Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po zmagi (95:86) nad Kanado, ki je bila bleda senca četrtfinalnega slovenskega rablja, se je reprezentanca Srbije v velikem slogu zavihtela v finale svetovnega prvenstva v Manili. Za mnoge presenetljivo, saj v ekipi ni najboljšega posameznika finale lige NBA Nikole Jokića. Od tretje tekme naprej pa manjka tudi Boriša Simanić, ki okreva po operativnem posegu, med katerim so mu odstranili ledvico. Soigralci so trdno odločeni, da mu v bližnjo bolnišnico prinesejo zlato kolajno.
Pred dnevi je po spletu zaokrožil posnetek domnevno rahlo opitega srbskega zvezdnika in najkoristnejšega košarkarja finala lige NBA Nikole Jokića. No, pravzaprav je bilo teh posnetkov v zadnjih tednih kar nekaj. Glasno prepevanje v lokalu, ples na mizi, hoja po sredini ceste … Jasno, ob ukvarjanju s konji. Medtem ko njegovi rojaki pišejo novo zgodovinsko zgodbo. Ko je Jokić kmalu po osvojenem naslovu prvaka z Denverjem odpovedal nastop na svetovnem prvenstvu, je vrednost srbskih delnic močno padla. Poleg tega še zdaleč ni bil edini kakovostni košarkar, na katerega selektor Svetislav Pešić ni mogel računati (Nedović, Kalinić, Micić …). Srbi so tako v priprave vstopili zadržano in obdani z močno skepso. In prav zaradi tega ima današnji preboj v finale svetovnega prvenstva tako izrazito filmsko-dramatične nastavke.
Pešićevih težav po odpovedih sicer še ni bilo konec. Po dramatičnem porazu proti Italiji so srbski kritiki že ostrili peresa. Še pred tem je po šokantni nezgodi na tekmi z Južnim Sudanom Boriša Simanić ostal brez ledvice. A kot se nato v športu rado pripeti, so vse težave še bolj povezale srbske vrste. Ob tem pa je vseskozi vidno, kako motiviran je vodja ekipe Bogdan Bogdanović. Strup je bil v četrtfinalu tudi za Litovce, v polfinalu je zablestel še proti Kanadi. Predvsem v prvem polčasu, kar je Srbom dalo ton igre.
Dal si ledvico, mi ti bomo srce
Skupina srbskih navijačev je pred tekmo postregla z novo parolo, namenjeno nesrečnemu Simaniću. “Dal si ledvico, mi ti bomo srce,” se glasi sporočilo, ki je ganilo tudi košarkarje. “Kar naježil sem se,” je dejal Marko Gudurić. “Še vedno je v bolnišnici. Upam, da ga bomo lahko jutri prvič obiskali. Bori se. Upam, da se počuti bolje, saj ima zagotovljeno kolajno,” je nadaljeval in pristavil, da bodo tudi v finalu igrali zanj.
Kanadčani so, v primerjavi s tekmo proti Sloveniji, tokrat delovali kot povsem druga ekipa. Deloma tudi zaradi tega, ker je tokrat sodniška trojka precej ostreje kaznovala agresivne obrambne prijeme. Tako se je Dillon Brooks hitro znašel v težavah z osebnimi napaki. Pešićeva četa je našla tudi učinkovit način, po katerem je bil Shai Gilgeous Alexander brez pravih rešitev, hkrati pa je v celoti dobila bitko v raketi. Kanada je na celotni tekmi na kratko vodile le v prvi četrtini. Vse ostalo je bilo v znamenju Srbije, pri kateri je bil nesporni MVP Bogdanović (23 točk, 4 skoki, 3 asistence).
“Dajte nam Američane, da se bomo igrali,” so že dve minuti pred koncem prepevali srbski navijači. Tudi oni so začutili veliko enotnost srbske reprezentance z avtoritativnim trenerjem in zagnanim kapetanom. “Ni pomembno, koga ni. Pomembni smo tisti, ki smo tukaj. Ponosni smo na našo državo. Predstavljamo naše ljudi, naše družine. Raje si ne predstavljam, kakšno je stanje v Srbiji,” se je smejalo Guduriću. “Mnogi niso verjeli. Mi smo! Borili smo od prvega trenutka prve tekme. Poglejte, do kje smo prišli. A ni še konec. Čaka nas še finale. Še enkrat bomo dali vse od sebe, v upanju, da bo to dovolj za zlato,” je bil po preboju v finale navdušen Ognjen Dobrić.
Da se zgodba tukaj še ne konča, lahko iz prve roke potrdi tudi selektor Svetislav Pešić, ki je mojster finalnih tekem. Od tistega zgodovinskega finala svetovnega prvenstva do 19 let, ko je tedanja Jugoslavija v Bormiu leta 1987 na krilih izjemnega Dalmatinca Tonija Kukoča nadigrala ZDA. Dvakrat je bil na zmagoviti strani tudi v finalu EuroBasketa, leta 1993 z Nemčijo, osem let pozneje s Srbijo in Črno goro. Ena od kron njegove trenerske kariere pa je nastopila leta 2002, ko je preostanek Jugoslavije popeljal še do naslova svetovnega prvaka. “Ob tej veliki zmagi sem ponosen na vse. Košarkarje, pomočnike, štab … Premagali smo najboljšo obrambno ekipo. A tudi mi nismo slabi. To smo znova dokazali. Ključno je bilo, da tekmecu preprečimo koše iz tranzicije, odlično pa smo odigrali tudi ena na ena,” je dejal 74-letni strateg Srbije.
Tudi on se na novinarski konferenci ob preboju v finale ni izognil vprašanju o Jokiću. “Ne vem, ali je pravi trenutek, da govorimo o Jokiću. Lahko pa rečem, da bo vedno del ekipe. Je najboljši košarkar na svetu. A zdaj govorimo o tistih, ki so tukaj,” je dejal trenerski maček in se dotaknil tudi srbskega vzpona od odpisane ekipe do finalistov. “Nikoli ni bilo vprašanje, ali sem povezal igralce. Ne, nisem pa povezal medijev in drugih ljudi v košarki. Že lani, ko so nam marsikaj očitali, smo imeli povezano moštvo. Igrali smo dobro. Usodnih je bilo le slabih deset minut na odločilni tekmi. Zdaj smo tukaj. V finalu. Sem srečen in miren, saj vem, da se bomo dobro pripravili, ne glede na ime nasprotnika,” je še dodal eden od trenerskih velikanov nekdanje skupne države.
Slovenske čestitke
Uvrstitev v finalu je s tribune glasno pozdravil tudi nekdanji vrhunski košarkar Predrag Danilović, zdaj predsednik srbske košarkarske zveze. Med prvimi so mu čestitali člani strokovnega štaba slovenske reprezentance, ki so sedeli za njim. Na časti tribuni pa sta tekmo spremljala predsednik KZS Matej Erjavec in Saša Dončić.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje