Aleksandar Đorđević: Luka Dončić ni Usain Bolt

Košarkarska legenda, danes trener. Aleksandar Đorđević. Sale. Mojster iz romantičnih časov košarke nekdanje skupne države. V intervjuju za Sportklub o kitajskem izzivu, spominu na srbski poraz proti Sloveniji v finalu EuroBasketa 2017, vprašanju naturalizacije, novim dimenzijam beograjskega rivalstva in vlogi Luke Dončića.

Ni eden tistih, ki bi na dolgo in široko razpredali o košarkarskih podvigih, vzneseno podoživljali trenutke, nostalgično nizali anekdote … Pa je zbral kar nekaj gradiva za tovrsten skok v preteklost. Navsezadnje je bil evropski klubski prvak s Partizanom, z reprezentanco pa svetovni in trikratni evropski prvak ter srebrn na olimpijskih igrah.

Prvih uspehov se je veselil še v nekdanji SFR Jugoslaviji, zlate ere je bil deležen tudi v srbsko-črnogorski izbrani vrsti. Nanj so se “lepile” lovorike, pri čemer še zdaleč ni bil statist. Navsezadnje je z nepozabno trojko odločil evroligaški finale 1992, stroj za koše pa je bil tudi v drugih ekipah.

“To je zgodovina. Živim zdaj. Čas je za neke nove generacije,” pravi 55-letni Beograjčan, ki je z odmevno poslovilno tekmo košarkarske copate na klin obesil leta 2005 ter se takoj lotil trenerskega dela. Vodil je Milano, Benetton, Panathinaikos, Bayern, Virtus in Fenerbahče. S srbsko reprezentanco je spisal srebrno trilogijo (2. mesto na SP 2014, OI 2016 in EP 2017), lani pa je postal selektor Kitajske. V tej vlogi nam je pred dnevi ob robu priprav v Kranjski Gori stisnil roko in se razgovoril …

Foto: Aleksandar Đorđević v pogovoru za Sportklub. Foto: MaPa

Bi znali po skoraj šestih letih povzeti besede, ki ste jih po koncu finala EuroBasketa 2017 namenili tedanjemu selektorju slovenske reprezentance Igorju Kokoškovu?

Nič posebnega. Objel sem ga. Prav gotovo sem mu čestital. Privoščil sem mu uspeh. Gre za odličnega trenerja in izjemno osebo. Čestital pa sem tudi svojim košarkarjem. Pokazali so srčnost in požrtvovalnost. Že na prvenstvo smo pripotovali v močno oslabljeni zasedbi, v finale pa vstopili še s poškodovanima Lazićem in Jovićem. Srebrna kolajna je bila za nas takrat velik uspeh. Na koncu nas je premagala boljša ekipa. Slovenija je odigrala odlično košarko. Selektor je vrhunsko opravil svoje delo. Postavil je sistem, ki je deloval. Goran Dragić je bil pravi vodja. Tisto zmagoslavje je bilo zasluženo. Ob tem pa boste sami najbolje vedeli, da je imela slovenska reprezentanca že pred tem odlične posameznike, a ni prišla do odličja. No, zdaj je to zgodovina. Ponavljam, Slovenija je bila najboljša v Evropi. Meni pa je bilo žal, da nismo na prvenstvo pripotovali v popolni postavi. Verjamem, da bi imeli dobre možnosti za zlato.

Vaše ime se je tri leta pozneje omenjalo v povezavi z vlogo slovenskega selektorja. Kako blizu ste bili klopi slovenske reprezentance?

Sem selektor kitajske reprezentance. Pred tem sem imel svoje klubske delodajalce. Zato se mi zdi pogovor o tem brezpredmeten.

Delovali ste v državah, kjer je verjetno pritisk strokovne in laične javnosti največji. Grčija, Turčija, Italija, Srbija … Nato pa – Kitajska? Drugačna zgodba?

Kitajska je velikan. Zato je bila selitev na Kitajsko zame izjemna čast. Pa še večji izziv. Govorim o športnem izzivu. Vem, da reprezentanci manjka uspeh na mednarodnem odru. In prav to sem si zadal kot cilj. Uveljavljam svoj sistem, poskušam doseči spremembo v dojemanju igre, poskušam jim približati moč mednarodnih tekmovanj ter jih soočiti z izzivi ob srečanju z reprezentancami z drugih celin. Košarka, ki se igra v ZDA in Evropi, prinaša rezultate. Prinaša kolajne. In to je moj cilj. Do kje bomo prišli, v tem trenutku ne vem. Ne vem niti, koliko časa bomo imeli na voljo. A učimo se in gradimo. V vodstvu zveze so to prepoznali. Zdaj to spoznavajo tudi košarkarji. Smo na skupni poti. Talenta ne manjka. Zdaj je iz njega treba potegniti maksimum. Že kot košarkar ali trener sem opazoval Kitajce. Vedno so bili raznoliki, pogosto pa je težava nastopila pri lahkih telesih. Ta so nato trpela ob srečanju z mednarodnimi tekmeci.

Pa pritisk?

To je sestavni in obvezni del. Le poletna ameriška liga je tekmovanje brez pravega tekmovalnega pritiska. Jaz pa sem si na ramena vselej rad nalagal kilograme odgovornosti. Tako bo tudi v tem procesu. Tekmecu ne bom nikoli priznal, da je boljši. To bo moral pokazati na parketu. Gre za boj, ki se odvija v vsaki sekundi priprav. To misel želim prenesti na košarkarje. Sicer pa imam do pritiska nekoliko drugačno stališče. Vem, da to izhaja iz medijev. To je za vas zanimivo. Znam pa zelo dobro oceniti, kako realni so cilji. Včasih so. Včasih pa tudi nimajo prav tesne povezave s športom.

Kaj počne selektor Kitajske, ko ni reprezentančnih akcij?

Ko sem postal selektor, so Kitajci svoje prvenstvo igrali v mehurčku. Dva meseca sem lahko gledal po tri tekme na dan. Takrat sem si lahko ustvaril sliko. Videl sem tudi nekaj fantov, ki so skladni z mojo vizijo. Februarja sem nato z mlajšimi košarkarji opravil trenažni tabor. Ogledal sem si tudi veliko posnetkov, opravil niz pogovorov … Pri tem mi je zelo pomagal predsednik zveze Yao Ming. Gre za izjemno resnega, profesionalnega in odgovornega moža. Tudi njegova želja je, da se reprezentančna raven dvigne. Pri ženskah je Kitajski to že uspelo. Zdaj tudi v moški ekipi gradimo neko novo okolje.

Do kolajn na SP, EP in OI je prišel tako kot košarkar kot tudi kot selektor. Foto: Guliverimages

Drugačna kultura, drugačen jezik. Kako se kosate s tem? Ste tudi v kitajsko košarko vnesli nekaj značilnega balkanskega temperamenta? Kako se odzivajo na vaš slog vodenja treningov in tekem?

Vnašam znanje, izkušnje in sistem dela. Imam svoj način vodenja ekip oziroma reprezentanc. Da, sem Srb. Odraščal sem v časih jugoslovanske košarkarske šole. Prilagajanje? Poglejte, če bi v kitajski košarki vse delovalo brezhibno, me ne bi povabili k sodelovanju. Zato morda niti ni ključno, kako sem bom jaz prilagodil njim, temveč v kolikšni meri bodo oni sprejeli drugačen košarkarskih način. Govorim izključno o športu. Sicer pa gojim veliko spoštovanje do njihove kulture in človečnosti. Kitajci imajo neizmerno veliko topline. Pogosto je niti ne zaznamo, vse dokler nismo v stiku z njimi. Na tej ravni je moje delovanje odlično. Predvsem zaradi tega, ker sem naletel na ljudi, ki so pripravljeni sodelovati, delati, pomagati … Učim se tudi jaz. Po naravi sem zvedav človek. Prav zaradi tega uživam.

Kaj vse to pomeni v luči bližajočega se svetovnega prvenstva?

O tem je težko govoriti. Tudi zaradi tega, ker čakamo, da se nam po vseh urejenih postopkih pridruži Kyle Anderson. Takšen košarkar bi lahko veliko spremenil. Sem potrpežljiv in čakam. Naš osnovni cilj je uvrstitev na olimpijske igre 2024. To nam lahko uspe letos, če bomo najboljša azijska reprezentanca na SP. Sicer bomo prihodnje leto zaigrali na kvalifikacijskem turnirju.

Zanimivo, žreb vam je v skupino namenil tudi Srbijo. Vaš prvi odziv?

Rahlo sem se nasmehnil. Sem pa že izjavil, da bo zame izjemna čast voditi Kitajsko proti Srbiji. Prisotna bodo močna čustva. Moral jih bom potisniti na stran in biti profesionalec.

Kakšen je vaš odnos do naturalizacije v reprezentančni košarki?

Kyle Anderson ima kitajsko in jamajško kri. Njegov položaj je torej nekoliko drugačen. Sicer pa je FIBA dovolila naturalizacijo enega košarkarja. Mnogi trenerji in predsedniki zvez me zato pogosto kličejo in sprašujejo za mnenje o določenih ameriških košarkarjih. Kaj naj porečem na to? Anthony Randolph ni Slovenec. To je moje stališče v vlogi srbskega trenerja in nekdanjega reprezentanta. A po drugi strani so pravila jasna. Treba jih je sprejeti. Več ne bi komentiral.

Srbski selektor Svetislav Pešić je pred kratkim izjavil, da bodo verjetno v prihodnje morali po naturaliziranem košarkarju poseči tudi v Srbiji.

O tem se lahko pogovarjate z njim. Ne komentiram stališč drugih. To ni moja naloga.

Aleksandar Đorđević. V očeh mnogih še vedno izjemen košarkar, za mlajše generacije trener. Kako ste se spoprijeli s tem prehodom, ki prinaša tudi drugačen način razmišljanja?

Pred svojimi igralci nikoli ne govorim o svoji prvi karieri. Zdaj je njihov čas. Jaz se moram prilagoditi njim in jih naučiti, da bi prišli do rezultatov. Rad rečem, da bom svojemu igralcu z veseljem ponudil ramena, na katere naj stopi in se dotakne zvezd. Imel sem srečo, da sem se teh zvezd dotaknil. Zato cenim svoje trenerje. Od njih sem se veliko naučil.

Če bi iskali trenutek, ko ste se najbolj izrazito dotaknili zvezd, nam na misel pride izjemen koš ob izteku igralnega časa evroligaškega finala 1992. Bi tisti koš zamenjali za katerikoli drugi trenutek v karieri?

V tistem trenutku sem uresničil svoje otroške sanje. Za moj klub. Zanj sem navijal, v njem se odrastel in z njim postal evropski klubski prvak. Brez tujcev v ekipi. To je bilo specifično leto. Ni nam bilo lahko. To je zgodovina.

Zdaj Partizan piše nova velika poglavja. Pa tudi Crvena zvezda. Kako kot zunanji opazovalec ocenjujete to neverjetno rivalstvo na evroligaški ravni in predvsem razkazovanje mišic na poletni košarkarski tržnici?

Za priljubljenost košarke je to dobro. Veliko se govori o obeh klubih. Ljudje množično navijajo za oba kluba. Partizan in Crvena zvezda imata zelo tekmovalni in konkurenčni moštvi. Košarkarji še kar prihajajo. Preseneča pa me finančna stran tega. Predvsem to, da imamo v Srbiji dovolj denarja za vse te enormne stroške. Nisem odraščal v takšnem okolju. Raven je drugačna. O tem je treba govoriti. Videli pa bomo, ali bo to dalo rezultate.

V Sloveniji pa se vse vrti okrog Luke Dončića. Kako gledate nanj?

Košarka ni individualni šport. Luka Dončić ni Usain Bolt. Z vsem spoštovanjem. Vsakdo potrebuje moč ekipe, da bi prišel do rezultatov, za katere je tudi sam najbolj zaslužen in ob katerih je najbolj srečen. Ter seveda vsi okrog njega. Nihče od nas ne bi osvajal kolajn, če ne bi imel ob sebi fantastičnih ljudi. To so v prvi vrsti soigralci in trenerji. Luka Dončić je mega zvezda. Postaja svetovna zvezda. Še vedno je mlad. Ima neizmeren talent. Čestitam mu za vse doseženo in mu želim veliko uspeha na nadaljnji poti. Luka je edinstven. Soočal pa se bo z novimi izzivi in cilji.

Pa če zajadrava še nekaj desetletij v preteklost. S kakšnimi očmi ste kot igralec v nekdanji Jugoslaviji gledali na Slovenijo in slovensko košarko?

Slovensko košarko, ki je bila takrat grajena okrog Olimpije, so odlikovali odlični posamezniki, pogosto izjemni strelci. Tudi tehnično znanje ni bilo nikoli sporno. In trenerjem je vedno uspelo zagotoviti tudi fizično moč. Zato je bilo vedno zelo težko gostovati v Tivoliju. Rad se spominjam teh časov. Vseh gostovanj. Predvsem zaradi tega, ker je v tistih časih prevladoval kolektiv.

Mnogi košarkarji so ponosni na dejstvo, da so igrali z vami. Kaj pa obrnjena zgodba? Katere soigralce na svoji poti bi posebej izpostavili? Za koga si še posebej štejete v čast, da je bil vaš soigralec?

Poslovilno tekmo sem organiziral tudi z mislijo, da se ključnim soigralcem zahvalim za vse. Veliko jih je bilo. Za odgovor si torej lahko pogledate seznam nastopajočih.

Na tisti tekmi je zaigral tudi Toni Kukoč in bil deležen glasnega aplavza beograjske publike.

Ne le on. Beograjsko košarkarsko občinstvo je zelo razgledano. Spoštuje kakovost.