Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Biti starš je privilegij, predvsem pa velika odgovornost. Biti starš uspešnega športnika pa je dokaz, da ti je nekaj skozi vzgojo otroka zelo dobro uspelo. Miha Zajc je dolgoletni slovenski nogometni reprezentant in član turškega velikana Fenerbahčeja, s katerim bo v teh dneh podpisal novo milijonsko pogodbo. Hkrati pa je tudi fant, ki zaradi nogometa ni pozabil na ostale stvari, predvsem na šolo. Njegovo zgodbo nogometnega in človeškega odraščanja je na dogodku EON NextGen z nami delil Mihov oče Vasja Zajc.
Ideja prenove mladinske lige, ki je v letošnji sezoni ločena od preostanka nogometne piramide in nosi ime EON NextGen, je v prvi vrsti zasnovana za to, da bodo mladi nogometni talenti lažje izvedli tisti ključni prehod med mladinskim in članskim nogometom. Položeni so temelji, ko najstniki svoje sreče ne bodo več množično iskali v tujini, iz katere se navadno (pre)hitro domov vrnejo zelo razočarani.
Skozi fazo nogometnega odraščanja mora vsak, tudi največje zvezde so se nekoč soočale z obdobjem, ko na eni strani življenje mladega športnika zaznamujeta najstniška vihravost, na drugi strani pa želja po uspehu in dokazovanju. Tudi slovenski nogometni reprezentant Miha Zajc ni bil v tem pogledu nobena izjema, a je imel na svoji poti zgled in vzor staršev, ki sta mu pomagala na poti proti vrhu.
“Začnimo na začetku. Sem profesor športne vzgoje in se nenehno soočam z mladimi športniki, ki v šestem, sedmem ali osmem razredu odhajajo v tujino. Do njih pridejo managerji ali ogledniki, jim na mizo postavijo denar, štipendijo in dajo celo stanovanje. Ko ima fant s petnajstimi leti denar in stanovanje ter mu ni treba hoditi v šolo, je to smrt za igralca. To se pogosto dogaja,” poudarja Vasja Zajc, oče Mihe Zajca.
“Kar se tiče Mihe, je bil nadarjen za več športov, čeprav ne mara zime, so ga klicali tudi v smučarski klub. Vedno pa je bila na prvem mestu šola. Po končani osnovni šoli smo iskali okolje, kjer bo lahko treniral in se izobraževal. Če pravijo, da je tako nadarjen, potem naj mu najdejo okolje, kjer bo lahko oboje združeval. Ne pa da manjka zjutraj zaradi treninga, gre za dve uri v šolo in popoldne spet na trening. Tako iz šole kmalu ni nič. Z Miho smo izbrali ŠCPET v Ljubljani, kjer je zjutraj treniral, manjkajoče ure pa nadoknadil popoldne. To se je izkazalo kot dobro,” poudarja gost dogodka EON NextGen.
Kaj storiti, ko pokliče Manchester City?
V družini Mihe Zajca so se zavedali, da uspeh ne bo prišel čez noč. In ga usmerjali, naj na svoji poti počasi išče pot na tuje. Tako se je v najstniških letih iz Šempetra pri Gorici preselil v Ljubljano, kjer se je dokazoval v akademiji Interblocka in Brava, nato pa prve prvoligaške korake storil v Celju ter se uveljavil pri Olimpiji.
“Ko je otrok star petnajst ali šestnajst let, se moramo z njim pogovarjati in mu predstaviti različne načine, kako se lahko uspe. Mihovi vrstniki, ki so že takrat odšli v tujino, so se vrnili nazaj stari dvajset ali enaindvajset let in niso mogli igrati niti v drugi slovenski ligi. Odstotek tistih, ki gredo v tujino pri petnajstih letih in jim uspe, je zelo majhen. Klical nas je Manchester City. Dejali smo jim, najprej matura, nato lahko pride na preizkušnjo. Zanje je bilo to normalno. Končal je maturo in odšel tja za en teden,” zanimivo anekdoto deli Vasja Zajc.
Osip nogometašev, ki po končanem mladinskem staležu ne vidijo več svoje perspektive v tem športu, je zelo velik. Odstotek tistih, ki jim uspe talent pretvoriti v kvaliteto, s katero se lahko dokazujejo na najvišjem nivoju, pa zelo majhen. Tudi Miha Zajc je skozi kariero, ki ga je iz Olimpije vodila v italijanski Empoli, danes pa v Carigradu nosi dres turškega Fenerbahčeja (uradno potrditev še čakamo), naletel na številne ovire. Pri vseh obveznostih pa ni pozabil na tisto, kar so mu ves čas svetovali njegovi starši.
“Mislim, da nikoli ni rekel, da bi izgubil voljo za nogomet. Ni imel veliko prostega časa, to drži. Klube smo izbirali načrtno. Čudno so me gledali, ko me ni najbolj zanimala štipendija, ampak sem spraševal, kje je najbližji zdravnik. Kaj bo z njim, če se bo poškodoval? Vse to je zelo pomembno. Hkrati pa smo vedno gledali na to, da je imel možnost šolanja. In to mu je uspelo, letos je diplomiral. Ko enkrat končaš kariero, prideš v normalno življenje. Nisi več zaprt v vati, v kateri vsi skačejo okrog tebe. Star pa si šele petintrideset let. In takrat moraš znati živeti,” pogovor zaključuje Vasja Zajc.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje