Kolumna o najbolj kontroverznem prvenstvu v zgodovini športa, svetovnem nogometnem prvenstvu, ki se danes začenja v Katarju.

Moraliziranje zahodnih medijev, ki ga spremljate v zadnjem času – najbolj glasni so tisti iz držav z najbolj krvavimi zgodovinami -, gre včasih vzeti tudi z rezervo. Pogosto pretiravajo in osvetljujejo le eno stran. Toda bistvo je, da svetovnega prvenstva v Katarju ne bi smelo biti. Razlogov je ogromno.

Za začetek se ustavimo pri terminu. Vseh 21 nogometnih svetovnih prvenstev do zdaj je bilo na sporedu poleti. Koledar svetovnega nogometa, pri katerem so odločevalci že desetletja pozorni na vsak dan, vsako uro, včasih celo minuto, so tokrat zamaknili za nekaj mescev. Gre za odločitev, ki bo močno zmotila svetovni, predvsem evropski nogometni ritem in prave posledice pokazala šele spomladi.

Katar ob izboru ni imel nobene nogometne infrastrukture in še manj tradicije. Je prva država, organizatorka prvenstva, ki na njem še ni igrala. Pa tudi najmanjša od vseh 19, ki jih je do zdaj doletela ta čast. Šest od osmih stadionov so morali Katarci zgraditi na novo. Dva so temeljito prenovili. Po prvenstvu jih bodo drastično pomanjšali ali pa celo povsem razstavili.

Poraja se tudi kup vprašanj o potovanjih, nastanitvah in predvsem varnosti. Dvanajstmilijonska Moskva, vajena velikih in pomembnih dogodkov, je pred štirimi leti v 32 dneh gostila 15 tekem. Katar, ki ni še nikoli gostil niti približno tako velikih spektaklov, jih bo v radiju ne več kot 50 kilometrov v 29 dneh kar 64. Včasih tudi štiri na dan.

Državo z manj kot tremi milijoni prebivalcev, od katerih je 90 odstotkov tujcev, bo v prihodnjih tednih obiskalo več kot milijon navijačev in različnih obiskovalcev. Med njimi tudi številni pomembneži. Ni malo tistih, ki so prepričani o kolapsu. Če se je zgodilo na finalu Lige prvakov, v Parizu …

Ne vmešavajte politike v nogomet. To je stavek, ki ga iz ust nogometnih veljakov slišimo vsakodnevno. S posebnim pismom, namenjenim vsem sodelujočim reprezentancam na letošnjem mundialu, je nanj pred dnevi opozoril tudi zdajšnji predsednik Fife Gianni Infantino. Toda vse odkar je Katar v roke dobil enega od dveh največjih športnih spektaklov, je bilo jasno, da bo to najbolj politično športno tekmovanje do zdaj.

Kulturne razlike. Svetovni nogometni veljaki nas v teh dneh prepričujejo, da je razlike treba sprejemati. Močno omejena prodaja alkohola, ki bo zagotovo zmotila številne turiste, je ena od kulturnih razlik, ob kateri lahko zamižimo na eno oko. Pri nekaterih drugih ne moremo. Ko govorimo o Katarju, namreč govorimo tudi in predvsem o pravicah. Ženske, istospolno usmerjeni in tudi delavci, ki so gradili stadione in ob tem umrli, jih tukaj nimajo. Tudi svobode medijev seveda ni.

Mundiala v Katarju niso izbrali nogometaši, trenerji in še manj navijači. Pred skorajda natanko 12 leti ga je v glasovanju obkrožilo 22 najvišjih funkcionarjev Fife, od katerih jih je danes v nogometu le še šest. Preostali so bili obsojeni korupcije ali pa iz nogometa izključeni. Korupcija.

Ko je 2. decembra leta 2010 takratni predsednik Fife Sepp Blatter iz ovojnice potegnil listek, na katerem je pisalo Katar, je odprl tisoč vprašanj in podal le en odgovor. Denar. Če ga je dovolj, odločevalci danes zlahka pozabijo na pravice ljudi, smrti na tisoče delavcev, korupcijo in še marsikaj. Zgodi se lahko celo to, da David Beckham, v preteklosti globalna gejevska ikona, v zameno za 150 milijonov angleških funtov, postane ambasador države, v kateri je istospolna usmerjenost kazniva.

Toda Katar, ki je bil še pred kratkim ena revnejših držav v regiji, danes pa je med najbogatejšimi na svetu, se organizacije mundiala ni lotil zaradi zaslužka. Milijarde za pravice trženja namreč prevzame Fifa, organizatorju ostanejo le milijarde za stroške, zato je mundial eno najmanj dobičkonosnih tekmovanj.

Katarci zraven niso niti zaradi t. i. “sportswashinga”, čiščenja ugleda držav skozi šport, saj so dobro vedeli, da bo njihova država ob tem dodatno osvetljena in bo očitkov z Zahoda še več.

V glavi šejkov je ideja o Katarju 2022 padla predvsem zato, da sedejo za mizo z velesilami in, tako kot to že vrsto let počnejo najmočnejši, preostanku sveta tudi oni pošljejo jasno sporočilo: