Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S poslavljajočim se športnim direktorjem Cedevite Olimpije v poslovilnem intervjuju za Sportklub o grenkobi ob slovesu od Stožic, ponesrečeni evropski sezoni, pravih odločevalcih, odgovornosti … Besedo ima Vlado Ilievski.
V dolgoletni in bogati karieri je nekdanji makedonski reprezentant Vlado Ilievski igral tako za ljubljansko Olimpijo kot tudi zagrebško Cedevito. V združeni klub se je lani vrnil kot športni direktor, drugi v klubski zgodovini. Ob poslavljanju po manj kot enoletnem delovanju ne skriva grenkobe. A če se je še marca, ko smo se pogovarjali z njim, lojalno večkrat ugriznil v jezik, je bil ob tokratnem povabilu na intervju bolj odkrit in neposreden. Čeprav še vedno poudarja, da jo je zmajem v ponesrečeni sezoni, ki je dodatno ohladila ljubljansko košarkarsko občinstvo, dodobra zagodel splet negativnih okoliščin, ki so bile predvsem zdravstvene narave, pa pred sklepnim dejanjem vendarle ni mogel mimo napačnih potez, zvezanih rok in zakulisnih prenekaterih dogodkov.
Kaj je največja težava Cedevite Olimpije?
Olimpija je še vedno največja blagovna znamka v državi. Težava pa je pomanjkanje ambicioznosti. Delujemo v športu, zato moramo biti vsi tekmovalci. Tudi v klubskem vodstvu. Vodilo mora biti želja po zmagi, ne pa nameščanje v območju udobja. Ko ne gre, je treba ukrepati. Naženite trenerja, naženite športnega direktorja, naženite štiri košarkarje. Karkoli. Ukrepajte. To je naloga klubskega vodstva.
Minila sta dva meseca od intervjuja za naš medij, v katerem ste govorili tudi o načrtih za prihodnost, kadrovanju … Kdo je imel takrat figo v žepu?
Kot kaže, klubsko vodstvo. Da ne bom več športni direktor, sem izvedel en teden pred javno objavo mojega naslednika. To je od vodstva kluba povsem legitimno. Vseeno ob tem čutim cmok v grlu. Predvsem zaradi tega, ker je zgodba povsem drugačna, kot je videti od zunaj.
Od zunaj je vse skupaj videti kot iskanje krivcev ob koncu rezultatsko neuspešne sezone.
Iščejo se krivci, iščejo se glave. Moja je padla prva.
Že pred tem je odšel trener Simone Pianigiani.
Začeti je treba na začetku. V klub sem prišel pred enim letom. Dogovor z omenjenim trenerjem je bil sklenjen več tednov pred tem. Obenem je bilo na seznamu košarkarjev enajst imen z veljavnimi pogodbami. Vrednost njihovih pogodb je že takrat objemala celoten proračun. Trener s triletno pogodbo je dobil proste roke, da preoblikuje ekipo po svojem okusu. Od omenjene enajsterice je ostalo šest košarkarjev, med katerimi sta bila tudi Edo Murić, za katerega je bila jasno, da bo zaradi poškodbe izpustil celotno sezono, in Zoran Dragić, ki je dobil proste roke za iskanje novega okolja, a je bil še vedno na plačilni listi. Sezona je bila zasnovana kot prehodna.
Pravite, da je Olimpija že imela trenerja, kar ni ravno skladno z idejo sinhronizirane piramide. Bi kot športni direktor predlagali konkretnega trenerja?
Ne.
Zakaj?
Zaradi razlogov, ki ste jih nato lahko med sezono videli sami. Res je, Simone Pianigiani je trener s spoštovanja vrednim življenjepisom. A do največjih uspehov je prišel v klubih z visokimi proračuni, kar pomeni, da si je lahko vedno privoščil že izdelane vrhunske košarkarje. Filozofija Cedevite Olimpije in pravzaprav tudi vizija ljubljanske košarke kot vlečnega konja slovenske košarke pa je vendarle precej drugačna. V zelo kratkem času mi je postalo jasno, da Pianigiani ne bo zasledoval ideje razvoja domačih košarkarjev, ki bi jih potiskal v prvi plan. Močno pa me je skrbela tudi zelo skromna raven ekipne pripravljenosti na sezono.
Je imel igralski kader Cedevite Olimpije vendarle tudi vaš podpis?
Sem bil športni direktor, ki kreira športno politiko kluba? Ne, te možnost nisem imel. Morda bo imel ta privilegij moj naslednik. Ne vem. Moj vpliv je bil, žal, minimalen. Poskušal sem marsikaj. Zavzemal sem se za spremembe, saj sem hitro uvidel, da se sezona ne bo razvijala v pravo smer. Moj podpis? Prihod Klemna Prepeliča je bila moja prva samostojna odločitev, ki jo je klub potrdil. Ob tem lahko povem, da Pianigiani ni bil naklonjen tej ideji. Vztrajal je pri Seanu Armandu. Klemen je v Ljubljani dokazal zrelost in kakovost ter pokazal, zakaj je v reprezentanci za Luko Dončićem najbolj pomemben igralec. Tudi Cedevito Olimpijo je dvignil na višjo raven in dokončno predramil Karla Markovića. Z njim smo dobili pet od šestih tekem v ligi ABA, a žal nadaljevali negativen trend v Evropi, čeprav so bili porazi tesni. Klemen je dvignil ekipo. Žal ga nato nismo zadržali, pa čeprav sem vztrajal pri tem in vem, da bi ostal za znatno manjši znesek, kot pa ga je nato prejel v Turčiji. A klubsko vodstvo je ocenilo, da je evropska sezona izgubljena, zato ni bilo naklonjeno podaljšanju pogodbe. Že pred tem sem vztrajal pri osveževanju ekipe. V Evropi praktično ni ekipe na najvišji ravni, ki med sezono ne bi osveževala kadra. Na vaše vprašanje bi torej odgovoril, da moj podpis vsekakor ni bil takšen, kakršnega bi si želel, pa tudi ne takšen, kakršnega naj bi zagotavljal položaj športnega direktorja.
Kakšen je bil vaš odnos s Pianigianijem?
Nedvomno ne takšen, kakršen bi moral biti na ravni športni direktor-trener. Čutilo se je tudi, da ima trener s čvrsto triletno pogodbo določeno moč. Dejstvo je, da z njegove strani ni bilo prave pobude za najino skupno in usklajeno delovanje. Z moje strani sprva vsekakor. V klub namreč nisem prišel s figo v žepu. Želel sem rezultat. V Cedeviti Olimpiji vidim potencial. Pozneje pa … Da, tudi jaz nisem videl možnosti za skupno delovanje.
Omenili ste vizijo ljubljanske košarke. Ta se ni izvajala. Po drugi strani pa ni bilo niti rezultata. Na to smo v medijih kljub vsesplošni apatičnosti ljubljanskega košarkarskega okolja opozarjali. Mar ni naloga športnega direktorja, da na to opozori v klubskih krogih?
Pianigianiju ne oporekam košarkarskega znanja. Še manj uspehov. Se pa strinjam z vami, zato vam lahko zdaj tudi javno povem, da sem že 8. oktobra, in sicer po tistem sramotnem porazu proti Crveni zvezdi (94:51; op. a.), klubsko vodstvo opozoril, da nadaljnja zgodba s trenerjem obeta slabo sezono in tudi močno ogroža klubsko vizijo.
In kakšen je bil odgovor?
Ker odziva ni bilo, lahko sklepate, da so mojo pripombo vzeli le na znanje. Tudi v nadaljevanju sezone nisem ostal tiho. Res je, sezono so zaznamovale tudi poškodbe. Kar se je dogajalo, je nekaj neverjetnega. Poleg tega so porazi pustili posledice. Kljub temu pa sem vztrajal pri stališču, da bi morali ukrepati tudi na položaju glavnega trenerja. Do tega je prišlo šele ob koncu leta. Pod črto, moja pobuda je bila podana pri evropskem izkupičku 0:2, udejanjena pa pri 0:13. Ob tem se poraja vprašanje, kje je tista kritična rezultatska meja, ki terja odziv.
Zoran Martić. Vendarle vaš izbor?
Simone Pianigiani je bil med najdražjimi klubskimi uslužbenci. Njegova triletna pogodba je močno zmanjševala manevrski prostor pri iskanju naslednika. Vseeno v danem položaju, ko je bila ekipa psihološko močno načeta, nisem želel le zamenjave trenerja, temveč tudi koncepta. Lep primer je Budućnost, ki je zamenjala trenerja in pripeljala štiri košarkarje vrhunske ravni. Pri nas te možnosti ni bilo. Moja prva izbira je bil Zmago Sagadin, in sicer kot šef strokovnega štaba, po idealnem scenariju v povezavi s kakšnim mlajšim slovenskim trenerjem ali celo Zoranom Martićem. Moja ideja znova ni padla na plodna tla. Ostali trenerji so želeli več denarja ali vsaj pogodbo tudi za prihodnjo sezono. Le Martić je pristal na vse pogoje. Za to potezo se mu iskreno zahvaljujem.
Je pristal tudi na pogoj, da ne sme imenovati svojih pomočnikov, predvsem ob dejstvu, da je v klubu ostala Pianigianijeva desna roka Andrea Turchetto?
To je res nenaravno ali kar nehigienično. Ponavljam, omejitev je bilo zares veliko. Preveč. Tudi pri košarkarjih. Vselej sem poslušal odgovore o proračunskih omejitvah, o varčevanju, o pripravi na novo sezono in podobno. Ob tem pa vem, da je klub z dvema košarkarjema prišel do zajetnih odškodnin, a iz tega naslova za okrepitve ni porabil niti evra.
Sva lahko bolj konkretna? Kdo je zavračal vaše predloge? Kdo je bil vaš sogovornik?
Le enkrat sem sedel na seji upravnega odbora. Sicer pa se ve, kdo je moj neposredno nadrejeni. To je direktor kluba Davor Užbinec.
So bili njegovi argumenti vselej poslovni ali pa je z odločitvami vendarle posegal tudi na strokovno-košarkarski del?
Absolutno je posegal. Vse večje poteze, ki bi jih klub moral potegniti, pa jih ni, so bile vezane na poslovni vidik.
Je bil del tega tudi odhod Karla Matkovića?
Navezal bi se na prihod Zorana Martića. Takrat smo v ekipo vrnili tudi Zorana Dragića, a po odhodu Klemna Prepeliča smo ostali brez košarkarja, ki bi izrazito igral z žogo. Odšel je tudi poškodovani Amadou Sow. Namesto zelene luči za okrepitev sva bila dva tedna pozneje s trenerjem deležna presenečenja, in sicer v obliki obvestila o tem, da bo klub prodal prepričljivo najboljšega košarkarja in verjetno kar prvega centra lige ABA Karla Markovića. Odločitev je bila sprejeta brez najine vednosti. Ob tem je bilo jasno, da zaradi izpolnjene kvote prijavljenih tujih košarkarjev ne moremo pripeljati novega tujca. Alen Omić je bil zato edina realna rešitev na tržišču.
Na tej točki pridemo tudi do vprašanja kadrovanja za novo sezono. Zoran Martić je bil vendarle trener z zgolj polletno pogodbo. Vam je klub tedaj dal proste roke za iskanje trenerske rešitve za sezono 2024/25?
Če bi Zoran Martić preobrazil ekipo in prišel do vidnega rezultata v ligi ABA, bi bil povsem legitimen kandidat za dolgoročnejšo rešitev. Vem tudi, da mu okoliščine niso bile naklonjene. Razumem pa, kaj me sprašujete. Iskreno, v določenem trenutku sem začel čutiti, da nimam prave podpore. Ko sem načenjal temo prihodnosti, nikoli nismo prišli do kakšnih zaključkov. Zdaj vidim, da je klubsko vodstvo iskalo zamenjavo zame. Naposled so mi to pač morali povedati.
Kolikšen del odgovornosti za slabo sezono gre pripisati košarkarjem?
Čeprav je bil moj vpliv na sestavo ekipe minimalen, sem vanjo verjel. Ob koncu lahko vendarle priznam, da sem pri določenih košarkarjih pogrešal več odločnosti. A verjetno je bil to tudi odgovor na niz porazov, na vse poškodbe, na ozračje v klubu in komunikacijo s prvim trenerjem.
Govorila sva o poškodbah, o odgovornosti glavnega trenerja, o direktorju in o igralski neodločnosti. Kaj pa vaša odgovornost?
Po takšni sezoni smo krivi vsi. Od tega ne bežim. Če bi v večji meri vplival na sestavo in pripravo ekipe, bi oktobra sam podal odstopno izjavo. Kaj bi storil drugače? Vsekakor bi moral biti bolj glasen in odločen, saj sem videl, da se stvari ne odvijajo v pravo smer. A poskušal sem držati klubsko linijo, razumel sem pomembnost poslovnega in športnega vidika celotnega projekta. Kot športnik sem seveda prednost dajal športnemu delu. Vseskozi sem iskal rešitve. Pri določenih predlogih sem bil zavrnjen, pri drugih pa nisem prejel pozitivnega odgovora košarkarja. Konkretno, pogovarjal sem se z Žigo Samarjem, ki pa sredi sezone ni želel menjati okolja.
Za konec … V dresu Olimpije ste igrali v nekih drugih časih. Zdaj pa pravega navijaškega revolta ob sramotni evropski seriji porazov ni bilo. Tudi novinarska peresa niso bila tako zelo ostra. Vas je vse to presenetilo?
Sodelavcem sem večkrat dejal, da pogrešam pritisk s tribun. Govorim o pritisku okolja, ki razume košarko in želi dobro klubu. Želel sem vprašanja o tem, kaj se dogaja, kaj delamo … Tudi kakšen žvižg. Ali pripombo na moj račun. Žal mi je, da tega ni bilo. Kot mi je seveda žal, da se poslavljam z veliko grenkobo. Tudi moja odkritost v tem intervjuju izhaja izključno iz tega, da je Olimpija moj klub, da je Ljubljana moje mesto. Tu sem si ustvaril družino. To je moj dom. Ni mi vseeno, kaj se dogaja v mestu in klubu. Žal mi je, da v klubu, ki je dobro organiziran, ni tiste prave športne ambicije.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje