot v življenju. Konec pubertete, zaključek srednje šole. Matura v prvem letu med člani je zelo velika stvar. Pomembna, a obenem vsem tem mladim kolesarjem onemogoča pol leta odsotnosti. Družinsko okolje, socialni pogoji … vse to vpliva, ali se nekdo odloči vztrajati in loviti stik z najboljšimi ali ne. Nekaterim uspe, drugim ne … tako kot v vseh športih.”
Zgodnji odhod v tujino? Tak je trend
Eržen bo v naslednji sezoni dirkal za italijansko moštvo Friuli ASD, v letu 2025 in 2026 pa ga čaka priložnost v članski ekipi Bahrain Victoriousa, v kateri je glavni šef njegov oče Milan Eržen. Ravbar bo odločitev o prihodnosti sprejel v naslednjih tednih, po naslovu evropskega prvaka so na njegova vrata potrkali tuji klubi. In zakaj ga pri mladih letih tako zelo zanima tujina?
“Mislim, da je zdaj tak trend in se mu je treba prilagoditi. Ne moreš nekaj po svoje. Ne da me zdaj zelo vleče, ampak zaupam ljudem, ki jim tudi drugi. Bomo videli, kako bo,” je dejal 18-letnik, ki ima na mizi tudi ponudbo Adrie Mobila.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje